Jedro

Določba petega odstavka 24. člena SZ-1 daje upravičenje tretjim osebam, da stroške obratovanja, ki jih sicer nosi najemnik, terjajo od lastnikov stanovanj, oddanih v najem. Subsidiarna odgovornost lastnikov stanovanj je torej namenjena varstvu tretjih oseb (to je dobaviteljev) v primerih, kadar najemniki stroškov ne poravnavajo, in ni namenjena varstvu lastnikov stanovanj. Zato se lastniki stanovanj lahko zavežejo dobavitelju strožje, kar so v obravnavanem primeru storili z določbo 43.a člena Splošnih pogojev, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrajno sodišče v Kopru v sporu majhne vrednosti delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 z dne 13.8.2010 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zamudne obresti od posameznih mesečnih zneskov, glavnico v višini 889,67 EUR z zamudnimi obrestmi ter izvršilne stroške 67 EUR. V ostalem delu pa je (s sklepom) zaradi umika tožbe postopek ustavilo in toženi stranki naložilo plačilo 458,12 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper tako odločbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke in do dokaza, to je zapisnika seje kurilnega odbora z dne 15.9.2003, iz katerega izhaja, da je upravnik sam opozoril kurilni odbor na nelegalni status kurilnega odbora. Napačno je zato zaključevanje sodišča, da se tožena stranka pri zatrjevanju nelegalnosti kurilnega odbora sklicuje na pooblastila. Sodišče je na ta način zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Ker sodišče ni presojalo predloženega dokaza, sta bili kršeni tudi ustavni pravici do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da sta pogodba o prevzemu upravljanja kotlovnice in Splošni pogoji za dobavo in odjem toplotne energije neveljavni, oziroma nični. V 24. členu Stanovanjskega zakona je določeno, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja najemnik, če najemna pogodba ne določa drugače. Glede na obvestila o tem, kdo je najemnik, ki jih tožeča stranka pošilja toženi, je zaključek sodišča napačen. Nadalje je napačen zaključek, da je tožena stranka imela možnost sodelovati na sejah kurilnega odbora in vplivati na njegove odločitve, pri čemer tega zaključka ne obrazloži. To ne drži, saj je tožena stranka trdila drugače, iz dokazov v spisu izhaja, da tožena stranka nima svojega predstavnika v kurilnem odboru. Slednji je bil imenovan že leta 1993 in bi sodišče moralo pozvati toženo stranko na predložitev pooblastil, ne glede na to, da že sama trdi, da je kurilni odbor nelegalen. Ne drži niti trditev sodišča, da je v sporih med strankama že večkrat odločalo o obstoju pooblastil. Sodišče tudi zaključi, da določila Splošnih pogojev niso prestroga, ne da bi pojasnilo, kako je prišlo do takega zaključka. Načelo proste presoje dokazov ima zavezujočo vsebino za sodnika, dokazna ocena mora biti preverljivo obrazložena.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka se je sicer v dokaz svojim trditvam o nelegalnosti kurilnega odbora sklicevala tudi na zapisnik kurilnega odbora z dne 15.9.2003, vendar ob vztrajanju tožeče stranke, da je potrebna pooblastila kurilni odbor imel, in ob dejanski ugotovitvi sodišča, da to drži, pavšalna navržena navedba v ugovoru, da naj bi bil status nelegalen po navedbah same tožeče stranke, kot naj bi izhajale iz zapisnika, ni odločilna (ob povedanem tudi ne gre za kršitev pravice do enakega obravnavanja in pravice do sodnega varstva.

6. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na 24. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1) v vsebini, ki ni več veljala, in ga tudi napačno razlagalo, vseeno pa je odločitev pravilno oprlo na Splošne pogoje za dobavo in odjem toplotne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji). Sporni računi namreč izvirajo iz obdobja 2009 in 2010. V tem času je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-1A), po katerem se določba petega odstavka 24. člena uporablja tudi za lastnike neprofitnih stanovanj. Tudi ne drži, da bi ta določba urejala samo razmerje med lastnikom in najemnikom, temveč daje upravičenje tretjim osebam, da stroške obratovanja, ki jih sicer nosi najemnik, terjajo od lastnikov stanovanj, oddanih v najem. Subsidiarna odgovornost lastnikov stanovanj je torej namenjena varstvu tretjih oseb (to je dobaviteljev) v primerih, kadar najemniki stroškov ne poravnavajo, in ni namenjena varstvu lastnikov stanovanj. Zato se lastniki stanovanj lahko zavežejo dobavitelju strožje, kar so v obravnavanem primeru storili z določbo 43. a člena Splošnih pogojev, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Zgoraj je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni uspela z ugovorom nelegalnosti kurilnega odbora, kar pomeni, da je kurilni odbor kot zastopnik lastnikov bil upravičen sprejeti Splošne pogoje, ki zavezujejo tudi toženo stranko. O pretirani strogosti Splošnih pogojev v delu, v katerem se nanašajo na solidarno odgovornost, na podlagi povedanega ni mogoče govoriti. Tožena stranka dovaja toplotno energijo v stanovanja, last tožeče stranke, in ni nepravično, če breme neplačevanja stroškov s strani najemnikov nosi lastnik ogrevanega stanovanja (najemodajalec) in ne dobavitelj (1).

7. V sporu majhne vrednosti pritožba ni dopustna iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, zato pritožbenih navedb o tem, da tožena stranka ni imela možnosti sodelovanja na sejah kurilnega odbora, ni mogoče upoštevati. Enako velja za zaključek sodišča prve stopnje, da je kurilni odbor imel vsa potrebna pooblastila. Prav tako pritožba ni dopustna iz razloga relativnih bistvenih kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar velja za kršitev načela proste dokazne ocene.

8. Na podlagi povedanega in ker ni zasledilo nobene uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko. Glede na stanje stvari, izpodbijano sodbo in pritožbo, strošek odgovora na pritožbo ni potreben strošek postopka.

op. št. 1: Odločba VSK Cp 1097/2008, na katero se sklicuje tožena stranka, v tej zadevi ni uporabna. Sodišče je namreč v tej odločbi ugotovilo, da so prestrogi pogoji, pod katerim lahko stranka zahteva odklop iz sistema ogrevanja (po Splošnih pogojih bi bilo potrebno pri notarju overjeno soglasje vseh lastnikov, kar je praktično nemogoče). Že na prvi pogled gre za povsem drugačno situacijo.