Jedro

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica v tej pravdi uveljavlja odškodnino za škodo, ki ji je nastala, ker se je pri kuhanju čaja v službi opekla po desni roki in delu prsi.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da znašajo pravični zneski denarne odškodnine po posameznih postavkah: 180.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 170.000 SIT za strah in 660.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Priznalo ji je tudi odškodnino za materialno škodo v višini 1.900 SIT. Obenem je sodišče tožnici pripisalo 20% delež soprispevka ter ji tako prisodilo 809.520 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje (glede nepremoženjske škode) in od 4.2.1998 (glede premoženjske škode).

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo. Presodilo je, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodni dogodek ter korigiralo odškodnino po posameznih postavkah. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnici prisodilo 300.000 SIT, za strah 120.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 330.000 SIT. Glede slednje škodne oblike je v razlogih ugotovilo, da vse tožničine psihične posledice niso posledica škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločitev o obrestih in sicer tako, da je od odškodnine za nepremoženjsko škodo priznalo obresti tudi za čas od 1.1.2002 do 11.11.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšano za temeljno obrestno mero.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja pritožbena (pravilno revizijska; opr. rev. sodišča) razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišče spremeni tako, da tožnici poleg prisojene odškodnine v višini 750.000 SIT prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 1.240.000 SIT in zakonske zamudne obresti od celotne prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 21.4.1998 ter vse priglašene pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.

Revizija meni, da sta ji nižji sodišči prisodili prenizko odškodnino glede vseh vtoževanih odškodninskih postavk. Pri tem navaja številna dejstva ter sodiščema očita, da sta premalo ovrednotili izvedensko mnenje dr. Maje Glonar.

Revizija se v podkrepitev svojemu stališču o prenizko prisojeni odškodnini sklicuje na dva primera iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Gre za primera 219 in 232. Glede prisoje zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo vztraja pri svojem stališču, da ji pripadajo že za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe in to stališče utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih njeni pooblaščenci utemeljujejo v številnih drugih revizijah.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni povzemalo revizijskih navedb, v katerih se revidentka sklicuje na dejanske okoliščine, ki naj bi utemeljevale višjo odškodnino. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zaradi prepovedi iz navedene določbe dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati ter so neupoštevne vse tiste dejanske navedbe, ki dejansko podlago kakorkoli obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo. Revizijsko sodišče je opravilo materialnopravni preizkus izpodbijane odločitve glede na dejansko podlago, ki izhaja iz sodb nižjih sodišč.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. in 203.. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t. j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče z odločitvijo v izpodbijani sodbi navedenih načel ni uporabilo v tožničino škodo. Tožnici je bila za ugotovljeno škodo (ki pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča - str. 4. izpodbijane sodbe - vsa niti ni posledica škodnega dogodka) priznana odškodnina v višini 4,7 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Tožničin primer je terjal zgolj ambulantno zdravljenje, poškodba kože pa je bila zgolj površinska. Primer se zato umešča v prvo skupino po Fischerjevi razporeditvi(1), v kateri povprečna odškodnina znaša 3 povprečne neto plače. Zaradi podanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so delno v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, je prisojena odškodnina ustrezno višja od povprečja.

Primera, na katera se sklicuje revizija, pa za primerjavo nista uporabna. Primer 219 ne zato, ker gre za povsem drugačen tip poškodbe in škodnih posledic, primer 232 pa ne že zato, ker je bila v navedenem primeru presojana le revizija tožeče stranke, ki je bila zavrnjena.

Neutemeljen je tudi drugi del revizije, ki izpodbija odločitev o zamudnih obrestih za čas do dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Na enake razloge, kot jih v tej zadevi uveljavlja tožnica, je revizijsko sodišče njenim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih drugih odločbah, dostopnih v medmrežni bazi sodne prakse(2). Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti v posameznem primeru. Spremembo sodne prakse so narekovale spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je bilo treba pri tej spremembi upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Sprememba se torej mora nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi spremembe zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 28/2006; OZ) in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS 109/2001, ZPOMZO-A). Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. Pojasnjeni časovni okvir in razlogi zanj ne utemeljujejo drugačne odločitve o začetku teka zamudnih obresti in višini obrestne mere za čas med 1.1.2002 in dnevom izdaje sodbe sodišča prve stopnje tudi v tej pravdni zadevi.

Glede na revizijske navedbe je to načelno pravno mnenje tožničinim pooblaščencem znano, vendar kljub temu vztrajajo pri svojem stališču. Zato revizijsko sodišče na kratko pojasnjuje, da bi bila ugoditev temu delu revizije v nasprotju z navedenim načelnim pravnim mnenjem in bi pomenila tudi neenako obravnavanje drugih oškodovancev v primerjavi s tožnico. Odločitev pritožbenega sodišča, ki je tek in višino zakonskih zamudnih obresti priznalo v skladu s prej navedenim načelnim pravnim mnenjem, je zato pravilna.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 16 in 765. Op. št. (2): Brezplačna baza sodne prakse je dostopna na naslovu www.sodnapraksa.si