Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Med ostalimi predpisanimi sestavinami morajo biti v zahtevi za preiskavo navedene okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, saj je moč v skladu z določbo prvega odstavka 167. člena ZKP preiskavo zoper določeno osebo začeti le ob predpostavki tega zahtevanega dokaznega standarda.
Utemeljenost suma se mora nanašati na kaznivo dejanje z vsemi njegovimi elementi, vključno s krivdo.
I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.
II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.
1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil obtožnico oškodovanca kot tožilca (ki jo je štel kot zahtevo za preiskavo) zoper obdolženega P. G. z dne 7. 4. 2015, zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca naložil v plačilo oškodovancu kot tožilcu.
2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca. Uveljavljajo „vse pritožbene razloge“ in predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter dovoli preiskavo zoper obdolženega P. G. 3. Pritožba ni utemeljena.
4. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZKP se kazenski postopek uvede na zahtevo upravičenega tožilca (načelo akuzatornosti). Med upravičene tožilce, pod pogoji, ki jih predpisuje kazenski postopkovnik, spada tudi oškodovanec kot tožilec. V skladu z načelom kontradiktornosti pa mora upravičeni tožilec po drugem odstavku 16. člena ZKP navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerim ta dejstva dokazuje. Zahteva za preiskavo je procesni akt za katerega tretji odstavek 168. člena v zvezi z drugim odstavkom 186. člena ZKP predpisuje obvezno vsebino. Med ostalimi predpisanimi sestavinami morajo biti v zahtevi za preiskavo navedene okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, saj je moč v skladu z določbo prvega odstavka 167. člena ZKP preiskavo zoper določeno osebo začeti le ob predpostavki tega zahtevanega dokaznega standarda. V skladu z določbo sedmega odstavka 169. člena v zvezi z drugim odstavkom 186. člena ZKP v primeru nestrinjanja z zahtevo za preiskavo, preiskovalni sodnik zahteva odločitev zunajobravnavnega senata.
5. Utemeljen sum, kot procesna predpostavka za uvedbo preiskave v skladu z ustaljeno ustavno-sodno presojo pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Utemeljenost suma se, kot pravilno razloguje prvo sodišče pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa, mora nanašati na kaznivo dejanje z vsemi njegovimi elementi, vključno s krivdo. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ je naklepno kaznivo dejanje, ki ga je moč storiti le s krivdno obliko direktnega naklepa. Storilčevo dejanje je posebej motivirano, saj ima namen, da zase ali drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. V obravnavanem primeru je torej ključno, ali je iz predloženega dokaznega gradiva, na ravni zahtevanega dokaznega standarda, obdolženemu P. G. moč očitati, da je oškodovanca kot tožilca S. R. z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto in ga zapeljal, da mu je oškodovanec v škodo svojega premoženja izročil umetniške slike v vrednosti 85.000,00 EUR v zamenjavo za 11 slik, ki jih je obdolženec hranil in, ki jih je ob več priložnostih, navadno po dve naenkrat oškodovancu predal J. G z vedenjem in pristankom obdolženca. Za te slike pa naj bi obdolženi in J. G. trdila, da so delo pokojnega slikarja Z. M. in da jih posedujeta kot avans dediščine po starem očetu slikarju B. G., čemur je oškodovanec verjel. Ker pa naj bi šlo za ponarejena umetniška dela, naj bi oškodovanec posledično utrpel škodo v višini 85.000,00 EUR. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje pod točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zgoraj povzeti očitki zahteve za preiskavo v predmetni kazenski zadevi niso podprti z nobenim dokazom. Ne v kazenski ovadbi z dne 23. 10. 2008 niti na zaslišanju 25. 5. 2010, oškodovanec S. R. ni obremenjeval obdolženca kot osebo, ki naj bi ga z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto glede zamenjave umetniških del. Kaj takšnega niti ne izhaja iz obrazložitve zahteve za preiskavo, kot to ugotavlja tudi prvo sodišče. Celo priča B. G., kot poznavalec del slikarja Z. M., je na zaslišanju 13. 5. 2010 zatrjevala, da bi „na pogled rekel“, da gre za umetnikova dela. Pred razstavitvijo dveh slik v galeriji A. v Novi Gorici (7. 12. 2007), je 12. 9. 2006 izvedensko mnenje o pristnosti predmetnih slik izdelal sodni izvedenec za umetnine J. M. in podal mnenje, da gre za originale. Iz spisovnega gradiva ne gre razbrati, da naj bi obdolženec pri izdelavi teh mnenj imel kakršenkoli vpliv na izvedenca, niti kaj takšnega oškodovanec kot tožilec ne zatrjuje v zahtevi. Tako je tudi za sodišče druge stopnje povsem sprejemljiv zaključek prvega sodišča, da oškodovanec kot tožilec z ničemer ni izkazal svojega očitka, da naj bi obdolženec vedel, da umetniška dela niso pristna. Tudi v aktualni pritožbi oškodovanec kot tožilec očitek o tem, da naj bi ga obdolženec ogoljufal, gradi na okoliščini, da so poznejša izvedenska mnenja G. G., S. A., pa tudi izjave umetnikove vdove in izvedenca A. B., izkazali, da nesporno gre za ponaredke. To pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za obstoj utemeljenega v suma v predmetnem primeru niti ni bistveno, saj bi moralo biti na ravni zahtevanega dokaznega standarda izkazano, da je obdolženec v času, ko naj bi storil očitano mu kaznivo dejanje, vedel, da gre za ponaredke. Kaj takega pa, kot že rečeno, iz vsega zbranega dokaznega gradiva ne izhaja.
6. Protispisen je pritožbeni očitek, da naj bi se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa oprlo le na izvedensko mnenje J. M. Iz točke 6 obrazložitve izhaja, da je pri sprejemanju odločitve upoštevalo tudi mnenja umetnikova vdove I. C., izvedenca A. B. in skupine V., pa tudi dognanja Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Sklicevanje pritožnika na obdolženčeve izjave v pravdnem postopku ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o neobstoju utemeljenega suma v predmetni kazenski zadevi, saj gre za izjave, ki v jih v kazenskem postopku ni dopustno upoštevati kot dokaz v smislu določb 18. člena v zvezi s 83. členom ZKP, saj obdolženec pri podajanju izjav v pravdnem postopku ni bil poučen o vseh kavtelah, na katere ga je dolžno opozoriti kazensko sodišče. Tudi okoliščina, da je obdolženec v kazenskem postopku izkoristil ustavno in zakonsko pravico do molka (29. člen Ustave in drugi odstavek 227. člena ZKP) mu ne more iti v škodo ter iz tega dejstva ni mogoče sklepati na to, da naj bi vedel, da so predmetne slike ponaredki, kot to skuša prikazati pritožnik.
7. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.
8. Pooblaščenci oškodovanca kot tožilca s pritožbo niso uspeli in zato mora oškodovanec kot tožilec, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR po tarifni št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.