Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je tožnici izplačala regres za letni dopust za vtoževano obdobje, saj dokazov za svoje trditve, da je zaposlenim na roko izplačala regres, ni predložila, čeprav je na podlagi določb ZEPDSV dolžna voditi evidenco o stroških dela, ki bremenijo delodajalca, to je o regresu za letni dopust in povračilu stroškov v zvezi z delom (16. in 17. člen ZEPDSV). Te listine se na podlagi 2. odstavka 17. člena ZEPDSV hranijo kot listine trajne vrednosti. Tožena stranka se svojih zakonskih obveznosti plačila regresa za letni dopust ne more izogniti s splošnimi navedbami o tem, da je tožeči stranki plačala regres na roko, ne da bi za to predložila zakonsko predpisane listine oziroma, da bi navedeno dokazovala s pričami (torej dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev navedenega dejstva).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust za leta 2005, 2006, 2007 in 2008 plačati znesek v višini 1.681,68 EUR ter zakonske zamudne obresti v višini 392,74 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo, kar pa je zahtevala tožeča stranka več iz naslova regresa za letni dopust v višini 143,08 EUR in iz naslova obresti v višini 1,49 EUR, pa zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova potnih stroškov plačati znesek 150,30 EUR, v roku 8 dni in pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka in v laični pritožbi navaja, da je obravnava potekala zelo pristransko, verjetno iz razloga, ker so delavko obravnavali kot socialno ogroženo mati samohranilko in ji je po naši zakonodaji pripadala tudi pravica do brezplačne pomoči. Tožena stranka pa se je bila primorana braniti sama, ker si stroškov odvetnice ni mogla privoščiti. Navaja, da sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi lahko potrdile navedbe tožene stranke o izplačilu regresa, tako pričam kot tudi tožnici, sicer pa so tudi obstajali dokazi o izplačilu v zvezku, ki pa je „čudežno“ izginil iz trafike.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka ni čudežno izginila z dnem 23. 11. 2008, kot to trdi toženka, ampak je odšla na porodniški dopust, kot ji pripada po zakonu. O katerem zvezku s podpisi govori tožena stranka tožnici ni jasno. Edini zvezek v kiosku je bil zgolj za evidence opravljenih ur tožeče stranke, študentov ter upokojenk, ki so delali, drugih zvezkov s podobno vsebino v kiosku ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo storjenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo odločitev, ki je materialno pravilna in ustrezno obrazložena.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, na pritožbene navedbe pa dodaja: Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 10. 2005 do 7. 2. 2010, ko ji je delovno razmerje prenehalo iz razlogov na strani delodajalca. Tožnica uveljavlja izplačilo regresov za letni dopust za leta 2005, 2006, 2007 in 2008, ker ji tožena stranka regresov ni izplačala. Tožena stranka med postopkom ni dokazala, da bi navedeno zakonsko obveznost izpolnila, zatrjevala je le, da je tožnica dobila izplačan regres v gotovini na roke, o čemer naj bi obstajal tudi dokaz (zvezek s podpisi prejemnikov) ter z navedbo, da je regres vsem delavcem izplačevala istočasno na družabnem dogodku oziroma „na skupni kavici“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, izplačila regresa za letni dopust, ni izkazala, da je regres tožnici v spornem obdobju tudi dejansko plačala, zato je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnici že izplačala regrese za vtoževana leta, kar naj bi bilo razvidno iz posebnega zvezka, ki je „skrivnostno“ izginil oziroma, da je vsem delavcem izplačevala regres istočasno na družabnem dogodku „ob skupni kavici“, o čemer bi vedele izpovedati priče. Vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist, oziroma, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore. Tožeča stranka je v dokazne namene predložila odločbe DURS za vsa sporna leta, iz katerih je razvidno, da tožena stranka tožnici ni niti obračunala, še manj pa izplačala regrese za letni dopust za sporna obdobja. Nasprotno pa je tožena stranka zgolj zatrjevala, da je tožeči stranki oziroma drugim delavcem na roko izplačala regres. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnici ne dolguje ničesar, ker ji je vse regrese poravnala na roko v gotovini. Tožena stranka dokazov za svoje trditve ni predložila, čeprav je na podlagi določb Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) dolžna voditi evidenco o regresu za letni dopust in povračilu stroškov v zvezi z delom (16. in 17. člen ZEPDSV). Te listine se na podlagi 2. odstavka 17. člena ZEPDSV hranijo kot listine trajne vrednosti. Tožena stranka teh listin v spis ni predložila, čeprav je kot delodajalec dolžna voditi evidenco o stroških dela, ki bremenijo delodajalca, skladno s 16. členom ZEPDSV. Tožena stranka se svojih zakonskih obveznosti plačila regresa za letni dopust ne more izogniti s splošnimi navedbami o tem, da je tožeči stranki plačala regres na roko, brez da bi zato predložila zakonsko predpisane listine oziroma, da bi navedeno dokazovala s pričami (torej dokazi, ki so neprimerni za ugotovitev navedenega dejstva). Ob ugotovitvi, da je tožnica izkazala, da regresa za letni dopust in stroškov prevoza na delo pri toženki ni dobila izplačanega v skladu z določili ZDR, je potrebno zaključiti, da je upravičena do izplačila vtoževanih denarnih terjatev za sporno obdobje, ki jih je sodišče pravilno odmerilo, sicer pa sama višina med strankama ni bila sporna.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).