Jedro

Pri ugotavljanju, ali obstaja utemeljen odpovedni razlog (krivdni razlog), mora sodišče upoštevati samo tiste kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile razlog za odpoved, ki je predmet presoje. Drugih kršitev oz. razlogov, tudi tistih, zaradi katerih je delavec predhodno pisno opozorjen, ne sme upoštevati, upošteva jih lahko le pri ugotavljanju, da zaradi obstoja utemeljenega razloga ter upoštevaje vseh ostalih dejstev in razlogov nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 2. 3. 2006 nezakonita ter da delovno razmerje s pretekom odpovednega roka ni prenehalo, ampak je trajalo do 15. 8. 2006. 2. Tožena stranka je dolžna skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 4. 2003 tožeči stranki za obdobje nezakonite odpovedi od 3. 4. 2006 do 15. 8. 2006 priznati in vpisati v delovno knjižico delovno dobo in jo za to dobo tudi prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati osnovno bruto plačo od 3. 4. 2006 do 15. 8. 2006 v znesku 570,57 EUR (136.732,00 SIT) za vsak mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, od tega zneska odtegniti in plačati vse davke in prispevke ter ji nato znesek nakazati na njen TRR, v osmih dneh do plačila, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške sodnega postopka v višini 733,71 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 210,68 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 2. 3. 2006 nezakonita, ter da delovno razmerje tožeči stranki s pretekom odpovednega roka ni prenehalo, ampak je trajalo do 15. 8. 2006. Prav tako je zavrnilo, da je tožeča stranka dolžna skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 4. 2003 za obdobje nezakonite odpovedi od 3. 4. 2006 do 15. 8. 2006 priznati in vpisati v delovno knjižico delovno dobo in jo za to obdobje tudi prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da je dolžna tožeči stranki plačati osnovno bruto plačo od 3. 4. 2006 do 15. 8. 2006 v znesku 136.732,00 SIT za vsak mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec in od tega zneska odtegniti ter plačati vse davke in prispevke ter ji nato znesek nakazati na njeni transakcijski račun, v osmih dneh do plačila, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v višini 456.680,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in skladno z določbo 30. člena samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu iz 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da je dokazno breme utemeljenosti odpovedi na delodajalcu. Tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za odpoved, sodišče pa je nekritično verjelo priči A.P., bivšemu članu uprave tožene stranke, ki tožnici sploh ni bil neposredno nadrejen in tako ni mogel neposredno pričati o delu tožnice, saj vse, kar je vedel o delu tožnice, je zvedel od drugih. Sodišče v postopku sploh ni ugotavljalo, ali je bil računalniški sistem res v okvari, ne glede na to, da je tožnica navedeno ves čas postopka zatrjevala. Glede na pravilno o obrnjenem dokaznem bremenu je jasno, da bi takšen dokaz morala predlagati in utemeljiti tožena stranka, saj je slabo delovanje računalniškega sistema ključno vprašanje. Ni namreč nepomembno, da tožena stranka ni organizirala tečaja oziroma usposabljanja za uporabo programa Compresso, ki je bil glavno orodje tožnice. Ne more se ji očitati, da je program napačno uporabljala, če zanj sploh ni bila usposobljena. Tožena stranka se je zavezala usposabljati tožnico v pogodbi o zaposlitvi, sodišče pa se v sodbi sklicuje zgolj na program Excel, ki pa s samimi napakami nima nobene neposredne zveze, saj je bilo potrebno podatke vnašati v program Compresso. S tem programom je prihajalo do težav, ki se ji očitajo kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 3. 5. 2001 in očitki na njen račun so se začeli leta 2004 z uvedbo novega računalniškega sistema. Tožena stranka ni imela pripomb na njeno delo pred uvedbo računalniškega programa z napakami, za katerega pa se tudi ni usposabljala. Napake, ki so se pojavile, tako niso izhajale iz njene sfere, ampak so posledica slabe programske opreme, ki jo je nabavila tožena stranka. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe na več mestih napačno povzema izjave tožnice iz predhodnega postopka, ker na zagovoru ni dejala, da je napako storila, ampak da je dne 15. 2. 2006 lahko prišlo do težav, ki jih je ugotovila tožena stranka. Tudi iz odpovedi in pisnega zagovora, iz katerega je sodišče njeno izjavo povzelo, ni razvidno, da bi napako priznala. Iz previdnosti pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, kjer se postavlja vprašanje, ali je podan razlog nesposobnosti (kot trdi tožnica), ali krivdni razlog, kot trdi tožena stranka in je sodišče nekritično povzelo njeno stališče. Nelogičen je sklep sodišča prve stopnje, ko se na konkretnem primeru opredeli glede razlike med odpovedjo zaradi razloga nesposobnosti in odpovedjo zaradi krivdnega razloga. Iz izpovedbe priče A.P. povsem jasno izhaja, da je bila najnižja (D) ocena tožnice posledica njenih napak pri vnašanju in ne njenega siceršnjega dela. Napake tožnice bi bilo potrebno presojati kot nesposobnost, saj jih je tako ves čas tretirala tožena stranka in jih upoštevala pri njeni oceni dela. Očitno je namreč, da se lahko napačni seštevki upoštevajo kvečjemu kot razlog nesposobnosti, nikakor pa ne kot krivdni razlog. Tožnica meni, da ji ni moč očitati niti razloga nesposobnosti, sicer pa je tožena stranka glede tega razloga zamudila rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navajala, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Povsem napačno je stališče tožnice, da je sodišče nekritično verjelo priči A.P., ki ji je bila zgolj posredno podrejena. Priča A.P. je bil v spornem času član uprave in je bil seznanjen z napakami, ki jih je pri opravljanju svojega dela zagrešila tožnica, poznal pa je tudi sistem, ki je bil zaradi tožničinih napak močno moten. Priča je izpovedala o delu tožnice in o njenih napakah pri vnašanju podatkov v program in o posledicah, prav tako pa je izpovedala, da je bilo potrebno delo, ki ga je opravljala tožnica zaradi stalnih napak, ves čas preverjati, kar je pomenilo neracionalno porabo delovnih ur preostalega osebja. Glede ugovora tožnice o neznanju pri uporabi programa Compresso, navaja, da je tožnica v ta program le vnašala podatke in zato ne potrebuje znanja o programu, ampak bi morala v sistem le vnašati pravilne podatke. Ker je v program vnašala napačne podatke, je prišlo do prikaza napačnih podatkov in zmede ter jeze pri obiskovalcih. Dejansko se je tožnica vedno, ko je morala v računalnik vnašati podatke, motila. Zaradi nemotenega delovnega procesa je zato tožena stranka celo zadolžila dva delavca, ki sta dodatno pregledovala podatke, ki jih je v računalnik vnašala tožnica, čeprav to ni bila njuna delovna obveznost in takšno delo tudi ni bilo predvideno. V času odsotnosti teh dveh delavcev pa so se napake spet močno povečale, saj je aktivacijo predstav izvajala tožnica sama. Tožnica kljub opozorilom, naj svoje delo opravlja vestno in odgovorno, tega ni storila in je dne 15. 2. 2006 ponovno kršila delovne obveznosti, kar v povezavi z njenim dosedanjim malomarnim odnosom do dela, predstavlja zakoniti razlog za redno krivdno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po stališču tožene stranke v primeru tožnice ne gre za primer, ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, svojega dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, temveč je po njenem stališču tožnica svoje delo opravljala najmanj malomarno. Delo, ki ga je opravljala, ni zahtevno v smislu kreativnosti in se od nje tudi ni zahtevalo in ni pričakovalo, da bo samostojno odločala. Pričakovalo se je, da bo delo po navodilu delodajalca opravljala natančno in vestno ter, da bo v primeru težav, ki jih ne more rešiti sama, tako obvestila delodajalca. Tožnica teh pričakovanj ni izpolnila in ni spoštovala protokola pri vnašanju tedenskega programa predvajanja filmov po posameznih kino koncertih v računalniški program za prodajo vstopnic in njihovo aktivacijo. Pri tem delu se je pa kar nekajkrat zmotila in s tem povzročila pravo zmedo med kupci. Dejstvo, da je bila tožnica že dalj časa ocenjevana za najslabšo oceno „D“, pa tožnici nikakor ne more iti v prid, kakor to želi sama prikazati. Ocenjenost z najslabšo oceno „D“ prav gotovo ne pomeni, da so napake posledica njene nesposobnosti, ampak ravno obratno, kažejo na njen malomaren in nevesten odnos do dela in nespoštovanje navodil delodajalca, ki jo je na njene napake opozoril že večkrat pred odpovedjo, pa se njen odnos do dela ni niti malo spremenil. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice v celoti zavrne ter ji naloži še plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožeče stranke že odločalo s sodbo opr. št. Pdp 215/2007 z dne 30. 1. 2008 in pritožbi tožeče stranke ugodilo. Zoper navedeno odločitev v ugodilnem delu je tožena stranka vložila revizijo, na podlagi katere je Vrhovno sodišče Republike Slovenije z odločbo opr. št. VIII Ips 278/2008 z dne 19. 10. 2009 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovnem odločanju o pritožbi se je pritožbeno sodišče skladno z napotki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 278/2008 z dne 19. 10. 2009 opredelilo do utemeljenosti prvostopenjske ugotovitve o tem, da so v obravnavani zadevi obstajale okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo, kot izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Po določbi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Po določbi 2. odstavka 88. člena istega zakona pa lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi iz prejšnjega odstavka (med temi tudi krivdni razlog) resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V zvezi s presojo tega, ali so kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja takšne, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na 4. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ-MP, št. 4/84) v zvezi z Aktom o nasledstvu (Ur. l. RS-MP, št. 15/92) in 24. člen Evropske socialne listine (MESL, Ur. l. RS-MP, št. 7/99), ki določata prenehanje delovnega razmerja delavcu le v primeru resnih oziroma utemeljenih razlogov. Na podlagi teh določb lahko sklepamo, da je prenehanje delovnega razmerja oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena le kot skrajno sredstvo. Presoja resnosti oziroma utemeljenosti krivdnega razloga (kršitvi pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), ki tudi onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, predstavlja materialno presojo in uporabo pravnega standarda, na katerega se sklicujeta citirani konvenciji in 2. odstavek 88. člena ZDR.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka pisno opozorila tožnico na izpolnjevanje obveznosti in jo obvestila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve dne 9. 1. 2006 (priloga A2). Redno ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov dne 2. 3. 2006 (priloga A6). Iz odpovedi izhaja, da je dne 15. 2. 2006 ravnala še posebej nevestno, svoje delo opravljala malomarno oziroma je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je poslala primerjavo obiska, v kateri so bili podatki za leto 2005 napačno sešteti in iz njene strani nepregledani, zaradi česar je seštevek dnevnega obiska znašal 9.194, namesto le 2.771 obiskovalcev. Napaka je bila res odpravljena istega dne, oziroma v roku 30 minut, vendar to iz razloga, ker je bilo vedno potrebno dodatno preverjati njeno delo, kar je pa pomenilo neracionalizacijo porabe delovnih ur osebja in s tem dodatno delo.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, ki ga je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče prve stopnje, da ostaja ugotovljeno dejstvo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila delovne obveznosti, ko je poslala primerjavo obiska, v kateri so bili podatki za leto 2005 napačno sešteti in z njene strani nepregledani. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi navedla, da tožeča stranka v obdobju zadnjih šest mesecev svojega dela ni opravljala tako kot bi ga morala in da je bilo delo tožeče stranke ocenjeno kot slabo z oceno „D“, vendar ji v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni očitala slabega dela ocenjenega z oceno „D“, temveč kršitve z dne 24. 12. 2005 (kar pa je predmet opomina z dne 9. 1. 2006) in kršitve z dne 15. 2. 2006. Edino ugotovljeno kršitev, ki se torej tožnici očita v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je storila dne 15. 2. 2006, ko je poslala primerjavo obiska, v kateri so bili podatki za leto 2005 napačno sešteti in z njene strani nepregledani, zaradi česar je seštevek dnevnega obiska znašal 9.194, namesto le 2.771 obiskovalcev. Predmet sodne presoje je torej le ta kršitev z dne 15. 2. 2006, medtem ko je ugotovitev delodajalca (v odpovedi), da delavka že daljše časovno obdobje (zadnjih šest mesecev) svojega dela ne opravlja tako kot bi morala in da je njena ocena dela zelo slaba, ocenjena z zgolj „D“, za predmetni spor ni bistveno in bi tožena stranka morala v primeru, da bi uveljavljala ta razlog odpovedati tožnici pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Očitana kršitev v pogodbi z dne 24. 12. 2005 pa je predmet opomina, ki ji je bil izrečen z dne 9. 1. 2006 in zgolj procesna predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pri ugotavljanju, ali obstaja odpovedni razlog in kateri, mora sodišče upoštevati samo tistega, ki je bil razlog za obravnavano odpoved (to je le kršitev z dne 15. 2. 2006). To pomeni, da pri ugotavljanju obstoja resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, drugih razlogov, tudi tistih, zaradi katerih je bil delavec morda predhodno pisno opomnjen, ni mogoče upoštevati (to je kršitve z dne 24. 12. 2005). Lahko pa se upošteva razloge iz opozorila pri ugotavljanju, da zaradi obstoja resnega in utemeljenega razloga ter upoštevanja tudi vseh ostalih dejstev in razlogov, nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Ugotovljeno dejstvo, da je tožnica s svojim ravnanjem z dne 15. 2. 2006 kršila delovne obveznosti, ker je poslala primerjavo obiska, v kateri so bili podatki za leto 2005 napačno sešteti in svojo napako odpravila v roku 30 minut, ni taka kršitev delovne obveznosti, da bi že predstavljala tisti resen in utemeljen razlog. Mogoče je razumeti prizadevanje delodajalca za to, da delavci vestno opravljajo delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi in dosledno upoštevajo delodajalčeva navodila (31. in 32. člen ZDR), vendar se ni mogoče izogniti tudi upoštevanju razumnih objektiviziranih meril pri presoji teže kršitve. Kršitve morajo biti takšne, da dejansko onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Navedene kršitve (napačni seštevek) pa ni mogoče opredeliti kot tako resne, da bi onemogočila nadaljevanje delovnega razmerja. Pri tej presoji je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi, da kršitev ni enaka kot neizpolnjevanje obveznosti, ki je bilo tožnici očitano v pisnem opozorilu (po 1. odstavku 83. člena ZDR).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničinemu tožbenemu zahtevku, s katerim uveljavlja nezakonitost izdane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter posledično iz navedenega izhajajoče pravice iz delovnega razmerja, ugodilo in ji priznalo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnice ne odgovarja, saj so po oceni pritožbenega sodišča za rešitev zadeve brezpredmetni (360. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških temelji na določilu 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka iz razloga, ker je v pravdi uspela, in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške za tožbo 300 točk, za pripravljalni spis z dne 4. 9. 2006 (225 točk), za prvi narok za glavno obravnavo dne 19. 9. 2006 (300 točk), za narok dne 7. 12. 2006 (150 točk) in urnine (200 točk), odsotnost iz pisarne, 2 + 1 % materialnih stroškov ter 20 % DDV, kar skupaj znese 1533,06 točk. Ob upoštevanju Odvetniške tarife v višini 0,459 EUR in potnih stroškov pooblaščenca tožnici v višini 30,04 EUR (7.200,00 SIT) je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 733,71 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Tožnica je uspela v pritožbenem postopku, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini skupaj 375 točk, 2 % materialne stroške in 20 % DDV, kar ob upoštevanju Odvetniške tarife v višini 0,459 EUR znaša skupaj 210,68 EUR. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka (1. odstavku 165. člena ZPP).