Jedro

Pritožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe o strahu pred grožnjami in nasiljem bratov bivšega dekleta. Vendar pa s tem ne more izpodbiti pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da so te okoliščine z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca ali subsidiarne zaščite v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Saj pritožnikov strah ne izvira od katerega izmed subjektov, ki lahko povzročijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Ti subjekti so namreč država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti (torej tudi družinski člani) pa le, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-68/2025/6 (1222-20) z dne 7. 4. 2025, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s s slabo ekonomsko situacijo in osebnimi težavami - grožnjami dekletovih bratov, kar že samo po sebi ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega tožnik prihaja iz varne izvorne države (Maroka), ob tem pa ni navedel nobenih takih osebnih okoliščin, ki bi izkazovale, da Maroko zanj osebno ni varna država.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ne drži, da njegovih navedb ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja. Meni, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Maroko zanj ni varna izvorna država v smislu ZMZ-1. Vztraja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku. Poudarja, da so ti pogoji izpolnjeni le, če je že na prvi pogled jasno, da ne more iti za preganjanje. V obravnavani zadevi ne gre za takšno dejansko stanje, saj je opisal dejanja in dogodke, zaradi katerih se v matični državi počuti ogroženega, ker bi lahko postal žrtev umora iz časti. Toženki in Upravnemu sodišču očita, da se nista v zadostni meri opredelila do nevarnosti, ki bi mu grozila v primeru vrnitve v matično državo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, njemu pa prizna mednarodno zaščito, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Upravno sodišče je presojo glede očitne neutemeljenosti pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito oprlo na dva razloga - da je pritožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1), ter da prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

7.Pritožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe o strahu pred grožnjami in nasiljem bratov bivšega dekleta. Vendar pa s tem ne more izpodbiti pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da so te okoliščine z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca1 ali subsidiarne zaščite2 v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo, da pritožnikov strah ne izvira od katerega izmed subjektov, ki lahko povzročijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Ti subjekti so namreč država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti (torej tudi družinski člani) pa le, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).3 Ker pritožnik v pritožbi ne ponudi nobenih konkretnih argumentov, zakaj naj bi bili zgoraj navedeni razlogi, s katerimi se je Upravno sodišče opredelilo do njegovih navedb, napačni, lahko Vrhovno sodišče tem razlogom le pritrdi.

8.Pritožbena trditev, da se Upravno sodišče in toženka v izpodbijani odločbi nista v zadostni meri opredelila do nevarnosti, ki bi pritožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo, je preveč posplošena, da bi jo lahko Vrhovno sodišče preizkusilo. Upravno sodišče je namreč v izpodbijani sodbi navedlo podrobne razloge glede ugotovitve, da pritožnik prihaja iz varne izvorne države (29. - 31. točka izpodbijane sodbe), pritožnik pa v pritožbi ni navedel, o čem bi se moralo Upravno sodišče še izreči. Zgolj posplošeno sklicevanje na načelo nevračanja tega v ničemer ne spreminja in zato tudi ne more vplivati na odločitev o pritožbi.

9.Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

1Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

2Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

3Tako tudi soba Vrhovnega sodišča I Up 196/2024 z dne 12. 8. 2024.

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 24, 24/1, 24/1-3, 28, 52

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.