Up-246/03 - 12

6. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 23. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 37/2002 z dne 12. 12. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1118/2001 z dne 25. 9. 2001 in s sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. K 122/98 z dne 2. 7. 2001 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1646/2003 z dne 10. 2. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. K 122/99 z dne 4. 11. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. K 122/99 z dne 10. 7. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila denarna kazen. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje napačno uporabo materialnega prava ter kršitve 22. in 28. člena ter tretje alineje 29. člena Ustave. Navaja, da bi moralo sodišče z gotovostjo, in ne le na podlagi domnev, ugotoviti ter obrazložiti obstoj namena zaničevanja. Po pritožnikovem mnenju bi moralo sodišče njegovo ravnanje opredeliti po tretjem odstavku 169. člena KZ, saj je bilo dejanje storjeno ob ogledu meje v nepravdnem postopku. Pritožnik meni, da gre za ravnanje, storjeno pri obrambi pravic in koristi, kar predstavlja razlog za izključitev protipravnosti kaznivega dejanja. Zato je ocena sodišča, da njegovo ravnanje ni v kontekstu ravnanja, opredeljenega v tretjem odstavku 169. člena KZ, neutemeljena. Sodišča naj bi ravnala v nasprotju z obstoječo sodno prakso in pravno teorijo, ko niso upoštevala določbe tretjega odstavka 169. člena KZ.

3.Pritožnik je z vlogo z dne 3. 12. 2003 ustavno pritožbo dopolnil, z vlogo z dne 10. 5. 2004 pa jo je razširil tudi na sklepe, navedene v drugi točki izreka. V zvezi z njimi navaja, da so ga krivično obdolžili stroškov kazenskega postopka.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in v okviru ustavne pritožbe ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ta presoja je zaupana sodiščem, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakonom. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

4.Sodišča so razumno utemeljila, na podlagi katerih dejstev in dokazov so ugotovila, da je pritožnik storil kaznivo dejanje razžalitve. To kaznivo dejanje je namreč storjeno tudi, če storilec nima namena razžalitve drugega, čeprav je praviloma ta namen podan. Sodišča so v konkretnem primeru namen zaničevanja ugotavljala in pri tem določno opredelila, na podlagi katerih kriterijev in okoliščin so obstoj namena zaničevanja ugotovila. Po oceni Ustavnega sodišča so sodišča razumno obrazložila, zakaj pritožnikovega ravnanja ni moč kvalificirati po tretjem odstavku 169. člena KZ in katere okoliščine bi morale biti podane, da bi izključile protipravnost kaznivega dejanja. Zato za kršitev pravice iz 22. člena Ustave očitno ne gre.

5.Pritožnik kršitev 22. člena Ustave utemeljuje tudi z navedbo, da je Vrhovno sodišče odločilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso in pravno teorijo. Člen 22 Ustave med drugim zagotavlja, da sodišče v zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča v podobnih zadevah. Pritožnik se le pavšalno sklicuje na obstoj uveljavljene sodne prakse. S tako posplošenimi navedbami kršitve ustavne pravice ne more utemeljiti.

6.Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Določba med drugim pomeni, da morajo biti v opisu dejanja, očitanega pritožniku, vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih določa zakon. Vsebina pritožnikovega očitka pa ni v tem. Pritožnik ne zatrjuje, da bi v opisu manjkal kateri izmed znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen. Izpodbija le pravilnost ugotovitve sodišča, da pritožnik ni storil kaznivega dejanja z namenom zaničevanja.

6.To je stvar ugotovitve dejanskega stanja in dokazne presoje pristojnih sodišč, ki ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Dokazna ocena in presoja je v izpodbijanih sodbah obrazložena in ji kot taki ni mogoče odreči razumne presoje. Za kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave torej očitno ne gre.

7.Očitka kršitve tretje alineje 29. člena Ustave vsebinsko ni mogoče obravnavati. Po določbi 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up- 41/96 z dne 25. 4. 1996 in OdlUS V, 69). Iz pritožbe in zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da pritožnik tega očitka ni uveljavljal. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo.

8.Pritožnik domnevnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi jih zagrešila sodišča s sklepi, navedenimi v drugi točki izreka, ni z ničimer utemeljil. Zato Ustavno sodišče njegovih navedb ni moglo preizkusiti.

9.Navedb in predlogov v pritožnikovi vlogi, prejeti dne 3. 12. 2003, Ustavno sodišče ni dolžno upoštevati, saj je bila navedena vloga vložena po šestdesetih dneh od dneva vročitve izpodbijanih aktov.

10.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer