Jedro

Če je prvostopenjsko sodišče dvomilo glede jasnosti zaključkov izvedenca, bi moralo od izvedenca zahtevati dodatna pojasnila. Sodišče prve stopnje pa pri odločanju tudi ni v celoti upoštevalo pogodbenega materialnega prava. Glede na to, da so sestavni del pogodbenega zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama tudi Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb, na katere sta se v postopku sklicevali obe pravdni stranki, bi moralo sodišče vsebino teh Splošnih pogojev, ki so bili predloženi v spis, uporabiti tudi v tistem delu, kjer Pogoji predpisujejo način ugotavljanja upravičenčevih pravic v tistih primerih, ko je bila zavarovančeva splošna delovna sposobnost že pred nezgodo zmanjšana.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača tolarsko protivrednost zneska 11.340 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 02.01.1998 in od takrat dalje do plačila na ta tolarski znesek zakonite zamudne obresti. Glede na tožničin neuspeh v pravdi ji je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 141.850,00 SIT pravdnih stroškov. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi po poškodbi z dne 29.09.1997 nastopila pri njej 10% invalidnost. Izvedenec namreč ni mogel zaključiti, ali so tožničine težave posledica prve nezgode z dne 26.06.1997 ali poškodbe z dne 29.09.1997, kot tudi ne, ali je stanje levega kolena, povzročenega ob prvem padcu, lahko vzrok za padec in dodatno poškodbo 29.09.1997, v zvezi s katero tožeča stranka zahteva izplačilo zavarovalnine. Poleg tega pa sodišče tudi ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je tožnica padla zaradi tekočine na tleh, ker nobena od zaslišanih prič padca ni videla.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi povzema vsebino izvedeniškega mnenja, iz katerega izhaja, da so sedanje tožničine težave posledica po padcu 29.06.1997 pridobljene patologije in seveda dodatne travme z dne 29.09.1997 in da je prišlo do kumuliranja težav. Po mnenju pritožbe izvedenec bolj jasno niti ne more povedati, da je poškodba, ki je predmet te tožbe, pri tožnici povzročila 10% invalidnost. Zato je tožnica sprejela izvedeniško mnenje brez pripomb. Če je sodišče izvedeniško mnenje sprejelo kot strokovno in objektivno, kot to navaja v obrazložitvi sodbe, je nadaljnji zaključek sodišča, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi po poškodbi dne 29.09.1997 nastopila 10% invalidnost, v nasprotju s prej zapisanim izhodiščem. Po mnenju pritožbe se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, razlogi sodbe pa so v nasprotju sami s seboj. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, zaradi česar pritožnica predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na protislovne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z vzroki tožničine invalidnosti in na tisti del izvedeniškega mnenja, ki ga sodišče ni upoštevalo. V obrazložitvi sodbe (4.odstavek na tretji strani sodbe) namreč sodišče povzema med drugim tudi izvedenčevo ugotovitev, da je poškodba z dne 29.09.1997 pri tožnici povzročila invalidnost 10% (tabela NE-91/1 točka 208). Kljub temu pa zaključuje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi po poškodbi navedenega dne nastopila 10% invalidnost, ker je izvedenec v nadaljevanju izvedeniškega mnenja prejšnjo ugotovitev razčlenil in poudaril, da ni mogoče zaključiti, ali so tožničine težave posledica prve nezgode ali druge nezgode ter tudi ne, da je (verjetno pravilno: ali je) stanje levega kolena povzročenega ob padcu z dne 26.06.1997 celo vzrok za padec in dodatno poškodbo 29.09.1997. Pri taki argumentaciji pa je sodišče izpustilo tiste izvedenčeve zaključke, v katerih pojasnjuje, da gre pri tožnici po vsej verjetnosti za kompleksno povezano kombinirano travmo, torej posledico obeh padcev in sicer po padcu z dne 26.06.1997 pridobljene patologije in dodatne travme z dne 29.09.1997, pri čemer da je prišlo do kumuliranja težav, ki so rezultirale z glavno poškodbeno diagnozo. Pritožba zato povsem utemeljeno opozarja na ta del izvedeniškega mnenja. Če je prvostopenjsko sodišče dvomilo glede jasnosti zaključkov izvedenca (nasprotje med tretjo alinejo, da je poškodba z dne 29.09.1997 povzročila 10% invalidnost in zapisom v šesti alineji, da je težko povedati objektivno, katera poškodba je bila ta, ki je povzročila sedanje stanje - invalidnost), bi moralo od izvedenca zahtevati dodatna pojasnila. Vsekakor pa je glede na vsebino do sedaj izvedenih dokazov preuranjen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni bil škodni dogodek z dne 29.09.1997 tisti, ki je pri tožnici povzročil 10% invalidnost. Sodišče prve stopnje pa pri odločanju tudi ni v celoti upoštevalo pogodbenega materialnega prava. Glede na to, da so sestavni del pogodbenega zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama tudi Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb (NE-91/1), na katere sta se v postopku sklicevali obe pravdni stranki, bi moralo sodišče vsebino teh Splošnih pogojev, ki so bili predloženi v spis, uporabiti tudi v tistem delu, kjer Pogoji predpisujejo način ugotavljanja upravičenčevih pravic v tistih primerih, ko je bila zavarovančeva splošna delovna sposobnost že pred nezgodo zmanjšana.

Poleg tega pa tudi ni mogoče preizkusiti tistega dela obrazložitve prvostopenjskega sodišča, v katerem je dodatno argumentiralo svojo odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka in sicer, da ni mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka padla zaradi tekočine na tleh, ker priči padca nista videli. Brez celovite in analitične ocene izvedenih dokazov takemu zaključku ni mogoče pritrditi.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.odst. 354.čl. in 355.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).