Jedro

Izhajajoč iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi je brez sleherne podlage revizijsko sklicevanje tožencev na priposestvovanje kot način pridobitve njune lastninske pravice na spornih parcelah, saj je dobrovernost toženčeve posesti parcel že pojmovno izključena spričo dejstva, da jo je ves čas izvrševal kot prekarist s predhodno privolitvijo in soglasjem tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženca morata tožnici nerazdelno povrniti 313,11 EUR njenih stroškov postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in ugotovilo, da je lastnica parcel št. 811/5, vl. št. 221 k.o. ... in št. 807/4, vl. št. 141 k.o. ... ter odredilo temu ustrezna vpisa tožničine lastninske pravice v zemljiški knjigi, tožencema pa naložilo obveznost prepustitve teh parcel v tožničino posest; skladno z uspehom strank v pravdi glede na njen izid je odločilo tudi o stroških postopka. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, ker je ugotovilo, da je tožnica na obeh parcelah, kupljenih od pravnega prednika tožencev z leta 1980 sklenjenima in zemljiškoknjižno nikoli izvedenima prodajnima pogodbama, pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila revizijo – sklicujoč se v njej na zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot uveljavljana revizijska razloga. V reviziji zastopata tezo, da sta sporni parceli priposestvovala onadva. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje naj bi tožnica pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem leta 1991. Ker pa sta toženca ti parceli uporabljala in za prodajni pogodbi iz leta 1980 nista vedela, menita, da je bila njuna posest po letu 1991 dobroverna in zakonita ter da jima je priposestvovalna doba potekla 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo Stvarnopravni zakonik (SPZ). Pravilna uporaba materialnega prava bi zato narekovala upoštevanje določb 43. člena, drugega odstavka 44. člena in 269. člena SPZ, ki privedejo do drugačne odločitve od izpodbijane. Toženca sta postala zemljiškoknjižna lastnika na podlagi izročilne pogodbe z dne 29. 4. 1999, bila sta v dobri veri, zaupala sta v zemljiškoknjižne podatke in ne moreta trpeti škodljivih posledic, če tožnica ni pravočasno poskrbela za svoje pravice in jih vpisala v zemljiško knjigo. V nadaljevanju revizijskih navedb toženca grajata ugotovitve v pravnomočni sodbi o tožničini posredni posesti spornih parcel z očitkom, da so oprte na izpovedbe prič o dogajanju v letu 2001, ki ne omogoča sklepanja o dogajanjih za nazaj v preteklem in edinem relevantnem obdobju, ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o izvrševanju tožničine posredne posesti pa so po mnenju tožencev tudi sicer premalo konkretizirane. Uveljavljano bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa toženca utemeljujeta s trditvijo o nasprotju v razlogih pravnomočne sodbe, po katerih naj bi tožnica bila dobroverna in zakonita posestnica spornih parcel, hkrati pa upravičena do izročitve teh v njeno posest – tudi spričo dela njenega (dajatvenega) zahtevka, kateremu je bilo (prav tako) ugodeno. Predlagata spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer upoštevnega ZPP je bil izvod revizije poslan tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja: - da je tožnica v tem postopku sporni parceli kupila leta 1980 od pravnega prednika tožencev (očeta prvega toženca), kar je bilo tožencema znano; - da se tožnica na podlagi gornjih dveh pogodb, sicer overjenih in prijavljenih za odmero davka, ni vpisala kot lastnica v zemljiški knjigi; - da je tožnica parceli kupila, ker sta bili v zazidalnem območju, vendar načrtovane gradnje zaradi finančne stiske ni zmogla in ju je pozneje, po upokojitvi, nameravala ekološko obdelovati za potrebe bio-pridelave poljščin, sicer pa je parceli v tem obdobju pretežno obdeloval prvi toženec z dovoljenjem (do preklica) tožnice; - da je leta 1999 oče prvega toženca z izročilno pogodbo razpolagal (tudi) s spornima parcelama v korist tožencev, ki sta se na podlagi nje uspela vknjižiti kot solastnika po enakih deležih; - da je tožnica imela leta 1980 kupljeni parceli do izteka priposestvovalne dobe leta 1991 in naprej (do vložitve tožbe leta 2002) v posesti kot posredna posestnica, občasno pa da je izvrševala tudi neposredno posest na način, ugotovljen v obrazložitvi pravnomočne sodbe.

7. Izhajajoč iz pravkar povzetih in edino upoštevnih dejanskih ugotovitev je brez sleherne podlage revizijsko sklicevanje tožencev na priposestvovanje kot način pridobitve njune lastninske pravice na spornih parcelah, saj je dobrovernost toženčeve posesti parcel že pojmovno izključena spričo dejstva, da jo je ves čas izvrševal kot prekarist s predhodno privolitvijo in soglasjem tožnice – torej v dogovoru z njo in z njenim dovoljenjem. Kako naj bi ob tem morale biti ugotovitve o tožničini posredni posesti bolj „konkretizirane“, revidenta ne pojasnita, sicer pa tudi njuna trditev, da izpovedbe prič o dogajanju v letu 2001 ne omogočajo sklepanja o dogajanjih v prejšnjem in edinem relevantnem obdobju, ne presega ravni neupoštevnega očitka zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; če je namreč ugotovitev sodišč o toženčevem priznavanju tožničinega lastništva spornih parcel oprta (tudi) na izpovedbi prič o toženčevem odnosu do tožnice ob priliki srečanja vseh na spornih parcelah v letu 2001, ni v tem zaznati nikakršne procesnopravne oporečnosti – ne glede na nujnost upoštevanja celovitosti dokazne ocene, oprte med drugim tudi na izpovedbe priče M. K. in zaslišanih strank postopka. Ker je dobrovernost posesti nujni pogoj za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem tudi glede na določbe 43., 44. in 269. člena od 1. 1. 2003 veljavnega SPZ, pa je že iz tega razloga brez slehernega pomena končno še sklicevanje revidentov na te določbe, uporaba katerih ne bi narekovala drugačne odločitve.

8. Tožničina lastninska pravica na spornih parcelah, originarno pridobljena s potekom zakonsko predvidenega trajanja njene zakonite in dobroverne posredne posesti, upravičuje tožnico tudi do zahtevka za izročitev parcel v njeno neposredno posest nasproti tistemu, ki ju ima v dejanski oblasti – torej zoper toženca (37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR). V tem ni nikakršnega nasprotja ali protislovja v sodbah sodišč prve in druge stopnje in zato v tej smeri uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo tožencev na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožencev je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njunega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka tožnice v zvezi z odgovorom na revizijo, ki so ji bili odmerjeni v skladu z upoštevnima Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo po posamičnih postavkah v obsegu, razvidnem iz odmere po stroškovniku na list. št. 97 spisa, in naloženi v plačilo tožencema z upoštevanjem merila uspeha strank v postopku z izrednim pravnim sredstvom glede na njegov izid.