Jedro

Iz določbe 2. odst. 199. člena ZKP jasno izhaja, da smejo predlog za odreditev ali odpravo pripora po vložitvi obtožnice podati le stranke, to pa sta obdolženec in javni tožilec (člen 147 ZKP). Obtoženčev oče, mati in sestra so pod določenimi pogoji (2. odst. 360. člena ZKP) sicer upravičeni do pritožbe zoper sodbo (in druge odločbe), nimajo pa po zakonu pravice predlagati odprave pripora. Sodišče prve stopnje je zato ob smiselni uporabi določbe 383. člena ZKP upravičeno zavrglo njihov predlog kot nedovoljen.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obd. M. V. se deloma ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca podaljša le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. tč. II. odst. 191. čl. ZKP.

V ostalem se pritožbi zagovornikov zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je na predlog preiskovalnega sodnika podaljšal pripor zoper obd. M. V. iz pripornih razlogov 2. in 3. tč. II. odst. 191. čl. ZKP za en mesec, to je vključno do 7.12.1993. Svoj sklep je prvostopno sodišče obrazložilo z ugotovitvijo, da bi utegnil obdolženec na prostosti vplivati na priče, ki doslej še niso bile zaslišane in sicer A. in B., vabljena za 9.11.1993 na zaslišanje. Poleg tega pa ugotavlja sodišče prve stopnje, da teče zoper obdolženca pred preiskovalnim sodnikom istega sodišča še en kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, ko gre za dve historično povezani dejanji in je tako podana tudi ponovitvena nevarnost. Zoper ta sklep sta se pravočasno pritožila oba obdolženčeva zagovornika.

Zagovornik C. se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker priporna razloga nista podana in predlaga takojšnjo odpravo pripora. Zagovornik D. v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pripor zoper obdolženca odpravi.

Pritožbi obeh zagovornikov, kolikor napadata obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti, sta utemeljeni, nista pa utemeljeni v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti.

Pritrditi je tudi opozorilu zagovornika D., da je glede na novelo KZ SFRJ črtana določba 47. čl. KZ SFRJ, ki je predpisovala posebno hud primer in tako lahko sedaj teče zoper obdolženca kazenski postopek zgolj po noveliranem 172. čl. KZ RS. Na samo odločitev o obstoju pripornih razlogov pa navedeno pritožbeno opozorilo po oceni pritožbenega sodišča nima vpliva. Pritrditi je obema pritožiteljema, da glede na to, da je preiskovalni sodnik že zaslišal obe priči, ki jih navaja v svojem predlogu za podaljšanje pripora, tudi priporni razlog koluzijske nevarnosti ni več podan, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbama obeh zagovornikov ugodilo in v tem smislu spremenilo izpodbijani sklep s tem, da je priporni razlog iz 2. tč.

II. odst. 191. čl. iz izreka izpodbijanega sklepa izpustilo.

Nista pa utemeljeni pritožbi obeh zagovornikov, ko napadata prvostopno ugotovitev o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ne glede na to, ali je bil obdolženec doslej zaradi podobnih ali drugih kaznivih dejanj že kdaj obsojen, je prvostopni izvenobravnavni senat priporni razlog ponovitvene nevarnosti za obd.

M. V. ugotovil pravilno in ustrezno obrazložil. Iz priložene dokumentacije k izpodbijanemu sklepu je razvidno, da je pristojni javni tožilec pri preiskovalnem sodniku prvostopnega sodišča že po izdaji izpodbijanega sklepa vložil še dve zahtevi za preiskavo zaradi podobnih kaznivih dejanj zoper obdolženca, poleg tega pa je, kot ugotavlja izpodbijani sklep vložil še eno zahtevo za preiskavo za istovrstno kaznivo dejanje v škodo E. Navedeni postopki opravičujejo bojazen, da bi obdolženec utegnil na prostosti nadaljevati s kaznivimi dejanji, zato je pritožbeno sodišče pritožbi obeh zagovornikov v tej smeri zavrnilo.