Jedro

Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na tuje zavezujoče tarifne informacije, ki so uvrščale tiskarske plošče v tarifno številko 8442 KN, saj se na odločbe ZTI lahko sklicuje le (tuji) imetnik te odločbe. Zaradi različnega uvrščanja tiskarskih plošč v KN je Komisija EU sprejela Izvedbeno uredbo, po kateri se neosvetljene aluminijaste plošče, kakršne so obravnavane, uvrščajo v tarifno oznako 3701 30 00 KN. Izvedbena uredba kot razlagalna velja za nazaj in kot takšna potrjuje, da je bila tarifna oznaka za obravnavane plošče FIT INVADO in NEG.FAST s strani organa prve stopnje določena pravilno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS je kot organ prve stopnje v zadevi ugotovitve dokončnih podatkov o blagu in doplačila dajatev z izpodbijanimi odločbami za blago z različnimi trgovskimi nazivi na računih, in sicer kot tiskarske plošče FIT INVADO (različnih velikosti), coda 33112003 FIT INVADO (različnih velikosti) oziroma NEG.FAST (različnih velikosti), deklarirano v sedmih carinskih deklaracijah za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave (v nadaljevanju carinska deklaracija) Oddelka za carinjenje Ljubljana, določila nov opis blaga in novo (pravilno) tarifno oznako 3701 30 00 Kombinirane nomenklature (v nadaljevanju KN) in Taric kodo 90 ter določila zneske doplačil carinskih dajatev, davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in obresti, ki jih je družba A. d.o.o. iz Ljubljane kot deklarant dolžna poravnati v postavljenem roku in na račun, naveden v izreku.

2. Iz razlogov izpodbijanih odločb sledi, da je družba A. v svojem imenu in za račun tožeče stranke vložila carinske deklaracije in z njimi za sprostitev v prost promet deklarirala blago, ki je predmet tega postopka, v vseh primerih s prijavljeno tarifno oznako 8442 50 80 KN in Taric kodo 00. Ker Oddelek za carinjenje pri pregledu carinjenega blaga ni mogel ugotoviti, ali je uvrstitev blaga pravilna, je vzel vzorce blaga zaradi kemično - tehnološke preiskave in o tem sestavil zapisnike. Na podlagi opravljenih analiz vzorcev blaga je Generalni finančni urad (v nadaljevanju GFU) izdelal strokovna mnenja, v katerih je na podlagi dejanskih ugotovitev o lastnostih blaga kot pravilno uvrstitev blaga navedel tarifno oznako 3701 30 00 KN in Taric kodo 90, ki jo je utemeljil na določbah KN in na Pojasnjevalnih opombah HS k zadevnim tarifnim številkam. Ugovore uvoznika - tožeče stranke zoper zapisniške ugotovitve je organ prve stopnje v obrazložitvi odločb kot neutemeljene zavrnil. 3. Odločanje o pritožbah, ki sta jih vložili družba A. in tožeča stranka zoper izpodbijane odločbe, je Ministrstvo za finance kot organ druge stopnje s sklepom in odločbo št. DT-498-1-25/2016-2 z dne 22. 6. 2018 združilo (s sklepom) v en postopek ter jih nato (z odločbo) kot neutemeljene zavrnilo.

4. V razlogih sklepa se ugotavlja, da se izpodbijane odločbe opirajo na isto oziroma podobno dejansko stanje in na isto pravno podlago, da je Ministrstvo za finance pristojno za odločanje v vseh zadevah in da so zato podani pogoji za združitev postopkov.

5. V vsebinskem pogledu pa pritožbeni organ ugotavlja, da so izpodbijane odločbe pravilne in skladne s predpisi, na katere se sklicuje organ prve stopnje. V svojih razlogih ugotavlja najprej, da je deklarant po carinskih deklaracijah po postopku 40 sprostil v prost promet blago s trgovskim nazivom tiskarske plošče FIT INVADO in NEG.FAST in jih uvrstil v tarifno oznako (8442 50 80 KN in Taric kodo 00) s carinsko stopnjo 1,70% oziroma 6% ter od posamezne carinske vrednosti po posamezni deklaraciji obračunal carino in DDV. Ker carinski organ pri pregledu blaga ni mogel ugotoviti dejanskega stanja glede sestave in uvrstitve blaga, je vzel vzorce blaga za izdajo strokovnega mnenja in o tem sestavil zapisnike o odvzemu vzorca. Sektor za tarifo, vrednost in poreklo blaga je kot strokovni organ pri GFU na podlagi opravljenih analiz izdal več mnenj o uvrstitvi blaga, ki jih pritožbeni organ v nadaljevanju povzema. Iz vseh mnenj sledi, da se blago (aluminijaste plošče) z lastnostmi, ki so opisane v mnenjih, pravilno uvršča v tarifno oznako 3701 30 00 KN in Taric kodo 90. Na podlagi opravljenih analiz je organ prve stopnje sestavil zapisnike o preverjanju carinskih deklaracij, na katere je prejemnik blaga, tj. tožeča stranka preko deklaranta podala pripombe, na katere je odgovorjeno v odločbah. Pri tem se sklepno ugotavlja, da se plošče za ofsetni tisk, ki že imajo na površini tiskarske elemente v obliki besedila ali slike, uvrstijo pod tarifno številko 8442. Medtem ko je tiskarske plošče, ki še niso bile izpostavljene obdelavi z IR svetlobo in zato na površini nimajo tiskarskih elementov, potrebnih za ofsetni tisk, in za kakršne gre v konkretnem primeru, treba uvrstiti pod tarifno številko 3701 in so zato izpodbijane odločbe pravilne in zakonite iz vseh razlogov, ki jih vsebujejo njihove obrazložitve.

6. Nadalje pritožbeni organ pojasnjuje, da KN, uvedena z Uredbo št. 2658/87, temelji na harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga ter da med drugim vsebuje tudi splošna pravila za razlago KN ter seznam carin, blago pa se v KN uvršča v skladu z omenjenimi splošnimi pravili za razlago ter v skladu z opombami k oddelkom in poglavjem KN. Pri uvrščanju je treba upoštevati tudi Pojasnjevalne opombe h KN ter Pojasnjevalne opombe Harmoniziranega sistema (v nadaljevanju POHS), ki jih izdaja Svetovna carinska organizacija (v nadaljevanju: SCO).

7. Sporno blago je bilo ob carinjenju deklarirano v tarifno oznako 8442 50 80 KN in Taric kodo 00 s poimenovanjem: „Stroji, aparati in naprave za pripravljanje ali izdelovanje plošč, valjev ali drugih tiskarskih oblik; plošče, valji ali druge tiskarske oblike; litografski kamni, plošče in valji, pripravljeni za tiskarske namene (npr. brušeni, uzrnjeni ali polirani): - Plošče, valji in druge tiskarske oblike, litografski kamni, plošče in valji, pripravljeni za tiskarske namene: drugo“. Medtem ko je organ prve stopnje za deklarirano blago določil tarifno oznako 3701 30 00 KN in Taric kodo 90 s poimenovanjem “Fotografske plošče in plan filmi, občutljivi za svetlobo, neosvetljeni, iz kakršnega koli materiala, razen iz papirja, kartona ali tekstila; plan filmi za trenutno (hitro) fotografijo, občutljivi na svetlobo, neosvetljeni, v kasetah ali brez njih: - Druge plošče in plan filmi, katerih ena stran je daljša od 255 mm; - drugo“ z _erga omnes_ carinsko stopnjo iz tretjih držav (CN, BR) 6,50%. Pri tem se kot utemeljitev za takšno uvrstitev navajajo: Splošni pravili za razlago KN 1 in 6; opomba 2 k 37. poglavju; besedilo k oznaki KN 3701, 3701 30 00 in besedilo k oznaki Taric 3701 30 00 90; POHS k 37. poglavju pod splošno; POHS k tarifni številki 3701 (A); Pojasnjevalne opombe k tarifni številki 3705, četrti odstavek izključitev (c), POHS k tarifni številki 8442 (c) tretji odstavek, POHS k XV. oddelku izključitve (d) ter mnenje o uvrstitvi blaga, ki ga je sprejela SCO na svoji 55. seji marca 2015. Odločilno merilo za tarifno uvrščanje blaga pa so po ustaljeni sodni praksi objektivne značilnosti in lastnosti blaga, ki so opredeljene v poimenovanju tarifne številke KN ter pojasnilih oddelkov in poglavij.

8. V zvezi s pritožbenimi ugovori ter sklicevanjem tožeče stranke na tuje carinske deklaracije in tuje zavezujoče tarifne informacije (v nadaljevanju ZTI), po katerih se sporne tiskarske plošče uvrščajo v tarifno številko 8442, pritožbeni organ pojasnjuje, da je zaradi neenotne uporabe KN Evropska komisija, tudi na predlog Slovenije, sprejela Izvedbeno uredbo 2017/2246 (EU) z dne 30. novembra 2017 o uvrstitvi določenega blaga v KN (v nadaljevanju Izvedbena uredba) ter da se skladno s to Uredbo aluminijaste plošče, kakršne so obravnavane, uvrščajo v tarifno oznako 3701 30 00 KN. Uredba je začela veljati 28. 12. 2017 in je razlagalna, kar pomeni, da jo je glede pravilnosti uvrstitve zadevnega blaga oziroma obravnavanih aluminijastih plošč mogoče uporabiti tudi za nazaj in je bilo torej ravnanje organa prve stopnje glede določitve tarifne oznake in obračunane razlike uvoznih dajatev pravilno in zakonito. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na tuje carinske deklaracije pritožbeni organ ugotavlja še, da v njihovem opisu blaga v polju 31 ni naveden natančen opis blaga niti trgovsko ime blaga, in da zato ni mogoče z gotovostjo trditi, da gre za blago, ki je identično obravnavanim ploščam (s poimenovanjem tiskarske plošče FIT INVADO). Pojasni še razlog za to, da se omenja tarifna številka 3705, glede tarifne številke 8242 pa ugotavlja, da le-ta res ne obstaja ter da je v slovenskem prevodu z njeno navedbo prišlo do napake. Nadalje utemelji sklicevanje strokovnih mnenj na XV. oddelek KN ter dodatno utemelji izpodbijano uvrstitev spornih tiskarskih plošč s sklicevanjem na POHS k 37. poglavju KN. Kot bistveno lastnost, ki vpliva na uvrstitev pod tarifno številko 3701, navaja, da plošče še niso obdelane s svetlobo (IR ali UV) in zato še niso primerne za uporabo z nobenim strojem, ki je namenjen za tiskanje. Zavrne tudi ugovor, da HS ne sledi v celoti tehnološkemu razvoju, in trditev, da so obravnavane plošče FIT INVADO oz. NEG.FAST tehnološka nadgradnja litografskih kamnov. Mnenja SCO o uvrstitvi blaga v HS pa sicer niso pravno zavezujoča, vendar pomenijo napotila, ki prispevajo k enotni razlagi vsebine posameznih številk KN. Pri tem iz mnenja SCO izhaja, da se „plošče iz aluminijaste podlage in sloja, občutljivega na UV svetlobo na podlagi splošnih pravil za razlago harmoniziranega sistema 1 in 6, uvrščajo pod tarifno številko 3701“.

9. Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo izpodbijanih odločb ter sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije in postopke ustavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. 10. Iz tožbe izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z uvrstitvijo obravnavanega blaga v tarifno oznako 3701 30 00 KN in Taric kodo 90. Glede vodenja postopka toženi stranki očita, da je bil opravljen ogled blaga in pridobljeno izvedensko mnenje o uvrstitvi blaga brez opravljene ustne obravnave, ki je v primeru ogleda in zaslišanja izvedenca po določbah 154. člena ZUP obvezna. Tako pa je izvedenec opravil ogled odvzetih vzorcev brez navzočnosti stranke, tožeči stranki pa tudi niso bili vročeni rezultati ogleda in izvedenska mnenja, kar pomeni, da ni bil izveden pošten dokazni postopek in da izpodbijane odločbe posledično temeljijo na domnevah in nepreverjenih podatkih, kar je v nasprotju z načeli Ustave, ki vsebuje minimalna pravila za zaščito šibkejše stranke v postopku. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da pritegne izvedenca, ki bo ugotovil, ali lastnosti blaga odstopajo od opisa v carinski deklaraciji ter da zasliši predstavnika tožeče stranke, direktorja B. B. in uslužbenca GFU, ki je izdelal strokovna mnenja o uvrstitvi obravnavanih izdelkov v tarifno oznako 3701 KN.

11. V zvezi z uporabo POHS tožeča stranka navaja, da ji le-te niso dostopne v uradnem jeziku organa in da ji je s tem kršeno načelo enakopravnosti iz 11. in 22. člena Ustave. Navaja, da omenjene opombe sicer niso pravno zavezujoče, vendar pomembno pripomorejo k razlagi oziroma uporabi tarifnih oznak KN, izdane pa so le v angleškem in francoskem jeziku. V slovenskem jeziku pa so (na intranetu) namenjene samo carinskim organom.

12. Dalje tožeča stranka navaja, da je rešitev za sporne primere poskušala najti v dialogu s carinsko upravo ter da je GFU v tem okviru priznal, da se podobne plošče v evropskih državah razvrščajo različno, pa tudi, da so v Italiji izdali tri ZTI, ki tovrstne plošče uvrščajo pod tarifno številko 8442. Tožeča stranka sama pa se v svojih pritožbah sklicuje na ZTI, ki je bila izdana v Latviji. Nakar je bila izdana Izvedbena uredba Komisije, na katero se sklicuje tožena stranka in ki naj bi jo bilo mogoče uporabiti za nazaj. Pri tem pa toženka spregleda 2. člen Uredbe oziroma 34. člen Uredbe (EU) št. 952/2013, po katerem odločbe ZTI ali ZIPB ne morejo prenehati veljati z učinkom za nazaj in so torej imeli vsi imetniki ZTI v skladu z navedenimi določbami še tri mesece po sprejemu Uredbe pravico uveljavljati z ZTI določeno KN. Obdobje, ko je bila tožeča stranka kot slovenski uvoznik zaradi višjih dajatev v podrejenem položaju, se je tako podaljšalo do 28. 3. 2018 oziroma do 28. 6. 2018, kar pomeni, da tožeča stranka ni v enakopravnem položaju z dokazano vsaj enim distributerjem tovrstnih plošč v EU. Zato po navedbah v tožbi Izvedbena Uredba ne more imeti (za tožečo stranko) retroaktivnega učinka, saj načelo pravne države iz 2. člena Ustave zagotavlja varnost pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi države in zato je bila pri uvozu blaga upoštevana pravilna tarifna oznaka, t.j. 8442 50 00, ki se povzema. Ker je tožeča stranka glede na povedano v deprivilegiranem položaju v primerjavi z drugimi evropskimi uvozniki istega materiala od istega dobavitelja, pa tožena stranka s svojim ravnanjem krši tudi 64. in 66. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

14. Tožbeni očitek, da ni bila razpisana ustna obravnava, šteje za tožbeno novoto. Tozadevne očitke prereka in navaja, da je bila tožeča stranka seznanjena z ugotovitvami v zapisnikih o preverjanju posameznih carinskih deklaracij ter da je imela možnost oporekati zapisniškim ugotovitvam in je nanje tudi dala pripombe. Imela je tudi možnost predlagati izvedbo dokazov, vključno s predlogom za postavitev izvedenca, pa tega ni storila ne v pripombah in ne v pritožbi. Poleg tega sta predstavnika tožeče stranke in deklaranta vpogledala v dokumentacijo, ki je v spisih. Strokovno mnenje carinskega laboratorija oziroma Sektorja za tarifo, vrednost in poreklo pri GFU pa ni izvedensko mnenje v smislu ZUP, temveč gre za sektor oziroma organizacijsko enoto, ki zagotavlja finančnim uradom strokovno pomoč v konkretnih zadevah in zato postavitev izvedenca v primeru, kakršen je obravnavani, ni potrebna. Takšno je tudi stališče sodne prakse, npr. v sodbi naslovnega sodišča II U 117/10 in Vrhovnega sodišča RS v sodbah X Ips 1398/01 in X Ips 1613/06. 15. Prav tako predstavlja tožbeno novoto očitek, da POHS niso prevedene v slovenski jezik. V tej zvezi tožena stranka poudari, da Pojasnjevalne opombe niso pravno zavezujoče in da so le pripomoček pri uporabi carinske tarife, medtem ko je podlaga za razvrščanje blaga v KN. Zakaj ni uradnega prevoda v slovenski jezik, je tožnici znano. FURS pa uporablja zgolj neuraden prevod, ki je nenazadnje citiran v izpodbijanih odločbah. Dodaja še, da so bile Pojasnjevalne opombe v delu, ki se citira v izpodbijanih odločbah, prevedene v slovenski jezik in objavljene v Uradnem listu RS, št. 77 z dne 22. 9. 1999 in se v tem delu tudi kasneje niso spremenile.

16. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na tuje ZTI tožena stranka navaja, da je bila prav zaradi neenotne uporabe KN sprejeta že omenjena Izvedbena uredba Komisije in da se v skladu s to Uredbo, ki je razlagalne narave, obravnavane plošče uvrščajo v tarifno oznako 3701 30 00 KN. Poudari še, da se na odločbe ZTI lahko sklicuje samo njihov imetnik, kar pa tožeča stranka ni in da zato s sklicevanjem na tuje ZTI ne more biti uspešna. Glede na to, da so se in kako so se v konkretnem primeru ugotavljale in ugotovile lastnosti blaga, ki so bile podlaga za uvrstitev v KN, pa po mnenju toženke tudi ni razloga za izvedbo predlaganih zaslišanj.

17. V dopolnitvi tožbe in v „repliki na odgovor tožene stranke“ tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah in jih dodatno pojasnjuje ter (na poziv sodišča) navaja točna imena in naslove predlaganih prič, ki naj bi jih sicer prvič predlagala v pripombah na zapisnik. Pri svojih navedbah, ki jih dodatno pojasni, vztraja tudi tožena stranka, ko odgovori na „repliko“.

18. Na naroku za glavno obravnavo stranki postopka vztrajata pri svoji navedbah in pri predlogih. Tožeča stranka dodaja še, da gre v zadevi za naknadno preverjanje deklaracij na podlagi 78. člena Carinskega zakonika Skupnosti ter da v obravnavanih zadevah, iz razlogov, ki jih navaja, niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka navedene določbe. Tožena stranka temu nasprotuje ter navaja, da v obravnavanih zadevah ne gre za naknadno preverjanje deklaracij, temveč za njihovo preverjanje ob carinjenju.

19. Tožba ni utemeljena.

20. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločb ter po tem, ko je slišalo stranki, sodišče sodi, da so izpodbijane odločbe pravilne in skladne z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njihovi razlogi in razlogi odločbe o pritožbi, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

21. Pri tem sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka prvič na naroku zatrjuje, da gre v obravnavanih zadevah za naknadno preverjanje deklaracij iz 78. člena Uredbe sveta (EGS) št. 2913/1992, z dne 12. 10. 2992, o Carinskem zakoniku (v nadaljevanju CZ), kar ne drži, saj je iz spisov zadeve nasprotno in obenem nedvoumno razvidno, da so podlaga za izdajo izpodbijanih odločb v vseh primerih ugotovitve pregleda blaga, ki je bilo opravljeno ob carinjenju v smislu določb 68. člena CZ, in torej na način, kot ga zatrjuje tožena stranka. Ugovori tožeče stranke v tej smeri, to je v smeri kršitve določb CZ o naknadnem preverjanju deklaracij, so torej v nasprotju s podatki spisov in se zato pri odločanju ne upoštevajo.

22. V zvezi s tožbeni ugovori o kršitvah določb ZUP o obvezni ustni obravnavi, sodišče ugotavlja, da po podatkih spisov ogled blaga ni bil opravljen. Za preverjanje tarifne oznake so bili (v navzočnosti deklaranta) v smislu določb 19. člena Zakona o finančni upravi RS (v nadaljevanju ZFU) odvzeti vzorci blaga in poslani v analizo carinskemu laboratoriju oziroma Sektorju za tarifo, vrednost in poreklo pri GFU, ki je podal o prejetih vzorcih mnenje o uvrstitvi blaga. Pri čemer ne gre za izvedensko mnenje in ne za izvedenca, kot se zmotno navaja v tožbi, temveč za strokovno mnenje in strokovni organ znotraj GFU, ki nudi finančnim uradom strokovno pomoč pri odločanju, kot to pravilno in skladno z zakonsko ureditvijo navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Ker torej v obravnavanih primerih ne gre za oglede in ne za postavitev oziroma zaslišanje izvedenca, je zatrjevana kršitev določb 154. člena ZUP o obvezni ustni obravnavi že s formalnega vidika brez podlage. Prav tako pa tudi ni utemeljena po vsebini, in sicer kot kršitev pravice tožeče stranke, da se udeležuje postopka in da je seznanjena z ugotovitvami organov odločanja, zbranimi tekom postopka. Iz spisov namreč sledi, da so bili tožeči stranki in deklarantu vročeni zapisniki o preverjanju carinske deklaracije, ki povzemajo mnenje o uvrstitvi blaga in vsebujejo (začasen) izračun dajatev in zoper katere je bil možen ugovor. Ugovor je bil tudi podan in po ponovni pridobitvi mnenja o uvrstitvi blaga v KN obravnavan v obrazložitvi odločbe. Navedba tožnice, da ji niso bili vročeni rezultati ogleda in izvedenska mnenja, je torej v nasprotju s podatki spisov. To pa obenem pomeni, da je brez podlage tudi tožbeni očitek, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in da v konkretnem primeru ni bil izveden pošten dokazni postopek. Postavitev oziroma pritegnitev izvedenca tožeča stranka predlaga prvič v tožbi, čeprav je to možnost imela že v upravnem postopku. Enako velja za predlagano zaslišanje B. B. in za zaslišanje uslužbenca GFU, ki je izdelal strokovna mnenja. Vse tri predloge zato sodišče kot nedovoljene tožbene novote zavrača. Tožeča stranka v dopolnitvi tožbe in na naroku sicer zatrjuje in s kopijo vloženih pripomb skuša dokazati, da je bila izvedba dokazov predlagana že v upravnem postopku, vendar to že spet ne drži. Pripombe, na katere se sklicuje, so bile namreč z ozirom na njihove opravilne številke očitno podane v drugih upravnih postopkih, in se zato tožeča stranka nanje in na predloge za izvedbo dokazov, ki jih vsebujejo, v primeru zadevnih upravnih postopkov ne more uspešno sklicevati.

23. Glede POHS tožeča stranka sicer trdi in vztraja, da ji ni zagotovljen njihov prevod v slovenski jezik, obenem pa ne nasprotuje navedbam toženke v odgovoru na tožbo, po katerih je v izpodbijanih odločbah navedeno (v slovenščini) besedilo vsake podlage, na kateri je organ utemeljil svojo odločitev. Dodaja pa toženka tudi, da so bile POHS v delu, ki se citira v izpodbijanih odločbah, prevedene v slovenski jezik in objavljene v Uradnem listu RS iz leta 1999 in se v tem delu tudi kasneje niso spremenile. Kar vse pomeni, da za očitek kršitve načela enakosti pred zakonom iz razloga uporabe neprevedenih POHS, ni najti relevantne podlage.

24. Tožeča stranka pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na tuje zavezujoče tarifne informacije, ki so uvrščale tiskarske plošče v tarifno številko 8442 KN, saj se na odločbe ZTI lahko sklicuje le (tuji) imetnik te odločbe. Sicer pa je zaradi različnega uvrščanja tiskarskih plošč v KN Komisija EU sprejela Izvedbeno uredbo, po kateri se neosvetljene aluminijaste plošče, kakršne so obravnavane, uvrščajo v tarifno oznako 3701 30 00 KN. Izvedbena uredba kot razlagalna velja za nazaj in kot takšna potrjuje, da je bila tarifna oznaka za obravnavane plošče FIT INVADO in NEG.FAST s strani organa prve stopnje določena pravilno. Kolikor se tožeča stranka tudi v tej zvezi sklicuje na ZTI in njihovo, z Uredbo dovoljeno podaljšano uporabo, oziroma na prepoved prenehanja njihove veljavnosti za nazaj, pa je potrebno ponovno poudariti, da gre pri tem zgolj za tuje ZTI, na katere se tožeča stranka, ki ni njihova imetnica, ne more uspešno sklicevati. Sicer pa je možnost sklicevanja na ZTI po Uredbi časovno omejena (na 3 mesece) in kot takšna po presoji sodišča ne predstavlja resnejšega poslabšanja konkurenčnosti tožeče stranke niti njene diskriminacije v primerjavi z ostalimi evropskimi ponudniki tiskarskih plošč, kakršne se obravnavajo v konkretnem primeru.

25. Ker so torej po povedanem izpodbijane odločbe pravilne in zakonite, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.