Jedro

Zakonska ureditev obveznega pravnega zastopanja v ZUS-1 je razumna, ker zagotavlja učinkovitost sodstva in ureja ravnanje strank v postopku pred sodiščem. Odločitev zakonodajalca, da je tudi v upravnem sporu mogoče za pooblaščenca izbirati le med odvetniki ali med osebami, ki imajo opravljen pravniški državni izpit, sodi v polje proste zakonodajalčeve presoje, zato je zakonodajalec s to ureditvijo sledil ciljem, ki jih je mogoče označiti za splošni oziroma javni interes.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti zavrglo pritožbo tožnika, ki jo je vložil zoper sklep, III U 248/2020-6 z dne 17. 12. 2020, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu zaradi dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče predmetni postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1, po kateri lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Navaja, da taka zakonska ureditev tega vprašanja pomeni prehud in izrazito prekomeren ter ne nujen poseg v njegove človekove pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pa tudi v ustavno pravico do proste izbire prebivališča iz 32. člena Ustave in do človeškega dostojanstva (34. in 35. člen Ustave v povezavi z 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, v nadaljevanju EKČP), kar se kaže v tem, da njegova pritožba, samo zato, ker jo je vložil sam, ne pa prek odvetnika ali pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom, kljub temu, da je bila vsebinsko pripravljena s strani izkušenega pravnika, ne bo vsebinsko obravnavana, sam pa bo deportiran v Bosno. Meni, da bi Ustavno sodišče moralo ponovno presojati vprašanje (ne)ustavnosti te zakonske ureditve.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo primarno predlaga, da sodišče pritožbo zavrže, saj meni, da predmetna pritožba sploh ni dovoljena. Podredno pa predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da je določba drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ustrezna in da ni potrebna ponovna ustavnosodna presoja te določbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča.1 Pritožnik je pritožbo zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegov predlog o izdaji začasne odredbe, vložil sam. Ob tem pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, čeprav je bil v pravnem pouku navedenega sklepa opozorjen tudi o tem, da lahko pritožbo vloži le po osebi, ki je opravila pravniški državni izpit. Tega v pritožbi niti ne ugovarja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 22. člena ZUS-1 in pritožbo zavrglo.

6. Pritožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti drugega odstavka 22. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče ocenilo, da razlogi za vložitev predlagane zahteve niso podani, saj je o ustavni skladnosti drugega odstavka 22. člena ZUS-1 Ustavno sodišče že odločilo z odločbo U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008, na katero se v pritožbi sicer sklicuje tudi pritožnik2 razlogi, navedeni v tej odločbi kažejo, da navedena določba ZUS-1 ni v neskladju s 14., 22. in 25. členom Ustave. Razlogi, zaradi katerih naj bi bila po pritožnikovem mnenju potrebna vnovična presoja te določbe ZUS-1, pa po mnenju Vrhovnega sodišča niso utemeljeni oziroma jih je Ustavno sodišče v okviru navedene odločbe tudi že presojalo.

7. Vrhovno sodišče tako ponovno izraža svoje strinjanje s stališčem Ustavnega sodišča, da je zakonska ureditev obveznega pravnega zastopanja v ZUS-1 razumna, ker zagotavlja učinkovitost sodstva in ureja ravnanje strank v postopku pred sodiščem. Odločitev zakonodajalca, da je tudi v upravnem sporu mogoče za pooblaščenca izbirati le med odvetniki ali med osebami, ki imajo opravljen pravniški državni izpit, sodi v polje proste zakonodajalčeve presoje, zato je zakonodajalec s to ureditvijo sledil ciljem, ki jih je mogoče označiti za splošni oziroma javni interes. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je določba o enakem varstvu pravic poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave3 Vrhovno sodišče pritožnikove pavšalne navedbe o zatrjevanem posegu v pravico iz 22. člena Ustave zato šteje kot neutemeljene.

8. Glede pritožbenih navedb, da zakonska ureditev obveznega pravnega zastopanja po ZUS-1 prekomerno posega v pritožnikove pravice iz 32., 34. in 35. člena Ustave, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da Ustavno sodišče sicer res še ni odločalo o ustavni skladnosti drugega odstavka 22. člena ZUS-1 z navedenimi določbami, vendar pa so pritožnikove navedbe v zvezi s tem tako pavšalne in nekonkretizirane, da jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

9. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 38/2009, I Up 575/2011, I Up 316/2014, I Up 57/2015, I Up 101/2015, I Up 122/2015 in drugi. 2 Da se pritožnik sklicuje na navedeno odločbo Ustavnega sodišča izhaja iz citatov te odločbe v pritožbi in datuma izdaje odločbe. Pritožnik namreč v pritožbi ves čas napačno navaja opr. št. odločbe U-I-67/07 namesto z št. U-I-69/07. 3 Franc Testen in drugi: Komentar Ustave Republike Slovenije; Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije; Ljubljana; 2002; str. 238.