Jedro

Samostojna podjetnica odgovarja za obveznosti iz poslovanja obrata osebno in neposredno, zato odjava pridobitne dejavnosti (s.p.) ne more vplivati na obstoj pravne osebnosti toženke, ki je fizična oseba in s tem tudi ne na njeno odgovornost. Po 7. odstavku 1. člena zakona o gospodarskih družbah - ZGD je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. V pravdnem postopku je zato pasivno legitimirana fizična oseba, z označbo stalnega prebivališča in ne firma, pod katero ta fizična oseba opravlja svojo pridobitno dejavnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni, tako da v 2. točki glasi: "...z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1995 dalje.." V presežnem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pravno dejanje - asignacija z dne 25.11.1994, s katero je tožena stranka prejela delno poplačilo svoje terjatve iz računa štev. 235/94 in sicer v znesku 1.387.788,40 sit, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in toženki naložilo plačilo navedenega zneska, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od 26.11.1994 do plačila, v stečajno maso.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala prvostopno sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z navedbo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi, ker je agencija prenehala s poslovanjem 30.8.1995, vpisana pa je bila sprememba in sicer gostilna, Z.K. s.p. Prvostopno sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zadevi, saj je očitno, da se asignacija, ki je predmet tožbenega zahtevka, nanaša na druge račune, razhajanja pa so prav tako glede zneska in rokov plačila. Asignacija ni neobičajen način poplačila, zato subjektivna predpostavka izpodbijanja ni podana.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena iz naslednjih razlogov: Prvostopno sodišče je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. Glede na pritožbena izvajanja pa je še dodati: Iz asignacije (priloga A4) izhaja, da je tožena stranka stopila v pogodbeno razmerje kot samostojna podjetnica. Po 7. odstavku 1. člena zakona o gospodarskih družbah - ZGD je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. V predmetnem pravdnem postopku je zato pasivno legitimirana Z.K., fizična oseba, z označbo stalnega prebivališča in ne firma, pod katero ta fizična oseba opravlja svojo pridobitno dejavnost. Samostojna podjetnica odgovarja za obveznosti iz poslovanja obrata osebno in neposredno, zato odjava pridobitne dejavnosti (s.p.) ne more vplivati na obstoj pravne osebnosti toženke, ki je fizična oseba in s tem tudi ne na njeno odgovornost. Pritožbeno sodišče ni našlo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana s tem, da je prvostopno sodišče, čeprav je tožena stranka navedla utemeljeni razlog, zavrnilo njeno prošnjo za preložitev glavne obravnave in s tem toženi stranki onemogočilo, da bi podala svoje navedbe. Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi razpisalo tri glavne obravnave. Na obravnavo 27.11.1996 tožena stranka sploh ni pristopila, svojo odsotnost z obravnav 9.10.1996 in 8.1.1997 je opravičila s pavšalnimi navedbami (bolezen, službena odsotnost), katerim ni priložila nobenih dokazil. Po mnenju pritožbenega sodišča je bilo toženi stranki v celoti omogočeno podati svoje navedbe in tudi predložiti svoje dokaze do konca postopka na prvi stopnji, zato pritožba v tej smeri ni utemeljena.

Iz istega razloga in ob uporabi določb 496a člena ZPP pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati novot, ki jih navaja pritožnica v pritožbi.

V zvezi z obstojem subjektivne predpostavke izpodbijanja pravnih dejanj po 125. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. št. 67/93) - v nadalj. ZPPSL pa naslednje: Pojem slabega ekonomsko-finančnega stanja v ZPPSL, ni podrobno definiran, zato je zakon olajšal dokazovanje subjektivnega odnosa upnika - nasprotnika izpodbijanja, s presumpcijo iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Šteje se, da je upnik, v katerega korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, vedel ali bi moral vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje dolžnika, če je prejel izpolnitev svoje terjatve na način, ki ni običajen. Asignacija je neobičajen način poplačila obveznosti, ker na ta način plačila ni mogoče iztožiti (stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi III Ips 28/95 z dne 19.5.1995), zato je pritožbeni očitek o pomanjkanju subjektivne predpostavke za izpodbijanje pravnih dejanj neutemeljen, odločitev prvostopnega sodišča v tej smeri pa pravilna.

Po uradni dolžnosti pa je bilo ugotovljeno, da je prvostopno sodišče glede zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo. ZPPSL v drugem odstavku 130. člena napotuje na splošna pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega in prvostopno sodišče bi moralo uporabiti določbo 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Prej opisana presumpcija, da bi toženka morala vedeti za slabo ekonomsko stanje, še ne pomeni obstoja nepoštenosti, ki ima za posledico vrnitev plodov od dneva pridobitve. Zato je tožena stranka dolžna vrniti znesek z obrestmi od dneva vložitve tožbe in je pritožbeno sodišče ob uporabi 4. točke prvega odstavka 373. člena ZPP spremenilo izrek prvostopne sodbe, kakor izhaja iz izreka.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih 166/1 in 154/1 ZPP.