Jedro

Po določbi 8. točke četrtega odstavka člena ZVMS ima pri izvajanju strokovnih nalog in pooblastil ter uradnega veterinarskega nadzora uradni veterinar pravico in dolžnost uradno pridržati živalske proizvode in krmo, kadar je to potrebno iz razlogov zaščite zdravja živali in ljudi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin tožniku, kot nosilcu živilske dejavnosti odpravila: a) točka prvega dela izreka odločbe U06102-56/2014-2 z dne 22. 1. 2014; b) odredila, da se trupi puranov v količini 228 komadov, pripeljanih 16. 1. 2014, iz izvornega mesta A., Madžarska, zadržijo v zaklenjeni hladilnici pod nadzorov uradnega veterinarja do odločitve o oceni zdravstvene ustreznosti; c) odredila neškodljivo uničenje zdravstveno neustreznih trupov puranov v količini 228 komadov, deklariranih z lotom št. 1200602299 navedeni v b) točki izreka te odločbe. V ta namen mora nosilec dejavnosti pod nadzorom uradnega veterinarja izvesti dekarakterizacijo zavrženih trupov oziroma surovin in jih oddati pooblaščeni organizaciji za neškodljivo uničenje (točka I. izreka). Roki za izvršitev so: a) že izvršena 17. 1. 2014 ob 10.21 uri; b) na dan izdaje ustne odločbe 17. 1. 2014 ob 10.21 uri; c) takoj, na dan vročitve te odločbe (točka II. izreka). Stroške nastale z odrejenim ukrepom trpi stranka (točka III. izreka). Pod točko IV. izreka je navedena izvršljivost: 1.) točka a) prvega dela izreka te odločbe je bila izvršena 17. 1. 2014 ob 10.21 uri; 2). točka b) prvega dela izreka te odločbe je postala izvršljiva z izdajo ustne odločbe z dne 17. 1. 2014 ob 10.21 uri; 3. točka c) prvega dela izreka te odločbe postane izvršljiva takoj z vročitvijo te odločbe. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve ( točka V. izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je 17. 1. 2014 uradni veterinar sprostil trupe puric v skupni količini 1328 kom, ker za njih ni imel zadržkov glede zdravstvene ustreznosti, zadržal pa je 228 spornih puranov pod uradnim nadzorom. Kot razlog je navedel, da sporna identifikacija puranov in zaradi odstopanja od zdravstvenega stanja, starosti in števila živali. Zaradi odločitve o oceni zdravstvene ustreznosti je po oceni uradnega veterinarja potrebno purane ponovno dodatno pregledati. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo 16. 1. 2014 pri zakolu 295 puranov iz Madžarske na liniji klanja ugotovljeno, da so purani v izredno slabi pitovni kondiciji. Najhuje prizadeti trupi puranov so bili izločeni že na samem začetku klavne linije. Pri spornih puranih je bil zabeležen tudi visok transportni pogin 9 živali. Uradni veterinar navaja podrobnejšo specifikacijo patoloških sprememb, ki jih je zabeležil na liniji klanja. Rezultate bolezenskih sprememb, kijih navaja v obrazložitvi, je uradni veterinar dobil na reprezentativnem vzorcu pregledanih živali. Sklicuje se točko (a) prvega dela, odstavka B, poglavja V, oddelka IV, Priloge I Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 854/2004 z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano (v nadaljevanju: Uredba 854/2004). Zabeležil je bolezenska stanja od 100 trupov, ki so pokazala 15% podkožnih krvavitev, 19% onesnaženost trupov, 20% vnetne spremembe na črevesju, 58 % žuljavost stopal in skočnih sklepov, 56 % prsnih žuljev, 30% bolezenskih sprememb na jetrih, 16% maščobne infiltracije jeter in 22% bolezenskih sprememb na osrčniku in srčni mišici. V povprečju je imel en trup zaklanih puranov 2,7 primera bolezenskega stanja. Iz razpoložljive dokumentacije o sporni pošiljki puranov: Inter Trade spričevalo (ITS), izjava prevoznikov, Izjave o prehranski varnosti za živali, namenjene v zakol (FCI izjave), podatkov nosilca dejavnosti v najavi klanja, izhajajo nasprotujoči podatki glede starosti in števila puranov. Nasprotujoča je tudi informacija iz 7. točke originalov FCI izjav glede na ugotovitve tožnika, da so živali slabše priraščale do 25 %. Uradni veterinar je glede števila in starosti živali upošteval originalno ITS, ki ga je izdal pristojni državni organ Madžarske. Navaja točko 2, pododstavka A, odstavka 1, poglavja II, oddelka I, Priloge I v povezavi s prvim odstavkom 5. člena Uredbe 854/2004. Iz ugotovitev organa prve stopnje izhaja utemeljen dvom o pravi identifikaciji puranovo o utemeljeni potrditvi pravilne identifikacije prispele pošiljke puranov iz Madžarske. Identiteta puranov, ki nimajo individualnih označb, pa se ugotovi zgolj pri post mortem pregledu. Prvostopenjski organ navaja točko 1, poglavja III, oddelka II, priloge I Uredbe 854/2004 in 8. točko prvega odstavka 85. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju: ZVMS) v povezavi s podtočko iv) točke b), drugega pododstavka, odstavka D, poglavja II, oddelka, I, Priloge I Uredbe 854/2004. S pridržanjem trupov bi se omogočil podrobni dodatni pregled vseh trupov, še posebno notranjih organov. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu U06102-56/2014-3 z dne 20. 1. 2014 izhaja, da je tožnik brez vednosti in dovoljenja uradnega veterinarja, razkosal vseh 228 trupov spornih puranov. Razkosane trupe je tožnik v prestavil na druge lokacije v obratu. Ker ni želel razkriti, kje se nahajajo, je bila potrebna policijska asistenca. V hladilnici so bili nameščeni v zabojnike z lotom 1200602299, ki so bili skladiščeni z ostalimi zabojniki s svežim mesom. Zabojniki so bili postavljeni drug na drugega in je na ta način zadržana surovina prišla v stik z ostalimi. Uradni veterinar je 21. 1. 2014 ponovno izdal ustno odločbo, da se zadržani razkosani deli trupov privedejo v hladilnico „veterinarsko zadržano“, kjer je ugotovil, da je teža večja za 794,58 kg. Na podlagi nezmožnosti dodatnega podrobnega post mortem pregleda in nezmožnosti opredelitve o zdravstveni oceni zadržanih trupov ter zaradi dokumentacije, ki ne zagotavlja nesporne identitete živali, je uradni veterinar odločil kot izhaja pod točko c) izreka izpodbijane odločbe. Pri tem se sklicuje na določbe Uredbe 854/2004 in sicer: točko 1, poglavja III, oddelka II, Priloge I in podtočko c) točke 4, poglavja II, oddelka II, Priloge I ter na določbe 10. člena, 164. člena, drugega odstavka 211. člena, drugega odstavka 99. člena in tretjega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter 8. točko prvega odstavka 85. člena in drugi odstavek 92. člena ZVMS.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V obravnavani zadevi je uradni veterinar 17. 1. 2014 ustno na zapisnik U06102-56/2014-4 sprostil trupe puric, trupe puranov pa zadržal do ponovnega podrobnega pregleda in odločitve o zdravstveni ustreznosti, zaradi velikega števila ugotovljenih bolezenskih sprememb in sporne identitete zadržanih puranov. Točka b) prve točke izreka izpodbijane odločbe je pisni odpravek navedene ustne odločbe. Nesporno je uradni veterinar razpolagal z večjim številom indicov, ki so bili razlog za zadržanje trupov puranov do dodatnega pregleda in dokončne odločitve o zdravstveni oceni. Tožnik brez odobritve uradnega veterinarja ne bi smel razsekati zadržanih trupov puranov. S tem je onemogočil uradnemu veterinarju dodatne preglede trupov puranov z namenom, da poda odločitev o zdravstveni ustreznosti zadržanih trupov puranov. Zato je organ prve stopnje ravnal pravilno s tem, ko je odredil neškodljivo uničenje. Tožnik je imel možnost vpogleda v vse prispele dokumente in se z njihovo vsebino seznaniti kot tudi z ugotovitvami, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Uradni veterinar je pravilno ugotovil različno navajanje istovrstnih podatkov. Tožnikov očitek o navedbi neresničnih podatkov o bolezenskih spremembah toženka zavrača. Navaja dokument z nazivom Evidenca o ante in post mortem pregledu, iz katerega izhaja, da je uradni veterinar navedene bolezenske spremembe ugotovil pri pregledu.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Uvodoma izpodbija ustno odločitev z dne 16. 1. 2014. Uradni veterinar je 17. 1. 2014 ustno sporočil, da sprošča zadržanje trupov puric. Direktor tožnika ga je istega dne obvestil, da je razsek sproščenih puric možen le tako, da se najprej razseka tudi purane, saj so se le-ti na tekočem hladilnem traku nahajali pred puricami. Tožnik je prepričan, da je uradni veterinar izdal ustno dovoljenje za sprostitev puric v zgoraj omenjenem obsegu z namenom, da bi škodoval tožniku. Kljub temu ga je po e-pošti 17. 1. 2014 obvestil o svojih pomislekih in utemeljeno pričakoval pravočasen odgovor uradnega veterinarja. Tožnik je v ponedeljek 20. 1. 2014 razsekal trupla puric in puranov. Upošteval je, da je 17. 1. 2014 uradni veterinar ustno spustil zadržanje trupov puric. Pri tem je bil tožnik zaradi tehničnih ovir prisiljen pred tem razsekati tudi trupe puranov. Upošteval je odločbo uradnega veterinarja, saj je meso trupov puranov zadržal v hladilnici in jih ni poslal v prodajo ali nadaljnjo predelavo. Navaja, da ni tehnično neizvedljivo, da bi trupe puranov po krožnem traku vrnil nazaj v hladilni tunel. Pri tožniku je bil zaradi ravnanja uradnega veterinarja moten proizvodni proces in zato povzročena večja materialna škoda. Tožnik se je 20. 1. 2014 zglasil pri uradnem veterinarju, da bi skupaj pregledali meso, kar je uradni veterinar odklonil. Čakanje z odločitvijo pomeni, da bo meso neuporabno. Tožnik sklepa, da je bil namen uradnega veterinarja, da mu povzroči gospodarsko škodo. Tožnik se strinja, da vsega mesa, ki ga je razsekal 20. 1. 2014, ni več zadrževal na enem mestu v proizvodnji, ampak ga je umaknila iz prostora za razsekovanje. Res je tudi, da je uradni veterinar v ponedeljek 20. 1. 2014 poklical policijo. Po odhodu policistov sta direktor in vodja proizvodnje mesa pokazala sporno meso, ki je bilo 21. 1. 2014 zbrano skupaj in po nalogu uradnega veterinarja zadržano v hladilnici za zadržano meso. Uradni veterinar ugotavlja razlike med originalom FCI izjav in izjav, prejetih po e-pošti 16. 1. 2014. Na originalu naj bi bile dodane črtice na mestu, kjer je prostor za opombe. Dejstvo je, da originala FCI izjav ni bilo niti pri tožniku niti pri rejcu na Madžarskem. Tožnik težko komentira, kaj se je z izjavami zgodilo, ker so praviloma zmeraj izročene voznikom. Ker druge možnosti ni bilo, je moral rejec napisati novi izjavi ter jih dostaviti tožniku. Zato ne drži trditev uradnega veterinarja, da sta originala FCI izjav ostala na Madžarskem.

Pri svoji odločitvi glede zadržanja puranov se uradni veterinar sklicuje na opažanja v procesu klanja, čemur tožnik nasprotuje. V procesu zakola 16. 1. 2014 so bili vsi trupi pregledani s strani usposobljenih preglednikov, kjer je bil ves čas prisoten tudi uradni veterinar. Od 295 pripeljanih puranov je bilo izločenih 9 trupov kot transportni pogin, 58 trupov puranov pa je bilo izločenih, ker so bili ocenjeni kot zahiranci. 228 trupov puranov je bilo 16. 1. 2014 zadržanih, zato ker tožnik ni razpolagal z originalno FCI izjavo. Trupe puranov so po hlajenju 17. 1. 2014 pregledali tudi zaposleni strokovnjaki, vodja proizvodnje mesa in direktor ter pomočnik vodje proizvodnje mesa. Strinjali so se, da so trupi korektni in ne spadajo v kategorijo zahirancev. Povprečna teža je bila 11 kg, kar je 25 % manj od pričakovane teže za purane, vendar v skladu s pričakovano težo puric, mišičje je bilo dobro razvito. Izpleni posameznih kosov ustrezajo normativom, kar dokazuje slikovni material. Glede patoloških sprememb, ki naj bi jih zabeležil uradni veterinar na liniji klanja pri zakolu 295 komadov puranov, ki je trajal 20 minut, je nemogoče, da bi lahko pregledal in preštel vse spremembe, ki so navedene v izpodbijani odločbi, saj bi moral biti prisoten vsaj na treh mestih hkrati na liniji klanja. Navaja, kje se je uradni veterinar dejansko nahajal. Odstotki in število patoloških sprememb pri parametrih, kot jih navaja, so neresnični, ker jih uradni veterinar ni mogel opaziti. Uradni veterinar navaja povsem drugačne podatke o odstotkih in številu trupov z bolezenskimi spremembami kot v odločbi U06102-56/2014-2 (slednja je bila izdana po ustni odločbi z dne 16. 1. 2014 - opomba sodišča). V izpodbijani odločbi naj bi bili preračunani podatki na 100 trupov, v prejšnji pa je bilo upoštevanih 228 trupov.

Tožnik nikoli ni oporekal, da šlo pri zakolu 295 puranov tudi za živali, ki niso bile zdravstveno ustrezne. Rejec živali je tožniku že v najavi sporočil, da bo poleg puric, ki so dorasle za zakol, poslal tudi nekaj puranov. Gre za živali, ki jih rejci izločajo iz nadaljnje reje zaradi različnih vzrokov. Tožnik je vse neustrezne živali na liniji klanja izloči in jih rejcu tudi ni plačal. To je bilo tudi izvedeno pod nadzorom uradnega veterinarja. Zato je nenavadno, da je uradni veterinar šele dan po zakolu izdal ustno odločbo, da zadržuje trupe zaradi tega, da jih bo lahko ponovno pregledal. Uradni veterinar je vse trupe videl in jih na mestu, kjer se iz linije klanja izločajo neprimerni trupi tudi izločil. Uradni veterinar tožniku in preglednikom očita, da niso izločili vseh neustreznih trupov, kar pa ni res, saj je bil uradni veterinar ves čas prisoten in je nadzoroval njihovo delo. Zato je tožnik, da bi odpravil vsak dvom o zdravstvenem stanju živali, odredil odvzem vzorcev za mikrobiološko analizo in analizo na prisotnost antibiotikov. Vsi rezultati so negativni. Tožnik je prepričan, da uradnemu veterinarju na način, kako je ravnal v spornem primeru, nikakor ni šlo za varnost živil. Z izdano odločbo je tožniku kot nosilcu dejavnosti nastala večja materialna škoda, saj je moral uničiti razsekane trupe puranov 228 komadov, ki so bili neupravičeno zadržani z izpodbijano odločbo. Zato mu zgolj zaradi ravnanja uradnega veterinarja nastala škoda v višini 4.141,72 EUR. Tožnik meni, da je uradni veterinar ravnal v nasprotju z veljavnimi določbami ZIN in v nasprotju z načelom sorazmernosti, ter da je prekoračil svoja pooblastila. Dne 16. 1. 2014 ob inšpekcijskem nadzoru puric in puranov je kot sporno navajal samo odsotnost originala FCI izjave, drugih nepravilnosti pa ni ugotavljal ter o le-tem obvestil tožnika. V izpodbijani, kakor tudi odločbi, ki je bila izdana po ustni odločbi 16. 1. 2014, pa se je uradni veterinar začel sklicevati tudi na ostale opisane kršitve, do katerih se tožnik ni mogel izreči, ker mu niso bile znane. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki naloži povrnitev materialne škode, katere višino, ki je konkretno ne navaja in stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče zaradi preglednosti zadeve navaja, da je v obravnavani zadevi presojalo tožnikove navedbe v zvezi z izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu, preostale tožnikove navedbe, ki se nanašajo na odločbo U06102-56/2014-2 z dne 22. 1. 2014 pa so predmet upravnega spora I U 1910/2015, saj je zadevo sodišče potem, ko je tožnik vztrajal pri tožbi zoper oba akta in plačal sodno takso, zadevi razdružilo.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) glede tožbenih navedb pa dodaja: V zadevi je sporna odločitev toženke glede zadržanja 228 trupov puranov pod nadzorom uradnega veterinarja do odločitve o oceni zdravstvene ustreznosti in odreditve neškodljivega uničevanja zdravstveno neustreznih trupov puranov v isti količini. Iz podatkov v spisu izhaja, da so sporni trupi puranov bili najprej zadržani že na podlagi ustne odločbe z dne 16. 1. 2014 (slednje ni predmet tega spora - op. sodišča). Z izpodbijano odločbo pa so trupi puranov zadržani do ponovnega podrobnega pregleda trupov in njihove ocene zdravstvene ustreznosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je pri zakolu 295 puranov iz Madžarske 16. 1. 2014 na liniji klanja ugotovilo, da so purani v izredno slabi pitovni kondiciji in da so bili najhuje prizadeti trupi puranov izločeni že na samem začetku klavne linije (58 primerov oz. 19,6 od vseh prepeljanih), zabeležen pa je bil tudi visok transportni pogin (9 živali, kar znaša 5% vseh pripeljanih živali). Uradni veterinar pa je podal v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi podrobnejšo specifikacijo patoloških sprememb, ki jih je zabeležil na liniji klanja. Iz upravnih spisov izhaja, da je uradni veterinar 17. 1. 2014 ustno na zapisnik U06102-56/2014-4 sprostil trupe puric, trupe puranov pa je zadržal do ponovnega podrobnega pregleda in odločitve o zdravstveni ustreznosti. Iz navedenega zapisnika je tudi razvidno, da so bili purani zadržani iz razlogov velikega števila ugotovljenih bolezenskih sprememb in sporne identitete zadržanih puranov. Tako izhaja, da sta točki a) in b) točke I izreka izpodbijane odločbe pisni odpravek ustne odločbe na navedeni zapisnik z dne 17. 1. 2014, kot pravilno navaja tudi toženka v svoji obrazložitvi. V navedenem zapisniku sicer ni izrecno navedeno, da gre za ustno odločbo v smislu četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Vendar pa ta pomanjkljivost sama po sebi po mnenju sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere bi se morala izpodbijana odločitev odpraviti. Iz zapisnika 17. 1. 2014 je nedvoumno in jasno razvidna vsebina naznanjene ustne odločitve. Razlog za zadržanje puranov, ki izhaja iz zapisnika, je dodatni pregled zaradi odločitve o zdravstveni ustreznosti, kar je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Uradni veterinar se pravilno sklicuje na določbe Uredbe 854/2004 in Uredbe 853/2004, ki se neposredno uporabljata.

Razloge, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločitve glede zadržanja spornih trupov puranov navaja organ prve stopnje, pa je tudi mogoče preizkusiti. Dokumentacija, ki je spremljala pošiljko puranov, ITR, izjave prevoznikov, FCI izjave ter podatki tožnika kot nosilca dejavnosti o najavi klanja, je nasprotujoča, predvsem glede starosti in števila živali. Zato se je tudi po presoji sodišča prvostopenjskemu organu utemeljeno postavil dvom o pravi identifikaciji pripeljanih puranov. Iz original FCI izjav, ki jih je uradni veterinar prejel 23. 1. 2014 izhaja, da imetnik živali v 7. točki trdi, da ni opazil motenj v proizvodnji (pri rasti pitanih puranov). To izhaja iz črtice, ki jo je vpisal pod to rubriko. Tudi tožnik kot nosilec dejavnosti je v post mortem pregledu ugotovil, da živali niso dosegle ocenjene teže puranov na pričakovani 16,68 kg po puranu. Zato so očitki tožnika, da je njihova teža zadostna, v nasprotju z listinami upravnega spisa. Za sporne purane tudi sam tožnik pove, da gre za izločence, ki v primerjavi s svojimi sovrstniki ne dosegajo pričakovanih ciljev v proizvodnji mesa. Tudi po presoji sodišča je zato utemeljen očitek, da bi moral tožnik ugotoviti, da je prišlo do odstopanj pri teži glede na izjavi rejca. Po presoji sodišča je uradni veterinar imel razlog za upravičen dvom o utemeljenosti potrditve pravilne identifikacije sporne pošiljke puranov iz Madžarske. Zato je identifikacijo puranov, ki niso imeli individualnih označb, bilo mogoče oceniti šele pri post mortem pregledu, kot pravilno navaja uradni veterinar, ko navaja razlog za zadržanje trupov. Po točki a) prvega dela odstavka B, poglavje V, oddelek IV, Priloge I Uredbe 854/2004 je treba vso perutnino post mortem pregledati v skladu z oddelkoma I in III. Zato po presoji sodišča ni nenavadno, da je uradni veterinar po zakolu izdal ustno odločbo, da zadržuje trupe zaradi tega, da jih bo lahko ponovno pregledal, kot meni tožnik. Pri tem se uradni veterinar sklicuje na pravilno pravno podlago Uredbe 854/2004, med drugim točko 1, poglavje III, oddelek II, Priloge I1, kjer je med drugim navedeno, da mora uradni veterinar živali, čigar identitete ni mogoče utemeljeno ugotoviti, deklarirati kot neustrezno za prehrano ljudi. V obravnavani zadevi je okoliščina nezmožnosti identitete puranov pojasnjena kot so pojasnjeni tudi drugi dejavniki (veliko število ugotovljenih bolezenskih sprememb)2. Zato je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnika, da je uradni veterinar vse trupe videl in jih na mestu, kjer se iz linije klanja izločajo neprimerni trupi, tudi izločil3. Iz podtočke iv) točke b) odstavka D poglavja II oddelka I Priloge I uredbe 854/2004, ki se nanj sklicuje organ prve stopnje, izhaja, da je kadarkoli se to zdi potrebno, treba opraviti dodatne preglede, kot so palpacija in zareza delov trupa in drobovine in laboratorijski testi, da se odkrije druge dejavnike, zaradi katerih bi bilo treba meso deklarirati za neustrezno za prehrano ljudi ali naloži omejitve pri njegovi uporabi.

Uradni veterinar je po mnenju sodišča pravilno postopal na pravni podlagi 8. točke četrtega odstavka 85. člena ZVMS glede pridržanja trupov. Po navedeni določbi ima pri izvajanju strokovnih nalog in pooblastil ter uradnega veterinarskega nadzora, uradni veterinar pravico in dolžnost uradno pridržati živalske proizvode in krmo, kadar je to potrebno iz razlogov zaščite zdravja živali in ljudi, kar je pojasnila tudi tožena stranka. Sodišče tožbene očitke, da je uradni veterinar zadržal trupe puranov zaradi tega, ker je želel tožniku škodovati, kot neizkazane in neutemeljene zavrača. Predmet izpodbijane odločbe je tudi odreditev neškodljivega uničenja zdravstveno neustreznih trupov puranov v količini 228 komadov, deklariranih z lotom, kot je navedeno v točki c) I točke izreka izpodbijane odločbe. Odločitev je uradni veterinar utemeljil z razlogi, ki izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja, čemur tožnik niti ne oporeka. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik opravil razseke trupov puranov, kljub odredbi uradnega veterinarja, da jih zadrži v zaklenjeni hladilnici pod nadzorom uradnega veterinarja. Iz zapisnika, ki je bil opravljen 20. 1. 2014 in 21. 1. 2014, izhaja, da je tožnik brez vednosti uradnega veterinarja razkosal vseh 228 trupov. Tudi jih ni zadržal na določenem mestu, ki bi moral biti pod nadzorom uradnega veterinarja, temveč jih je prestavil na druge lokacije v obratu, ki jih ni želel razkriti. Na ta način je uradnemu veterinarju onemogočil dodatni pregled, da bi lahko odločil o oceni zdravstvene ustreznosti spornih puranov, ki jih je tožnik razsekal na manjše dele, okostja pa zmlel. S tem je dejansko onemogočil, da se izvede podrobnejši dodatni pregled zadržanih trupov. Zato so po presoji sodišča podani razlogi za ukrep neškodljivega uničenja zdravstveno neustreznih trupov puranov v navedeni količini (228 kom). Iz upravnih spisov je razvidno, da uradni veterinar ni imel možnosti dodatnega podrobnega post mortem pregleda in s tem nemožnosti opredelitve o zdravstveni oceni zadržanih trupov. Izredno slabo rejno-pitovno stanje, kakor tudi veliko število bolezensko prizadetih živali ter nezmožnosti dodatnega pato-anatomskega pregleda trupov, predstavlja tudi po presoji sodišča resno tveganje za zdravje ljudi. Zato je prvostopenjski organ živali utemeljeno deklariral kot neustrezne za prehrano in izrekel ukrep, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Po prvem odstavku 85. členu ZVMS uradni veterinar izvaja strokovne naloge in ima pooblastila iz tega zakona, poleg tega pa ima položaj, pravice, dolžnosti in pooblastila po predpisih, ki ureja inšpekcijski nadzor. Uradni veterinar ugotavlja skladnost oziroma kršitve po uradni dolžnosti (tretji odstavek 85. člena ZVSM). Pri izvajanju strokovnih nalog in pooblastil ter uradnega veterinarskega nadzora ima med drugim tudi pravico in dolžnosti odvzeti oz. odrediti uničenje neskladnih živalskih proizvodov in krme (9. točka četrtega odstavka 85. člena ZVMS). Če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, ima uradni veterinar po tretjem odstavku 92. člena ZVMS pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oz. prostori, objekti in naprave so predmet nadzora oz. njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku.

Glede na določilo 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN), ki se na podlagi 85. člena ZVMS, ki glede položaja, pravice, dolžnosti in pooblastila napotuje na predpise, ki urejajo inšpekcijski nadzor, se za inšpekcije, katerih delovanje urejajo posebni zakoni, ta zakon uporablja samo glede tistih vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena z ZIN ali posebnim zakonom iz prejšnjega odstavka, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Po 144. členu ZUP pa lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, med drugim tudi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Po drugem odstavku 144. člena ZUP so nujni ukrepi iz te točke podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, javni red in mir, javno varnost ali premoženje večje vrednosti. Po tretjem odstavku 144. člena ZUP v primerih iz prvega odstavka 144. člena ZUP ni potrebno zaslišati stranke. V navedenih določbah 144. člena ZUP se odraža bistvena značilnost skrajšanega ugotovitvenega postopka, po katerem se ta postopek razlikuje od rednega ugotovitvenega postopka. To pomeni, da za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev ni potrebno opraviti nobenih dejanj v postopku, npr. zaslišanje prič, dokazovanje z izvedenci ali ogled (podrobneje primerjaj tudi Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV založba Ljubljana, 2006, str. 309). V obravnavani zadevi je po presoji sodišča dana pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe v skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke. Sodišče zato zavrača tožnikove očitke, da ni bil seznanjen z opažanji uradnega veterinarja glede razlikovanja dokumentov, ki jih je tožnik sam predložil oz. da se glede tega ni mogel izjaviti. Ker gre za skrajšani postopek, v katerem je uradni veterinar imel podatke, ki mu jih je dal tožnik in ki jih je ugotovil pri ogledu, so tožnikovi očitki glede tega neutemeljeni. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Okoliščina, da je predal dokumente uradnemu veterinarju, pa ne izključuje tožnikove odgovornosti za pravilnost poslovanja in skladnost, ki mora biti sledljiva. Patološke spremembe po procentih, ki jih je prvostopenjski organ opravil na reprezentativnem vzorcu (100 puranov) pa je uradni veterinar podrobno pojasnil. Izračun pa je mogoče preizkusiti. Sodišče zato kot neutemeljene zavrača očitke tožnika, da se navedeni procenti razlikujejo od tistih, ki jih je uradni veterinar navedel v pisnem odpravku ustne odločbe z dne 16. 1. 2014, saj gre za izračune procentov po različnih vzorcih.

Ker je potek postopka odvisen od uradnega veterinarja, ki je odgovoren za vodenje in pravilnost postopka ter so tudi ukrepi, ki jih izvaja, v pristojnosti uradnega veterinarja, so tožnikovi očitki glede načina vodenja postopka, neutemeljeni. Sklicevanje na ugodne rezultata mikrobioloških analiz, ki jih je tožnik sam opravil, na drugačno odločitev zato ne more vplivati.

Po presoji sodišča je uradni veterinar postopal skladno s pooblastili, ki jih ima po ZVMS, ZIN in Uredbi 854/2004, ki se neposredno uporablja. Po 5. členu Uredbe 854/2004 države članice zagotovijo, da se uradni nadzor v zvezi s svežim mesom opravlja v skladu s Prilogo I te uredbe. Po navedeni določbi uradni veterinar izvaja svoje naloge inšpekcijskega pregleda v klavnicah, obratih za obdelavo divjadi in razsekovalnicah, ki dajejo sveže meso na trg v skladu s splošnimi zahtevami poglavja II, oddelka I, Priloge I ter posebnimi zahtevami oddelka IV, zlasti med drugim v zvezi z a) podatki o prehranjevalni verigi, b) ante mortem pregledom, e) post mortem pregledom. Po izvedbi pregleda, veterinar sprejme ustrezne ukrepe, kot so določeni v oddelku II, Priloge I, med drugim glede: a) obveščanja o rezultatih pregleda, b) odločitev glede podatkov o prehranjevalni verigi) c) odločitev glede živih živali, e) odločitev glede mesa ( tretji odstavek 5. člena Uredbe 854/2004). V obrazložitvi naloženih ukrepov se je uradni veterinar skliceval na ustrezne določbe iz Priloge I Uredbe 854/2004. Po točki 1, poglavje III, oddelek II, Priloge I navedene Uredbe, mora uradni veterinar preveriti skladnost z dolžnostmi nosilca živilske dejavnosti v skladu z Uredbo ( ES) št. 853/20044 za zagotovitev, da so živali, sprejete v zakol, ustrezno označene. Uradni veterinar mora zagotoviti, da so živali, katerih identitete ni mogoče utemeljeno ugotoviti, usmrčene ločeno in deklarirane za neustrezne za prehrano. Pravilno je prvostopenjski organ uporabil tudi določbe 185. člena in 92. člena ZVMS. Zato sodišče zavrača očitke tožnika o prekoračitvi pooblastil. Kolikor tožnik meni, da je izrečeni ukrep neškodljivega uničenja zdravstveno neustreznih puranov nesorazmeren, pa je ta očitek neutemeljen, saj je po presoji sodišča izrečeni ukrep skladen z zahtevo po odpravi vsakega tveganja za zdravje ljudi in živali, ki izhaja iz navedene uredbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Zahtevek tožnika o določitvi odškodnine v upravnem sporu ni konkretiziran. Sodišče pa pojasnjuje, da odškodnina zaradi ukrepa inšpekcijskega organa ni predmet upravnega postopka in sodišče o takem zahtevku tudi ni pristojno odločati.