Jedro

Izvor blaga se dokazuje s predpisano listino in če slednja ni priložena UCD, ni pogojev za vračilo plačane carine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi carinarnice z dne 30.3.1993, s katero je zavrnjen njen zahtevek na vrnitev carine in davščine za izravnavo davčne obremenitve za blago ocarinjeno po uvozni carinski deklaraciji (v nadaljevanju: UCD) z dne 22.12.1992, z navedbo R Makedonije kot države izvora blaga. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je v času carinjenja veljal sporazum o gospodarskem sodelovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo (v nadaljevanju: sporazum, Uradni list RS, št. 25/92 - Mednarodne pogodbe), po katerem je medsebojni promet blaga, ki izvira iz držav pogodbenic, oproščen plačila carine in drugih pristojbin ob predložitvi potrdila o poreklu blaga (3. in 4. člen sporazuma). Tožeča stranka takšnega potrdila ni predložila, čeprav ji je bila dana možnost, zato je na podlagi 2. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90) pravilno zavrnjen njen zahtevek na vrnitev plačanih uvoznih dajatev. S potrdilom se je dokazoval izvor blaga tudi pred uveljavitvijo cit. sporazuma, kar je bilo predpisano v 5. točki odredbe o ugotavljanju izvora blaga (Uradni list SFRJ, št. 41/79), na katero se izrecno sklicuje odlok o dopolnitvi odloka o preferenčnih carinskih stopnjah za uvoz določenih proizvodov iz držav v razvoju (v nadaljevanju: odlok, Uradni list RS, št. 17/91).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je blago po UCD z dne 22.12.1992 bilo prijavljeno na meji že 3.2.1992. Takrat carinarnice še niso striktno zahtevale certifikatov o izvoru blaga za blago uvoženo iz republik bivše SFRJ, ampak so izvor blaga ugotavljale na podlagi računov. Iz UCD tudi izhaja, da podatki med seboj niso usklajeni; v polje 14 je namreč kot država izvora vpisana R Makedonija in šifra 994, glede na tako izpolnjeno polje 14 so nepravilno izpolnjena polja 35, 36 in 40, polje 35 bi namreč moralo biti izpolnjeno s šifro 6, polji 36 in 40 pa bi morali biti prazni. Tem podatkom carinik ni oporekal, saj deklaracija ni bila zavrnjena. Zato meni, da je tožena stranka napačno uporabila pravilnik o vlaganju listin v carinskem postopku in 2. a točko odloka o preferenčnih carinskih stopnjah za uvoz določenih proizvodov iz držav v razvoju. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je z listinami, ki jih je treba priložiti k UCD mišljeno tudi potrdilo o izvoru blaga, ko se na podlagi izvora blaga uveljavljajo posebne pravice v carinskem postopku (4. odstavek 254. člena CZ). Brez predložitve potrdila o poreklu blaga se blago ocarini po stopnjah iz carinske tarife. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva vračilo uvoznih dajatev za uvoženo blago, po njenih navedbah po izvoru iz R Makedonije, za katero bi po predpisih morala biti oproščena plačila uvoznih dajatev. Ni sporno, da je blago po izvoru iz Republike Makedonije bilo oproščeno plačila carine. Toda tožena stranka pravilno ugotavlja, da se po cit. sporazumu, ki je veljal ob vložitvi UCD, kot tudi po odloku, na katerega se v tožbi sklicuje tožeča stranka, izvor blaga dokazuje s potrdilom oziroma listino o izvoru, ki jo izda oziroma overi pristojni organ države, iz katere se blago uvaža. Navedene odločilne dejanske ugotovitve tožeča stranka ne izpodbija in tudi ni sporno, da ob vložitvi UCD ni predložila potrdila o izvoru blaga. UCD pa mora deklarant priložiti tudi listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so bistvena za ocarinjenje blaga. Z listinami, ki jih je treba priložiti UCD, je mišljeno tudi potrdilo oziroma listina o izvoru blaga v primerih, v katerih se na podlagi določenega izvora blaga uveljavljajo posebne pravice v carinskem postopku (4. odstavek 254. člena CZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka ni predložila potrdila o izvoru blaga, čeprav ji je ta možnost bila dana in tudi ne zatrjuje, da bi razpolagala s takšnim potrdilom. Carinarnica pa z odločbo odloči o povračilu preveč plačane carine in drugih uvoznih davščin, če jih je obračunala v znesku, ki je večji od predpisanega, če se na podlagi podatkov iz deklaracije in priloženih listin deklaracije ugotovi, da obračun carine in drugih uvoznih davščin ne ustreza dejanskemu stanju blaga oziroma če so uvozne davščine plačane v večjem znesku (1. točka 1. odstavka 270. člena CZ). V obravnavani zadevi sodišče ne dvomi v zaključek obeh organov, da se obračun carine ujema z listinami priloženimi UCD, zato ni pogojev za vrnitev plačanih uvoznih dajatev. Glede na obrazloženo se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na 2. a točko cit. odloka, saj je blago po izvoru iz R Makedonije oproščeno plačila carine le ob pogoju, če ustreza kriterijem o izvoru blaga, kar se dokazuje z ustrezno listino (2. b točka cit. odloka). Zatrjevana neusklajenost podatkov v UCD glede na to, da je kot država izvora navedena R Makedonija, je tožbena novota. Novih dejstev in dokazov pa v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati, ker sodišče v upravnem sporu praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS).

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe carinskega zakona in ZUS-a je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).