Jedro

Pravilna je opredelitev sodišča prve stopnje, da tožnikova bolezen ne predstavlja takšne nepremagljive ovire po čl. 383 ZOR, ki bi povzročila zadržanje stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov proti tožencu in jima v plačilo naložilo potrebne pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

Sodbo toženca s skupno pritožbo pravočasno pritožbeno izpodbijata. V pritožbi najprej prerekata trditve tožene stranke, s katerimi se je ta tekom pravde vsebinsko upirala tožbenemu zahtevku tožnikov. Pritožba nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje verjelo toženi stranki, tožnika pa kaznovalo s plačilom pravdnih stroškov. Pritožnika izpodbijata tudi odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju tožbenega zahtevka. Pred vloženo tožbo se je pritožnik obrnil na D. t. v V. in razložil zadevo, tam pa je bil vprašan, če bo povedano znal sam napisati, ni pa mu bil omenjen noben zastaralni rok in sprašuje se nadalje tudi, zakaj ga sodnik ni opozoril na zastaranje zahtevka. Pritožba nadalje smiselno izpodbija tudi stroškovno odločitev in navaja, da bi nastale stroške morala poravnati tožena stranka, saj je toženec prevaral tožnika in se ni hotel dogovoriti o izvensodni poravnavi. K nastanku teh stroškov pa sta pripomogla tudi državna tožilka in sodnik, ki bi lahko tožnika prej opozorila na zastaranje primera. Sodišče pri odločitvi o zastaranju zahtevka tudi ni upoštevalo takratnih okoliščin, tožnikove dolgoletne bolezni, žena pa sama ni mogla vložiti tožbe, ker je morala skrbeti za tri šoloobvezne mladoletne otroke.

Pritožba predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi, sodbo sodišča prve stopnje odpravi tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov ugodi, če pa ugotovi, da je zadeva res zastarala, pa naj toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov, ki jih je ta povzročila. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je o predlagani taksni oprostitvi odločilo že prvostopno sodišče s sklepom dne 8.1.2008. Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve pritožbeno izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo, ko je ob ugovoru tožene stranke o zastaranju terjatve ugotovilo, da je terjatev tožnikov do toženca zastarala.

Terjatev tožnikov do toženca predstavlja potrditvi tožnikov preveč zaračunane pravdne stroške zastopanja v postopku, v katerem je sodišče prisodilo odškodnino hčerki tožnikov, toženec pa jih je zastopal kot pooblaščeni odvetnik. Materialnopravni zaključek o zastaranju terjatve je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, ki pritožbeno ni prerekana, da je terjatev, ki jo tožnika s tožbo, vloženo dne 11.4.2007, vtožujeta, nastala 4.4.2000 in je takrat tožeča stranka zanjo tudi izvedela. Zato so zaključki sodišča prve stopnje, da je terjatev v vsakem primeru, ali pravno podlago le-te predstavljajo pravila o neupravičeni obogatitvi (čl. 210/II ZOR), kot jo je opredelilo sodišče, ali odškodnina, kot jo opredeljuje tožena stranka, na podlagi dol. čl. 371 ZOR (v zvezi s čl. 1060 OZ) zastarala najkasneje 4.4.2005, to je v petih letih, od kar je tožena stranka zanjo izvedela in jo torej lahko terjala od toženca, kar pomeni, da je terjatev zastarala že dve leti pred vloženo tožbo. Sodišče se je pravilno opredelilo tudi, da tožnikova bolezen ne predstavlja takšne nepremagljive ovire, ki bi po dol. čl. 383 ZOR (v zvezi s čl. 1060 OZ) povzročila zadržanje zastaranja. Vložitev tožbe je namreč akt, ki ga stranka lahko opravi tudi po pooblaščencu, skrb za tri otroke tožnice, ki ga kot takšen razlog izpostavlja pritožba, pa ob povedanem tudi ne predstavlja takšne nepremagljive ovire, ki bi lahko povzročila zadržanje zastaranja.

Tudi pritožbeni očitki, da bi tožnika na ugovor zastaranja morala biti opozorjena po sodniku, niso utemeljeni. Ugovor zastaranja je ugovor materialnopravne narave, ki ga sodišče upošteva le na ugovor dolžnika oziroma tožene stranke, ko se ta v postopku na zastaranje sklicuje (čl. 360/3 ZOR v zv. s čl. 1060 OZ) in torej ne po uradni dolžnosti. Kadar pa takšen ugovor tožena stranka v postopku poda, mora njegovo utemeljenost sodišče presojati po pravilih, ki jih ureja materialnopravni zakon, v tem primeru že navedena določila ZOR, ki jih je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi pravilno uporabilo. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da v primeru, če je ugovor zastaranja utemeljen, to narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodnik mora na podlagi dol. čl. 12 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) stranko, ki nima pooblaščenca, kot velja tudi za tožnika v konkretnem primeru, opozoriti le na procesne pravice, ta pomoč prava neuki stranki, ki je zapovedana v navedenem zakonskem določilu, pa se ne razteza na opozarjanje na možnost materialnopravnega ugovora zastaranja, ki ga v pravdi lahko poda toženec. Opozorila na možnost ugovora zastaranja pa sodniku ne narekuje niti dol. čl. 285 ZPP o materialnem procesnem vodstvu. Zato tudi pritožbeni očitki, da tožnika po sodniku na ugovor zastaranja nista bila opozorjena, ne morejo izpodbiti pravilne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje o zastaranju tožbenega zahtevka. Državno tožilstvo v tem postopku ni niti stranka niti pooblaščenec, zato tudi pritožbeno sklicevanje na domnevno neustrezno pravno pomoč v smeri nepoučitve o možnosti ugovora zastaranja ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Kadar sodišče ugovoru zastaranja ugodi, zavrne tožbeni zahtevek in ne presoja vsebinske utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato tudi pritožbene trditve, ki zadevajo in se opredeljujejo do vsebinskih ugovorov toženca proti tožbenemu zahtevku tožnikov ne morejo izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zastaranja terjatve.

Tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna. Temeljno pravilo, ki velja za povrnitev pravdnih stroškov, je načelo uspeha z zahtevkom v pravdi. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil zavrnjen, torej tožnika z njim nista uspela. Zato sta na podlagi dol. čl. 154/I ZPP, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, dolžna toženi stranki povrniti njene za pravdo potrebne pravdne stroške, katerih utemeljenost je sodišče prve stopnje obrazložilo po vsebini in višini. Zato je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa tudi v tej smeri neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP). Zato je ob obrazloženem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).