Jedro

Nedvomno je bil tožnik tisti, ki je povzročil nevarno situacijo, ko se ni pravilno vključeval iz neprednostne na prednostno cesto. Njegov del odgovornosti bi bil pretežen, če ne bi bila podana objektivna odgovornost avtomobilista. Zavarovanec toženke je delno tudi krivdno prispeval k nesreči, saj je „vozil skozi naselje, približeval se je križišču, zato bi otroka na kolesu lahko pričakoval“, pri čemer bi po ugotovitvah izvedenca cestno prometne stroke pred mestom trka lahko ustavil, če bi vozil s hitrostjo, kolikor bi znašala primerna hitrost vožnje skozi preglednostno omejeno križišče. V obravnavani odškodninski zadevi sta bila sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka in je sodišče prve stopnje izvajalo obsežen dokazni postopek glede obeh. Sodišče prve stopnje bi moralo o povrnitvi pravdnih stroškov odločati z upoštevanjem uspeha strank ločeno glede podlage tožbenega zahtevka in glede njegove višine, končni uspeh strank pa je njuna aritmetična sredina.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v I. točki izreka tako, da se znesek 3.254,38 EUR nadomesti z zneskom 4.307,77 EUR, znesek 32.245,62 EUR pa z zneskom 31.192,23 EUR, - v II. točki izreka pa tako, da se ta v celoti pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna pravdne stroške tožeče stranke v višini 731,69 EUR, stroške tolmača v višini 40,36 EUR in stroške izvedenine 422,45 EUR, povrniti v korist Republike Slovenije, na ustrezen transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem, namen: odločba Bpp 000/2017, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna pravdne stroške tožeče stranke, stroške sodne takse v višini 357,93 EUR, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, na ustrezen transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem, namen: I P 156/2017, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Sicer se njegova pritožba in pritožba tožene stranke (v celoti) zavrneta in se sodba v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.254,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni; v presežku (za znesek 32.245,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje) je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 62,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu ustrezno spremeni, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je njegov prispevek k nastanku škodnega dogodka 30 %. V ničemer ni ravnal krivdno, in ni prispeval k nastanku škode. Sodišče ni upoštevalo, da je bil zapisnik o ogledu napisan v korist povzročitelja prometne nesreče, mesto trčenja je opisano kot domnevno, ni bila ugotovljena hitrost zavarovanca tožene stranke (v nadaljevanju toženke), da je bil zapisnik napisan v škodo tožnika - priseljenca, materi in očetu tožnika pa neupravičeno izdan plačilni nalog, da se je zapisnik pisal zgolj na podlagi izjave zavarovanca toženke, da priče dogodka, tožnikovi sorodniki, slovenskega jezika ne razumejo in se z njimi zato ni dalo pogovoriti. Poleg tega je bilo vozilo prestavljeno. Tožnikova sestra in brat A. nista izpovedala, da vozilo po zaustavitvi ni bilo premaknjeno, sestra je izpovedala, da se tega, ali se je vozilo prestavljalo, ne spomni. Policist Z. pa je izpovedal, da misli, da je bilo vozilo pred njihovim prihodom umaknjeno. Glede mesta trka sta tožnikova mati in sestra izpovedali, da je tožnik ležal na sredini prehoda, tam ga je videl tudi brat J. V tem delu sodišče njihove izpovedbe neupravičeno šteje za neverodostojne. Napačen je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni preveril, če se lahko varno vključi na prednostno cesto. Tožnik ni nikjer izpovedal, da levo ni pogledal, njegovo izpovedbo je sodišče prilagodilo ugotovitvi izvedenca, da pri pogledu levo lahko vidljivost zakriva grmičevje. Sodišče je tudi zapisalo, da je pogledal na desno, verjetno zato, ker je tam stala njegova mama, pri čemer sta tako kot tožnik in mama izpovedala, da je bila ta ves čas za tožnikom. Tožnikova mama je videla, da se je tožnik peljal po pločniku, pred prihodom za pešce ustavil in je videla, kako ga je voznik zadel, njeno izpovedbo pa je sodišče štelo za neprepričljivo in prirejeno potrebam pravde, česar ni z ničemer obrazložilo. Tudi brat J. je povedal, da je do trčenja prišlo že na zebri, tudi njegovo izpovedbo sodišče oceni kot neprepričljivo, pri čemer spregleda, da je priča tudi povedala, da se ni želel vmešavati. Voznik osebnega vozila je objektivno odgovoren, pri čemer pa bi moralo sodišče upoštevati tudi, da je voznik tožnika moral videti na dovolj veliki razdalji, da bi lahko pričakoval, da bo tožnik s kolesom prečkal cesto. Voznik bi moral, ko se je približeval prehodu za pešce, voziti posebno previdno. Res je vozil 47 km/h, omejitev pa je bila 50 km/h, vendar bi ob vožnji 40 km/h lahko pravočasno ustavil, ker se je približeval prehodu, bi moral voziti s takšno hitrostjo, da bi lahko odreagiral na prometno situacijo, kar bi bilo po ugotovitvah izvedenca, 40 km/h. Odmerjena odškodnina iz naslova nematerialne škode je prenizko odmerjena odškodnina. Sodišče ni upoštevalo izvedenca medicinske stroke, ki je glede strahu ugotovil, da je tožnik primarni strah doživel tudi pred operacijo, ki so jo izvedli potem, ko so ugotovili, da se zlom ne zarašča v primernem položaju, tudi ni v celoti upoštevalo njegovega mnenja glede sekundarnega strahu, temveč izpovedbo tožnika, pri čemer pa bi moralo upoštevati, da ta ni strokovnjak za področje medicinske stroke, da bi vedel povedati o primarnem in sekundarnem strahu. Sodišče očitno pri odločitvi ni upoštevalo tožnikovega padca po stopnicah, do tega se v izpodbijani sodbi ni opredelilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je mama zanj v celoti skrbela dva meseca in v tem obsegu sledi izpovedbam tožnikove mame in sestre, kljub dejstvu, da je sicer njuni izpovedbi štelo za neprepričljivi. Ob izračunu višine odškodnine, je v 25. točki obrazložitvi sodišče upoštevalo 40 % soprispevek tožnika k škodnemu dogodku, čeprav ga je pred tem (15. točka obrazložitve) ocenilo na 30 %, takšna odločitev je v nasprotju sama s seboj. Brez podlage je od prisojene odškodnine odštelo izplačanih 3.000,00 EUR, ki jih tožnik ni vtoževal. V vsakem primeru je tudi napačna odločitev o stroških pravdnega postopka, glede na to, da je s temeljem uspel s 70 %, in je zaključek sodišča prve stopnje o le 9 % uspehu (po višini) napačen.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa tožniku prisodi nižjo odškodnino. Graja zaključek sodišča prve stopnje o soprispevku tožnika k nastalemu škodnemu dogodku zgolj v višini 40 %, meni, da je njegov soprispevek 50 %. Previsoko je sodišče odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 9.000,00 EUR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 3.500,00 EUR. Pri tem sodišče ne bi smelo upoštevati tožnikovega padca po stopnicah dne 7. 10. 2016, saj ni v zadostni meri izkazano, da bi bilo to povezano s prometno nesrečo. Sklicuje se na primera VS002602 in VS001852, ki sta primerljiva, odmerjena pa je bila nižja odškodnina. Odškodnina iz naslova strahu (1.000,00 EUR) za toženko ni sporna. Skupna odškodnina (z materialno) bi tako znašala 5.033,96 EUR, ob upoštevanju 50 % soprispevka 2.516,98 EUR, kar je s plačilom 3.000,00 EUR celo preplačala.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke je neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev (razen glede povračila pravdnih stroškov in očitne računske pomote) pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

9. Tožnik, takrat star 12 let, je bil kot kolesar poškodovan v prometni nesreči dne 3. 10. 2016, ko je vanj trčilo osebno vozilo zavarovanca toženke. Utrpel je zlom desnega zapestja in odrgnino kolen. Med pravdnima strankama je bil sporen način vključevanja tožnika na prednostno cesto (ali se je ustavil in dovolj prepričal, da je vključevanje varno) in (predvsem) mesto trčenja - na prehodu za pešce ali v križišču pred prehodom za pešce.

10. Povsem prepričljivo je sodišče prve stopnje zaključilo, da je do trka prišlo v križišču pred prehodom za pešce, dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP in tudi življenjsko povsem prepričljiva in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Pravilnost zapisnika (Postaje prometne policije Novo mesto, priloga A2) in skice (priloženi spis PU Novo mesto) potrjujejo fotografije tožnikovega brata A. (priloga A7), ki jih je napravil takoj po nesreči (ko je bil tožnik še na tleh, pred prihodom policistov - njegova izpovedba list. št. 72), pa tudi izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Na podlagi navedenega je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za zaključek, da je bilo mesto trka pred prehodom za pešce in pred mestom zaustavitve vozila po trku (zavorna pot). V zvezi s pritožbenimi navedbami o prestavitvi vozila, sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da tožnik nikoli ni trdil, da je bilo vozilo prestavljeno, zato so te pritožbene navedbe že iz tega razloga neutemeljene. Je pa izvedenec cestnoprometne stroke res pripomnil, da njegovi zaključki veljajo ob predpostavki, da vozilo ni bilo prestavljeno, zato se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi s tem vprašanjem in utemeljeno zaključilo, da to ni bilo z ničemer izkazano. Iz skice in fotografij je položaj ustavljenega vozila in odpadlih delcev (odpadla registrska tablica, delci plastike okvirja registrske tablice) jasno razviden. Mesto trka je pred zaustavljenim vozilom in pred odpadlimi deli, saj se ti, kot pojasnjuje izvedenec, v posledici kinetične energije, ki jo v trenutku trka imajo, vedno gibljejo naprej v smeri gibanja vozila. Ob s strani tožnika zatrjevanem mestu trčenja na prehodu za pešce, bi morali tako (tudi) odpadli delci ležati naprej od prehoda oziroma bi morali biti tudi ti pobrani in nameščeni na mesto razvidno iz skice in fotografij, kar pa bi bilo povsem neživljenjsko in tudi ni bilo z ničemer izkazano (niti zatrjevano). Res tožnikova sestra ni izpovedala, da vozilo ni bilo premaknjeno, ampak, da tega ne ve, kar pa prepričljivosti dokazne ocene seveda ne spremeni. Tožnikov brat A. pa je sam pojasnil, da je prišel na kraj nesreče, ko je bil brat še na tleh (list. št. 72), torej le nekaj trenutkov po nesreči, takoj nato napravil fotografije, kar prav tako potrjuje (kot že rečeno) dejstvo, da vozilo ni bilo premaknjeno, kot je to povsem utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve). Dokazne ocene ne more izpodbiti tudi ne izjava priče, policista Z. „da misli, da je bilo vozilo parkirano na spodnjo ulico levo dol“, saj je takoj nato pojasnil, da je bilo vozilo premaknjeno po njihovem ogledu (list. št. 53), pri čemer verodostojnost pojasnila potrjuje zgoraj izpostavljeno.

12. Po vsem prepričljivo je bilo tako ugotovljeno, da mesto trka ni bilo na prehodu za pešce, temveč v križišču pred prehodom, in je v posledici sodišče prve stopnje tudi življenjsko utemeljeno ocenilo izpovedbe prič, ki so trdile drugače (tožnikova mama, sestra, brat J.), za neverodostojne.

13. Z ničemer izkazane so tako navedbe tožnika o prirejenosti policijskega zapisnika. Pravno nerelevantne so tudi navedbe v zvezi s plačilnima nalogoma izdanima najprej očetu in nato materi tožnika, saj je šlo za postopek ugotavljanja morebitne odgovornosti staršev zaradi opustitve dolžne skrbi in nadzorstva nad otrokom, kar na ugotovljeno ne more vplivati.

14. Utemeljen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik za prehod z neprednostne na prednostno cesto ni uporabil prehoda za pešce (na katerem naj bi ga po njegovih trditvah zadelo vozilo), temveč je zapeljal v križišče pred prehodom za pešce, z namenom zaviti v levo, proti centru K. (glej sliko 1 izvedenskega mnenja, varianta b, list. št. 91, sliko 8, list. št. 97).

15. Ni odločilno ali se je tožnik pred zavijanjem levo ustavil (pred križiščem s prednostno cesto se nahaja znak „ustavi“) ali ne, bistveno je, da je bil pri vključevanju na prednostno cesto neskrben in se ni v zadostni meri in na pravilen način prepričal ali to lahko varno stori1, saj sicer do nastale situacije ne bi prišlo. Da mu je pogled v levo v celoti zastiralo grmičevje, ni zatrjeval. Po mnenju izvedenca mu je grmičevje pogled res delno zakrivalo, kar pa le pomeni, da bi se pred vključitvijo na prednostno cesto, moral še posebej skrbno prepričati (predvsem s pogledom v levo), ali lahko to varno stori.

16. Nedvomno je bil torej tožnik tisti, ki je povzročil nevarno situacijo, ko se ni pravilno vključeval iz neprednostne na prednostno cesto, s čimer je kršil 1. točko prvega odstavka 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa. Njegov del odgovornosti bi bil pretežen, če ne bi bila podana objektivna odgovornost avtomobilista (149. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo (česar toženka s pritožbo ne izpodbija), da je zavarovanec toženke delno tudi krivdno prispeval k nesreči, saj je „vozil skozi naselje, približeval se je križišču, zato bi otroka na kolesu lahko pričakoval“, pri čemer bi po ugotovitvah izvedenca cestno prometne stroke pred mestom trka lahko ustavil, če bi vozil s hitrostjo 40 km/h (vozil je 47 km/h, ob predpisani omejitvi 50 km/h), kolikor bi, po mnenju izvedenca, znašala primerna hitrost vožnje skozi preglednostno omejeno križišče. Da je nevarna situacija prisilila voznika k instiktivnemu reagiranju v hipu tudi tako, da se je trku skušal izogniti z izogibanjem v levo2, pa se ne more šteti kot njegov krivdni prispevek k nesreči. 17. Glede na vse povedano, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča razmejitev odgovornosti v razmerju 30 % (tožnik), proti 70 % (zavarovanec toženke), materialnopravno pravilna (tretji odstavek 153. člena OZ).

18. Kot rečeno je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom desnega zapestja in odrgnino kolen. Ob ugotovljenih telesnih bolečinah in nevšečnostih (17., 22. in 23. točka obrazložitve)3, mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je to pravična odškodnina (179. člen OZ) in pravilnosti njene odmere tožnik s pavšalno navedbo „da je sodišče prisodilo tožniku prenizko odškodnino“ ne more izpodbiti. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodišče njegovega padca po stopnicah (nekaj dni po nesreči) pri odločitvi ni upoštevalo. Če je tožnik s trditvami o padcu v posledici vrtoglavice po škodnem dogodku, in o operaciji dne 11. 10. 2016 (tožba str. 3), napeljeval k zaključku, da je bila ta operacija posledica padca po stopnicah (izrecno tega ni nikoli trdil), je bilo ugotovljeno, da temu ni bilo tako, glede na to, da je izvedenec medicinske stroke pojasnil, da padec ni spremenil poteka zdravljenja poškodbe desnega zapestja, ker je bil ta v imobiliziranem položaju in ni prišlo do premika (točka 6 izvedenskega mnenja). Tožnik je bil ponovno sprejet na kirurški oddelek zaradi načrtovanega posega v splošni anesteziji in sicer repozicije zloma, ki se po prvi repoziciji ni obdržal v ugodnem položaju (tokrat so mu napravili zaprto repozicijo in fiksirali zlom z dvema K žicama; 1. točka izvedenskega mnenja, list. št. 120), kar je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo (17. točka obrazložitve). Da bi bil ob padcu kako drugače poškodovan, pa tožnik ni nikoli trdil. 19. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 7,2 neto povprečnih plač (maj 2020). Po mnenju toženke bi bila pravična odškodnina iz tega naslova 2,9 povprečnih neto plač oziroma 3.500,00 EUR. Pri tem se sklicuje na primera VS002602 in VS001852. Res je bilo v zadevi VS002602 tožnici (zlom glavice leve koželjnice brez dislokacije) prisojeno iz tega naslova le 2,1 povprečno neto plače, vendar je potrebno upoštevati, da je bil tožnik dvakrat hospitaliziran in dejstvo, da je skupna višina odškodnine primerljiva z več podobnimi primeri (kot bo razvidno iz nadaljevanja). V zadevi VS001852 je bilo tožnici (nestabilen zlom desne koželjnice na tipičnem mestu) prisojeno 6,5 povprečnih plač, vendar je potrebno spet upoštevati, da je bil tožnik dvakrat hospitaliziran in kot v prejšnjem primeru tudi ostale primerljive odločitve.

20. Iz naslova strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina (179. člen OZ). Ob trčenju je tožnik utrpel hud primarni strah, ki je trajal najdlje do prevoza v bolnišnico in primerne oskrbe, sekundarni strah za izid zdravljenja pa je trajal nekaj dni, do druge hospitalizacije in namestitve radius longete. Pri odmeri je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi izpovedbo tožnika, iz katere je razvidno, da ta ni bil pretirano zaskrbljeno za izid zdravljenja, v odmeni 1.000,00 EUR pa je v zadostni meri upoštevano tudi dejstvo, da je tožnik ponovno malo hujši strah trpel ob drugi hospitalizaciji, pred operacijo.

21. Skupno je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo 10.000,00 EUR odškodnine iz naslova nematerialne škode oziroma 8 povprečno neto plač. Gre za pravično odškodnino, ki je skladna tudi z odmerjenimi odškodninami v podobnih primerih4. 22. Sodišče prve stopnje je logično in življenjsko prepričljivo pojasnilo zakaj je ocenilo, da je tožnik iz naslova stroškov za tujo pomoč in oskrbo upravičen do odškodnine za tri tedne po štiri ure na dan (24. točka obrazložitve). S sklicevanjem pritožbe, da sodišče enkrat verjame tožniku in njegovim pričam, drugič pa ne, ob vsem povedanem, takšne ocene tožnik ne more izpodbiti.

23. Skupaj je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 10.533,96 EUR odškodnine (nepremoženjska škoda 10.000,00 EUR + premoženjska škoda 533,96 EUR). Ob upoštevanju njegovega 30 % soprispevka (glej 15. točko obrazložitve), in ne 40 % kot je to očitno pomotoma upoštevalo sodišče prve stopnje, ki znaša 3.160,19 EUR, je tožnik upravičen do odškodnine v višini 7.373,77 EUR. Ker mu je toženka 8. 6. 20175 izplačala nesporni del odškodnine v višini 3.000,00 EUR, revaloriziran na dan izdaje sodbe v višini 3.066,00 EUR6, je tožnik upravičen do izplačila odškodnine še v višini 4.307,77 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek za znesek 31.192,23 EUR potrebno zavrniti. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in očitno pisno, in v posledici računsko, pomoto odpravilo.

24. Pritožba tožnika je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. V obravnavani odškodninski zadevi sta bila sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka in je sodišče prve stopnje izvajalo obsežen dokazni postopek glede obeh. Sodišče prve stopnje bi tako moralo po ustaljeni sodni praksi, o povrnitvi pravdnih stroškov odločati z upoštevanjem uspeha strank ločeno glede podlage tožbenega zahtevka in glede njegove višine, končni uspeh strank pa je njuna aritmetična sredina. Tožnikov uspeh po temelju je bil 70 %, po višini pa (upoštevaje zgoraj opisano pisno in računsko pomoto) 12,13 %, skupaj torej 82,13 %, končni uspeh tako znaša 41,06 % oziroma 41,00 %, toženkin pa 59,00 %.

25. Tožniku je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 000/2017 z dne 20. 7. 2017 (priloga A27) dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe ter za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. S sklepom z dne 11. 6. 2020 (list. št. 143) je bila njegovi pooblaščenki že odmerjena nagrada za zastopanje pred sodiščem prve stopnje, skupaj s stroški, v višini 1.874,68 EUR, 41 % od tega zneska je 768,62 EUR. Toženki je sodišče prve stopnje priznalo 62,60 EUR stroškov postopka, 59 % od tega zneska je 36,93 EUR. Po medsebojnem pobotanju bi bila tako toženka dolžna tožniku povrniti 731,69 EUR stroškov postopka. Ker pa je stroške sodnega postopka za tožnika iz proračuna založila Republika Slovenija (RS), je te stroške toženka dolžna povrniti v korist proračuna RS, na pristojni transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP).7 Iz proračuna RS so bili plačani tudi stroški tolmača (za albanski jezik) v višini 98,44 EUR (sklepa list. št. 55 in list. št. 64, odredba list. št. 74). Tudi te stroške v višini 41 %, torej v višini 40,36 EUR, je toženka dolžna povrniti v korist poračuna RS.

Stroški obeh izvedencev (cestnoprometne in medicinske stroke) so skupaj znašali 1.030,36 EUR (616,90 EUR + 413,46 EUR; sklepa list. št. 104 in list. št. 124) in so bili prav tako izplačani iz proračuna RS. Toženka je iz tega naslova dolžna v korist proračuna RS povrniti 422,45 EUR (41 %).

Tožnik je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem I P 156/2017 z dne 5. 9. 2017 oproščen plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 873,00 EUR. V korist proračuna RS, na ustrezen transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem, je 41 % tega stroška, torej 357,93 EUR, prav tako dolžna povrniti toženka.

26. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem delu pa njegovo pritožbo, v celoti pa pritožbo toženke, zavrnilo in sodbo v izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

27. Glede na minimalen uspeh tožnika s pritožbo (pri čemer pravdni stroški predstavljajo stransko terjatev), z odgovorom na pritožbo toženke pa k odločitvi pritožbenega sodišča tudi ni pripomogel, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, tudi toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Sam je povedal, da je najprej pogledal desno, (čeprav se je vključeval levo in najprej prečkal vozni pas, po katerem je z njegove leve strani vozil zavarovanec toženke), ko je pogledal levo, pa je že počilo 2 Po ugotovitvah izvedenca bi voznik prometno nesrečo lahko preprečil pri vožnji s hitrostjo 40 km/h in če hkrati ne bi vršil izogibanja v levo. 3 Hude telesne bolečine je trpel približno 3 ure, bolečine zmerne intenzitete so trajale približno 6 tednov, ob drugem operativnem posegu so se zmerne bolečine občasno pojačale, po šestih tednih so bile zmerne telesne bolečine prisotne le še občasno. Utrpel je tudi nevšečnosti med zdravljenjem (dvakrat hospitalizacija, anestezije, uživanje analgetikov, RTG slikanje, oteženo opravljanje osnovnih higienskih opravil, šolskih obveznosti, odsotnost iz šole, začasna opustitev športnih aktivnosti). 4 Glej Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2010, oddelek V., Poškodbe rok in ramenskega obroča, primeri V 167, V 174, V 175, V 178. 5 in ne 2020, kot je to pomotoma zapisalo sodišče prve stopnje 6 Kar je pri odločitvi potrebno upoštevati in so drugačne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene. 7 Ustrezne poizvedbe je dolžna pri Okrožnem sodišču v Krškem opraviti sama.