Jedro

Shranjevalec mora po 729. členu OZ prejeto stvar hraniti za položnika in mu jo vrniti, ko jo ta zahteva. Brez pomena je zato pritožbeni očitek, da tožnica ni (izrecno) zatrjevala odtujitve, poškodbe ali uničenja spornih lesnih zalog. Kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila toženka tista, ki bi morala dokazati, da kljub skrbnosti ni mogla preprečiti nastopa okoliščin, ki so ji onemogočile izpolnitev pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82865/2013 z dne 24. 5. 2013 (v prvem in tretjem odstavku), po katerem toženka dolguje tožnici 46.231,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2013 dalje in izvršilnimi stroški. Toženki je naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 3.193,21 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni kršila pogodbenih obveznosti in da ni podana njena odškodninska odgovornost. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bilo dokazno breme o dejanski količini dobavljene biomase iz deponije na njeni strani. Pravdni stranki sta skupaj pregledali, izmerili in ocenili lesne zaloge na 1.059 atro ton. Do ponovnega merjena pred odvozom z deponije ni prišlo, ker ga tožnica ni opravila. Toženka zato ne odgovarja za eventualno razliko v količini biomase. Poleg tega se s pogodbo ni zavezala, da bo vodila evidenco odpeljanih količin. Po pogodbi bi bila dolžna vrniti kupnino le v primeru, če bi prišlo do odtujitve, poškodb ali uničenja lesnih zalog. Teh okoliščin pa tožnica ni niti zatrjevala. Tožnica, ki je imela ves čas nemoten dostop do zalog na deponiji, bi lahko uporabila toženkino elektronsko tehtnico v neposredni bližini deponije. Ker tega ni storila, se ne more sklicevati na nek primanjkljaj. Poleg tega je bila v pogodbi dogovorjena klavzula „videno – kupljeno“, zato bi toženka lahko jamčila le za morebitne skrite napake. Tožnica ni zanikala toženkine trditve, da je lahko njen podizvajalec lesne zaloge z deponije odpeljal kam drugam in ne h končnemu kupcu T., kot je bilo dogovorjeno v pogodbi z dne 3. 10. 2011. Ker toženka ni bila dolžna opravljati kontrole, ni odgovorna za škodo, ki naj bi nastala tožnici.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje toženkinim pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina tožničine terjatve, nato pa odgovornost za njeno plačilo materialnopravno pravilno pripisalo toženki.

6. Pravdni stranki (oziroma njuni pravni prednici, tožničina I. d. o. o. , in toženkina V., d. o. o., ki ju ob nespornem pravnem nasledstvu in le zaradi poenostavitve sodišče v tej sodbi poimenuje kot pravdni stranki) sta 19. 7. 2012 sklenili Pogodbo o prodaji in nakupu lesnih zalog, pri čemer je tožnica nastopala v vlogi kupca, toženka pa v vlogi prodajalca. Sodišče prve stopnje je vsebino pogodbe pravilno interpretiralo in zato breme dokazovanja, ali je tožnica dejansko prejela celotno količino kupljenih lesnih zalog, utemeljeno naložilo toženki.

7. Toženka se neupravičeno sklicuje na pogodbeno klavzulo „videno – kupljeno“. Ta je veljala le za prodajo oziroma nakup blaga, kot jasno izhaja iz 1. člena pogodbe. Do nakupa in izročitve lesnih zalog je očitno prišlo že na sami deponiji, kjer sta pogodbenici pregledali in izmerili lesne zaloge ter skupno ocenili, da znašajo najmanj 1.059 atro ton, ki jih je toženka nato prevzela v hrambo. V 2. členu pogodbe se je namreč zavezala tožnici, da bo na svoje stroške zagotovila ustrezno hrambo oziroma varovanje lesnih zalog pred odtujitvami, poškodbami, uničenjem in podobno.

8. Ker torej predmet navedene pogodbe nista bila le nakup in prodaja, ampak tudi hramba kupljenega blaga, je bila toženkina pogodbena obveznost tožnici do izteka pogodbe predati najmanj 1.059 atro ton lesnih zalog, v nasprotnem primeru pa vrniti vnaprej plačano kupnino za manjkajočo količino lesnih zalog, ki jih je po prodaji hranila za tožnico. Toženka se te pogodbene obveznosti ne more razbremeniti z ugovorom, da se s pogodbo ni izrecno zavezala, da bo vodila evidenco lesnih zalog in da je imela tožnica ves čas nemoten dostop na deponijo.

9. Shranjevalec mora po 729. členu Obligacijskega zakonika (OZ) prejeto stvar hraniti za položnika in mu jo vrniti, ko jo ta zahteva. Brez pomena je zato pritožbeni očitek, da tožnica ni (izrecno) zatrjevala odtujitve, poškodbe ali uničenja spornih lesnih zalog. Kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila toženka tista, ki bi morala dokazati, da kljub skrbnosti ni mogla preprečiti nastopa okoliščin, ki so ji onemogočile izpolnitev pogodbe (240. člen OZ).

10. V 3. členu pogodbe sta se pogodbenici sicer dogovorili za ponovno merjenje lesne biomase pred izvedbo sekanja, vendar toženka ni niti trdila, da je tožnico pozvala k ponovnemu merjenju in da je tožnica morebiti kršila svojo sodelovalno dolžnost. Neutemeljene pa so tudi toženkine domneve, da so bile lesne zaloge z deponije odpeljane kam drugam in ne h končnemu kupcu. S sklicevanjem na takšne domneve toženka ne more prevaliti odgovornosti za neizpolnitev pogodbe na tožnico.

11. Zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa toženka opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Toženka je s pritožbo propadla in do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena, medtem ko tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).