Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da opis očitka, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2020, ne omogoča sodne presoje oziroma preverbe, kaj je bilo tožnikovo ravnanje, katere pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja je s takšnim ravnanjem (huje) kršil ter znake katerega kaznivega dejanja je pri tem izpolnil.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi ter se izpodbijani del sodbe v III., IV. in V. točki izreka delno spremeni tako, da se na novo glasi: „III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku od vključno 23. 6. 2020 do 6. 5. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 5. 2020, ga za čas od 23. 6. 2020 do 6. 5. 2021 prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja obračunati mesečna nadomestila osnovnih bruto plač v višini 1.931,31 EUR, skupaj z dodatki, kot izhajajo iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2020, in mu izplačati ustrezna neto nadomestila plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za prejšnji mesec.

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 39.047,12 EUR bruto ter po obračunu davkov in prispevkov za socialno varnost tožniku izplačati pripadajoč neto znesek, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

V presežku za znesek 16.604,92 EUR bruto se zahtevek iz tega naslova zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati stroške postopka v višini 1.792,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2020, ki jo je tožena stranka podala tožniku (točka I izreka), ter da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki dne 22. 6. 2020 ni prenehalo in je trajalo do 6. 5. 2021, ko je odločilo sodišče prve stopnje (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od vključno 23. 6. 2020 do 6. 5. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 5. 2020, ga za čas od 23. 6. 2020 do 6. 5. 2021 prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja obračunati mesečna nadomestila osnovnih bruto plač v višini 1.931,31 EUR, skupaj z dodatki, kot izhajajo iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2020, in mu izplačati ustrezna neto nadomestila plač, zmanjšana za prejete neto zneske veteranskega dodatka, ki ga tožnik prejema od 1. 10. 2020 dalje v višini 117,32 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za prejšnji mesec, višji oziroma drugačen zahtevek pa je zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 30.679,88 EUR bruto ter mu po obračunu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku za znesek 24.972,16 EUR bruto pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.448,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v III., IV. in V. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje nezakonito zmanjšalo mesečna nadomestila osnovnih bruto plač za znesek prejetega veteranskega dodatka, saj se ta ne more šteti kot dohodek tožnika oziroma kot klasična socialna pravica, ker ga je tožnik pridobil zato, ker je aktivno sodeloval pri obrambi Republike Slovenije. Meni, da sodišče prve stopnje pri prisoji zgolj 11 plač za denarno povračilo ob sodni razvezi ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin, saj je tožnik delo pri delodajalcu prenosniku opravljal dolgih 31 let, kar v postopku niti ni bilo prerekano. Po izobrazbi je mag. inženir energetike in dipl. inženir strojništva. Tožnik je delo poskušal najti, poslal je veliko prijav na razpise, a neuspešno. Dopolnil je 55 let, zato spada v varovano skupino delavcev, kar pri zaposlovanju ni privlačno. Glede na te okoliščine meni, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko denarno povračilo. Nadalje prereka nepriznane stroške postopka v celoti in navaja, da sta posvet s stranko in pregled dokumentacije samostojni odvetniški storitvi, navedeni v 39 OT, saj odvetnik brez navodil stranke in razjasnitve za pravni spor relevantnih dejstev ter pregleda dokumentacije stranke ne more zastopati. Zavrnitev potnih stroškov pooblaščenke je po mnenju tožnika protiustavna. Poudarja, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku ter pravica do svobodne izbire odvetnika. Prereka tudi nepriznane stroške za vlogo, v kateri je postavil tožbeni zahtevek po 118. členu ZDR-1, saj meni, da gre za dajatveni zahtevek, za katerega OT posebej opredeljuje povračilo.

3. Zoper sodbo v celoti (z izjemo odločitve v zavrnilnem delu) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi tožena stranka. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na tožnikovo izpoved, saj meni, da bi moralo dati prednost prepričljivi in z ničimer motivirani izpovedi A.A., ki je tudi v celoti podprta z vloženo kazensko ovadbo. Nepredlaganje dokazov z zaslišanjem prič, za katere je tožena stranka izvedela šele ob zaslišanju tožnika, pa še to povsem nekonkretizirano, ne more iti v njeno škodo. Zagotovilo A.A., kaj se je zgodilo in kako se je zgodilo, ji je bilo dovolj, da je imela vso ustrezno podlago za izredno odpoved. Predlaganje zaslišanja teh prič je bilo v okviru tožnikovega dokaznega bremena, da bi se ubranil očitkov o neželenem ravnanju zoper predstavnika delodajalca, vendar tega ni storil. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da bi bila izredna odpoved nezakonita tudi v primeru, če bi sledilo izpovedi A.A.. Sklicevanje tožene stranke na to, da bi bilo morda vse skupaj drugače, če bi se tožnik opravičil, sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno šteje kot zmanjševanje pomena kršitve. S tem je tožena stranka želela zgolj poudariti, da ni možnosti nadaljevanja delovnega razmerja z nekom, ki je tako nekritičen do svojega ravnanja in ni pripravljen storiti ničesar, da bi se popravile nastale posledice. Nasprotuje še višini denarnega povračila namesto reintegracije po 118. členu ZDR-1, ki je po njenem mnenju pretirana. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove izobrazbe, da gre za deficitaren poklic ter da ima dolgoletne izkušnje in številne strokovne kompetence. Poudarja, da tožnik ni izkazal, da se je zelo aktivno posvetil iskanju nove zaposlitve. Sodišče prve stopnje se je tako oprlo predvsem na tožnikovo starost, ki jo je brez ustrezne obrazložitve štelo kot okoliščino, ki mu pri zaposlovanju ni v prid, pri tem pa je zanemarilo navedbe tožene stranke, da bi moral biti tožnik s svojimi kompetencami in izkušnjami še kako zanimiv kandidat. 4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz navedene določbe ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik v pritožbi pavšalno uveljavlja, saj je sodba ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Glede odločitve o reparaciji, višini denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter odločitve o stroških je delno zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi materialnopravno pravilna.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka ni mogoč.

8. Po drugem odstavku 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni razlog ne sme biti obrazložen zgolj pavšalno, temveč mora biti konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Delodajalec mora konkretno navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno vse, kar je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev očitkov mora biti po vsebini dovolj določna in konkretizirana, da lahko predstavlja podlago za uspešno sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi. Na ta dejanski okvir je sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga vezano.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da opis očitka, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2020, ne omogoča sodne presoje oziroma preverbe, kaj je bilo tožnikovo ravnanje, katere pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja je s takšnim ravnanjem (huje) kršil ter znake katerega kaznivega dejanja je pri tem izpolnil.1 Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, namreč izhaja le pavšalen očitek tožene stranke, da je tožnik 29. 5. 2020 v prostorih dotedanjega delodajalca (delodajalca prenosnika) ob predstavitvi njegovih nadrejenih, da bo s 1. 6. 2020 prišlo do spremembe delodajalca, svoje nezadovoljstvo nad tem dejstvom izrazil ne le na skrajno neprimeren način, temveč je vodstvenemu delavcu družbe A.A. celo neposredno grozil, zaradi česar mu je delodajalec prenosnik prepovedal vstop na vse lokacije, kjer opravlja svojo dejavnost, vodstveni delavec pa je zaradi prestrašenosti zase in za svojo družino zoper njega tudi podal kazensko ovadbo. Tudi sodišče prve stopnje je takšen opis kršitve pravilno ocenilo kot pomanjkljivo obrazložen, saj v izredni odpovedi tožena stranka ni konkretizirala vsebine izjave, ki naj bi predstavljala grožnjo in neprimeren način izražanja nezadovoljstva. Vsebina kazenske ovadbe in izpovedi prič v predmetni zadevi ne morejo nadomestiti pomanjkljive konkretne opredelitve oziroma opisa kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, enako kot ne morejo nadomestiti ustrezne trditvene podlage tožene stranke v postopku. Tožena stranka namreč niti v odgovoru na tožbo niti v nadaljnjem postopku ni zatrjevala, kakšno naj bi bilo tožnikovo protipravno ravnanje, v posledici katerega mu je podala izredno odpoved. Ker odpovedni razlog v izredni odpovedi ni dovolj konkretiziran, ga ni mogoče preizkusiti. Izredna odpoved je tako nezakonita že zaradi neizpolnjenosti formalnih zahtev, ki jih določa ZDR-1, zato sodišče prve stopnje utemeljenosti izredne odpovedi ni bilo dolžno presojati po vsebini, niti ne bi smelo iz pridobljene kazenske ovadbe Policijske postaje B. z dne 16. 6. 2020 črpati očitkov z navajanjem okoliščin in dejstev, ki iz same izredne odpovedi ne izhajajo, na kar je utemeljeno opozoril tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo.

10. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da očitki tožniku niso takšni, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Iz navedb tožene stranke je razvidno, da si tožena stranka izredne odpovedi dejansko ni želela, saj potrebuje kader za nadaljevanje dejavnosti in je bila ves čas v stiku s predstavniki delodajalca prenosnika, da prepoved vstopa v njihovo varovano območje za tožnika umaknejo, vendar tega glede na vse okoliščine niso bili pripravljeni storiti, prepričana pa je bila, da bi jo umaknili, če bi se jim tožnik opravičil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da domnevna kršitev delovnih obveznosti (tožena stranka niti ni navedla katerih) tudi po presoji tožene stranke ni bila tako resna, saj bi jo bilo mogoče popraviti zgolj z opravičilom. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da okoliščina, da tožnik ni mogel priti delat k toženi stranki, ker mu je delodajalec prenosnik prepovedal vstop v svoje varovano območje, v katerem deluje tudi sama, ne vpliva na zakonitost obravnavane izredne odpovedi. Tožena stranka bi morala to „oviro za delo tožnika“ urediti z delodajalcem prenosnikom, saj je bila kot delodajalec dolžna delavcem omogočiti opravljanje dela na delovnem mestu skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

11. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija dokazno oceno in dejanske ugotovitve v zvezi s tožnikovo grožnjo, izrečeno A.A., ki v izpodbijani izredni odpovedi ni konkretizirana, niso odločilne, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje višino reparacije zmotno zmanjšalo za prejete neto zneske veteranskega dodatka, ki ga je tožnik prejemal po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja od 1. 10. 2020. Razmerje med tožnikom in upravnim organom, nastalo zaradi priznanja pravice in izplačila veteranskega dodatka, je svojevrstno pravno razmerje, neodvisno od delovnega razmerja tožnika s toženo stranko. Tožnik je bil do veteranskega dodatka upravičen na podlagi določb Zakona o vojnih veteranih (ZVV, Ur. l. RS, št. 63/95 in nasl.) in Zakona o vojnih invalidih (ZvojI; Ur. l. RS, št. 63/95 in nasl.). Prejemanje veteranskega dodatka po ZVV ne vpliva na pravico tožnika do reparacije, zato se pri obveznosti delodajalca iz naslova plačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavca ne upošteva. Namen reparacije je v tem, da je delodajalec delavcu dolžan vzpostaviti takšno stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prejemki iz naslova veteranskega dodatka po ZVV so socialni prejemki, ki pripadajo upravičencu s statusom vojnega veterana zaradi njegovega šibkejšega socialnega stanja,2 podlaga za izplačevanje veteranskega dodatka pa z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi ne bo odpadla avtomatično. Morebitne neupravičene prejemke veteranskega dodatka lahko upravni organ uveljavlja od upravičenca, torej od prejemnika veteranskega dodatka,3 drugače kot pri vrnitvi denarnega nadomestila za brezposelnost, za kar je po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.) zavezan delodajalec. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in izpodbijano odločitev o reparacijskem zahtevku spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Neutemeljeno se tožena stranka zavzema za znižanje prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi zaradi tožnikove izobrazbe oziroma deficitarnega poklica ter njegovih dolgoletnih izkušenj in strokovnih kompetenc, zaradi katerih bi moral biti zanimiv kandidat. V skladu z določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kljub tožnikovi izobrazbi in njegovim delovnim izkušnjam, zaposlitvene možnosti tožnika niso dobre, saj sodi med starejše delavce, zaradi česar zlasti v trenutnih razmerah po epidemiji nima prednosti pri zaposlovanju. Po presoji pritožbenega sodišča pa bi moralo sodišče prve stopnje v okviru odločanja o višini denarnega povračila bolj upoštevati tudi druge ugotovljene okoliščine, in sicer, da je bil tožnik po neprerekanih trditvah pri delodajalcu prenosniku in njegovih pravnih prednikih zaposlen 31 let, da zaradi izredne odpovedi na zavodu za zaposlovanje ni mogel uveljavljati nadomestila za brezposelnost ter da je bil v času odločanja sodišča prve stopnje še vedno brez zaposlitve, čeprav je z listinskimi dokazi (večje število prošenj) izkazal trud, da najde novo zaposlitev, ki utemeljujejo višje denarno povračilo, tj. v višini štirinajstih mesečnih bruto plač (torej 39.047,12 EUR), in ne le enajstih, kot je odmerilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno se izkaže za utemeljeno pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje denarno povračilo odmerilo prenizko. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zahtevku za obračun in izplačilo denarnega povračila (poleg že prisojenega bruto zneska 30.679,88 EUR v prvem odstavku IV. točke izreka) ugodilo še za bruto znesek 8.367,24 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ker ni priznalo priglašenih stroškov za pregled dokumentacije in konference s stranko. Po določbi tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) obračuna odvetnik nagrado za konferenco s stranko ter pregled dokumentacije ipd. le, če te storitve niso zajete v drugi tarifni številki in gre torej za samostojno storitev. V konkretni zadevi konferenca s stranko in pregled dokumentacije nista samostojni storitvi, saj sta zajeti v storitvah za sestavo tožbe in prve pripravljalne vloge, zato ni bilo podlage, da ju sodišče prve stopnje upošteva kot samostojni storitvi. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo stroške za sestavo pripravljalne vloge, v kateri je postavil tožbeni zahtevek po 118. členu ZDR-1, upoštevaje 3. alinejo točke 1b tar. št. 15 OT. V sporu, v katerem delavec kot tožnik uveljavlja sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, se stroški priznajo na podlagi navedenega določila OT, ne pa namesto ali poleg tega še po določilih OT, ki veljajo za denarne zahtevke, tudi če delavec poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi uveljavlja reparacijo ali denarno povračilo namesto reintegracije. Odločanje o reparaciji in denarnem povračilu je sestavni del spora o prenehanju delovnega razmerja.

15. Utemeljeno pa tožnik izpodbija odločitev o stroških postopka v tistem delu, ki se nanaša na kilometrino njegove pooblaščenke za prihode na naroke ter na stroške za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Okoliščina, da ima pooblaščenec stranke sedež svoje odvetniške pisarne izven okrožja sodišča, ni odločilnega pomena in ne pomeni, da nasprotna stranka s tem povezanih stroškov ni dolžna trpeti. Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Mandatno razmerje med stranko in odvetnikom temelji na zaupanju, zato je tožnik skladno z načelom enakega varstva pravic in načelom svobode (tudi odvetnikovega) dela (22. in 49. člen Ustave RS) upravičen zahtevati, da se mu kot potrebni stroški priznajo tudi kilometrina oziroma potni stroški pooblaščenke za prihod na narok na relaciji med sedežem njene pisarne in sedežem sodišča ter odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.4 Tožniku, sodeč po podatkih spisa, tudi ni mogoče očitati, da bi pravico izbire zlorabil, oziroma ne gre za nerazumno izbiro. Tožniku zato pripada iz naslova potnih stroškov za prihod pooblaščenke na tri naroke na relaciji Ljubljana - Celje - Ljubljana kilometrina v znesku 173,16 EUR (3 x 156 km za obe smeri x 0,37 EUR). Potreben čas potovanja za obe smeri znaša poldrugo uro, zato tožniku za tri naroke pripada 180 točk (20 točk za vsake pol ure x 3 x 3), kar znaša 108,00 EUR. Tožnik je zato upravičen, da mu tožena stranka povrne še preostale stroške v znesku 281,16 EUR, skupno z že priznanimi in 22 % DDV pa v znesku 1.792,00 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek 1.448,99 EUR zvišalo na znesek 1.792,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

16. Ker pritožbeni razlogi tožnika v preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka za obračun in izplačilo bruto zneska 16.604,92 EUR iz naslova denarnega povračila in zoper odločitev o stroških) ter pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani, kot tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker je tožnik s pritožbo v pretežnem delu uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbe (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je upoštevaje OT tožniku za sestavo tožbe priznalo 375 točk in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in prištetem 22 % DDV znaša skupaj 279,99 EUR. Te stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v 15-dnevnem izpolnitvenem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od potega tega roka dalje do plačila.

1 Delodajalcu sicer ni potrebno pravilno kazensko pravno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb Kazenskega zakonika, morajo pa biti okoliščine in dejstva opisani tako, da omogočajo sklep, ali in kateri znaki kaznivega dejanja so podani (prim. VSRS sklep VIII Ips 185/2018 z dne 7. 5. 2019). 2 Pravica do veteranskega dodatka je namreč po določbi 8. člena ZVV odvisna od višine prejemkov na družinskega člana. 3 29. člen ZVV v zvezi s 116. členom ZvojI. 4 Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.