Jedro

Na podlagi II. odst. 168. čl. ZP se predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, odvzamejo tudi, če se postopek za prekršek ustavi, če zakon tako določa ali če to terjajo razlogi splošne varnosti ali morale, ki pa jih je pred odločitvijo treba ugotavljati.

Tega varstvenega ukrepa pa ni mogoče izreči, če predmeta ni več.

Izrek

Pritožba obd. V. P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Na podlagi I. odst. 222. čl. Zakona o prekrških - 1 (ZP-1), ki se uporablja od 01.01.2005 naprej, je pritožbeno sodišče o zadevi odločilo po prej veljavnem Zakonu o prekrških (ZP).

Z izpodbijano odločbo Okrajnega sodišča v Celju je bil postopek zaradi prekrška, navedenega v izreku te odločbe, ustavljen, zaradi zastaranja. Varstveni ukrep odvzema predmetov (orožja in streliva) ni bil izrečen, stroški postopka pa bremenijo proračun.

Proti tej odločbi vlaga obdolženec pravočasno pritožbo, v kateri obširno navaja, zakaj ni zadovoljen z odločitvijo prvostopnega sodišča in poudarja, da je velikokrat v tej zadevi navajal, da je zaseženo orožje original iz let 1864 - 1868, da je bilo muzejski eksponat, s pripadajočo municijo in onesposobljeno (blokirano), da bi se ga dalo uporabiti. Zato mu je nerazumljiva odločitev, da je U. e. C. pohitela z uničenjem muzejskega primerka, pri čemer poudarja tudi, da se niti sodni izvedenec ni mogel opredeliti glede statusa zaseženega orožja. Zato obdolženi v svoji pritožbi predlaga, da se mu zaseženi muzejski primerek revolverja vrne.

Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje pomeni odločitev v obdolženčevo korist, saj je bil postopek zaradi prekrška proti njemu ustavljen, kar pomeni konec postopka o prekršku. Ob tehtanju pravnega interesa obdolženca do pritožbe proti odločbi, s katero je bilo odločeno v njegovo korist, je pritožbeno sodišče ocenilo, da se obdolženčev pravni interes do pritožbe izkazuje v zvezi z zaseženim orožjem, za katerega obdolženec navaja, da je muzejski primerek in da želi, da se mu vrne. Ob tem pritožbeno sodišče obdolžencu pojasnjuje, da je v tem postopku lahko odločalo zgolj o odločbi prvostopnega sodišča, ki je bila predložena v pritožbeno reševanje, v okviru uradnega preizkusa in v okviru pritožbenih navedb obdolženca. Ni pa mogoče prezreti, da je v spisovnem gradivu fotokopija odločbe o ustavitvi postopka opr. št. P ... z dne 30.12.1997, iz katere je razvidno, da je bila dne 05.01.1998 vročena predlagatelju postopka, ne pa tudi obdolžencu, prav tako pa je iz te fotokopije mogoče razbrati, da je bila opremljena z žigom pravnomočnosti z datumom 14.01.1998. Iz dopisa U. e. C. z dne 13.03.2006 je mogoče razbrati, da je bilo zaseženo orožje dne 25.03.1999 na podlagi II. odst. 36. čl. takratnega Zakona o orožju izročeno Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije..., in sicer na podlagi izreka varstvenega ukrepa odvzema orožja in streliva po odločbi št. P 07245/95 z dne 30.12.1997, ki je postala pravnomočna dne 14.01.1998. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 14.06.2006 pa je razvidno, da je bilo orožje v skladu z Navodilom o ravnanju z najdenim, zaseženim in odvzetim orožjem komisijsko razvrščeno v uničenje in dne 26.05.1999 uničeno v Ž. J.. Iz prej omenjene fotokopije odločbe o ustavitvi postopka je namreč razvidno tudi to, da je bil obdolžencu na podlagi čl. 37 tedaj veljavnega Zakona o prekrških izrečen varstveni ukrep odvzema zaseženega orožja. Obdolženec je nato dne 03.05.2004 zahteval izročitev odločbe o prekršku in dne 09.06.2004 je obdolženec to odločbo hkrati z dopisom sodišča tudi prejel. Nato je obdolženec vložil pritožbo, Senat za prekrške Republike Slovenije pa je z odločbo opr. št. PP 5075/2004 z dne 30.06.2004 ob pritožbi obdolženca odločbo sodnika za prekrške prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavil ter zadevo vrnil v novo odločanje. Dne 18.02.2006 je bilo v zvezi z zaseženim orožjem izdelano tudi izvedensko mnenje A. A., sodnega izvedenca za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave - preiskave orožja, prvostopno sodišče pa je dne 24.02.2006 začelo z zbiranjem podatkov o usodi orožja, ki so bili zbrani dne 14.06.2006 z že omenjenim dopisom Ministrstva za notranje zadeve, dne 14.07.2006 pa je prvostopno sodišče o zadevi znova odločilo. Iz spisa je prav tako razvidno, da je obdolženec pogosto posredoval z željo, da bi se postopek zaradi prekrška zaključil, kronologijo dogodkov pa je pritožbeno sodišče na tem mestu povzelo po listinah v spisu zaradi lažjega razumevanja nastale situacije in utemeljitve pravnega interesa obdolženca do pritožbe v obravnavanem primeru ter zaradi morebitnih drugih zahtev obdolženca v zvezi z uničenjem zaseženega orožja v smislu zadovoljitve obdolženčeve težnje po pravični odločitvi, ki ji v okviru obstoječega sistema kaznovalnega prava ni mogoče ugoditi, obdolženec pa bo lahko z zadevo nadaljeval v civilnih postopkih.

Ob preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti na podlagi 190. čl. ZP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1. tč. I. odst. 190. čl. zakona in v škodo obdolženca tudi niso bile prekršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek v zvezi z II. odst. 190. čl. tega zakona.

Po pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba obdolženca ni utemeljena. 55. čl. ZP-1 namreč v III. odst. določa, da postopek o prekršku ni več mogoč, če pretečeta 2 leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Nobenega dvoma ni o tem, da naj bi bil prekršek storjen v letu 1995, kar pomeni, da je s potekom leta 1997 nastopilo absolutno zastaranje pregona, zaradi česar postopek zaradi prekrška proti obdolžencu ni več dopusten. V takšni situaciji prvostopno sodišče ni moglo storiti drugega, kot da je postopek zaradi prekrška ustavilo iz razloga zastaranja pregona. Prvostopno sodišče tudi ni izreklo varstvenega ukrepa odvzema predmetov in razloge za svojo odločitev je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi pojasnilo. Odvzem predmetov, ki so bili zaseženi pred izdajo odločbe o prekršku, ureja 37. čl. ZP, ki v I. odst. določa, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek ali pa so nastali s prekrškom, odvzeti, če so storilčeva last ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška. V III. odst. pa predpisuje, da se sme določiti obvezen odvzem predmetov z zakonom, ki določa prekršek. Na takšni podlagi je temeljil tudi II. odst. 56. čl. Zakona o orožju, ko je določil, da se za prekršek iz prejšnjega odstavka (med drugim tudi za prekršek, ki se je očital obdolžencu) izreče varstveni ukrep odvzema orožja in streliva, kar pomeni, da je ob ugotovitvi odgovornosti obdolženca za očitani prekršek potrebno izreči tudi ta varstveni ukrep. Popolnoma drugačna pa je situacija v primeru, ko je postopek zaradi prekrška proti obdolžencu ustavljen, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Na podlagi II. odst. 168. čl. ZP se predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, odvzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekršek ustavi, če zakon tako določa, ali če to terjajo razlogi splošne varnosti ali razlogi morale. O odvzemu predmetov odloči sodišče, pred katerim je tekel postopek, vendar pa mora pred odločitvijo ugotavljati, ali obstojajo razlogi, ki bi utemeljevali uporabo navedenega zakonskega določila na ta način, da bi se obdolžencu ob odločitvi o ustavitvi postopka o prekršku izrekel tudi varstveni ukrep odvzema zaseženega orožja. Ob vsem povedanem pa je najpomembnejša ugotovitev, da varstvenega ukrepa odvzema predmetov ni mogoče izreči, če predmeta ni več, če predmet fizično ne obstoja več. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je bilo zaseženo orožje uničeno, saj je Ministrstvo za notranje zadeve dne 14.06.2006 posredovalo podatke, da je bilo zaseženo orožje v skladu z Navodilom o ravnanju z najdenim, zaseženim in odvzetim orožjem z dne 06.10.1997, komisijsko razvrščeno v uničenje (zapisnik št. 2/99 z dne 21.05.1999) in dne 26.05.1999 uničeno v Železarni... Zaradi tega prvostopno sodišče ni moglo storiti drugega, kot da ni izreklo varstvenega ukrepa odvzema zaseženega orožja glede na ugotovitev, da je bilo zaseženo orožje uničeno in torej fizično ne obstoja več. Glede na takšno stanje stvari tudi pritožbeno sodišče ne more storiti drugega, kot da pritrdi odločitvi sodišča prve stopnje kot pravilni in zakoniti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 194. čl. ZP odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ob upoštevanju 8. tč. 194. čl. ZP pritožbeno sodišče obdolžencu ni naložilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj je pritožbo vložil samo obdolženec, zaradi česar bi bil z naložitvijo plačila stroškov pritožbenega postopka v slabšem položaju.