Jedro

Toženec začetek teka zastaranja odškodninske terjatve proti njemu nepravilno povezuje z začetkom teka zastaranja odškodninske terjatve oškodovanca - svojega sopotnika proti zavarovalnici, proti kateri je oškodovanec na podlagi obveznega zavarovanja vložil direktno tožbo. Obe terjatvi se le delno prekrivata, vendar nista odvisni od enakih pogojev, ne nastaneta istočasno in sta različni tudi po višini. Pravica zavarovalnice zahtevati od odgovorne osebe plačilo (dela) izplačane odškodnine nastane le, če so izpolnjeni v zakonu ali zavarovalni pogodbi določeni pogoji, ne pa v vsakem primeru. Poleg tega njena terjatev nastane le, če in ko izplača odškodnino oškodovancu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je svoj sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine delno vzdržalo v veljavi tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 1.204.380 SIT (sedaj 5.025,79 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1999 in za 34.022,90 SIT (sedaj 141,97 EUR) izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2000 dalje, v presežku pa ga je razveljavilo in ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa z vrnitvijo zadevo v novo sojenje. Vztraja pri ugovoru zastaranja, ker meni, da zastaralni rok ni začel teči šele z dnem izplačila odškodnine oškodovancu, pač pa dosti prej. Odškodninska tožba je bila vložena že leta 1995 in so bili torej vsi elementi odškodnine znani pred datumom dejanskega izplačila odškodnine. Če tožnica ni prej izplačala odškodnine, to ne more iti v toženčevo škodo, saj bi bil sicer lahko v negotovosti tudi več kot deset let. Toženec vztraja tudi pri svojih pritožbenih trditvah, da že iz same pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da do prometne nesreče ni prišlo zaradi domnevne vinjenosti, sicer bi bil kazenski postopek uveden tudi iz tega razloga. Nesprejemljivo je stališče obeh sodišč, da bi moral sam poskrbeti za odvzem krvi. V bolnici se je toženec zaradi svojih poškodb nahajal v nezavidljivih zdravstvenih okoliščinah in zato ni mogel ugovarjati rezultatu alkotesta in zahtevati odvzema krvi. Toženec se v celoti sklicuje na svoja pritožbena izvajanja in vztraja, da do nesreče ni prišlo zaradi domnevne alkoholiziranosti, temveč drugih kršitev cestnoprometnih predpisov, razvidnih iz kazenske sodbe.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev v tej zadevi so bile ugotovitve obeh sodišč, da: - je toženec 14.1.1994 vozil s hitrostjo 103 km/h, zaradi česar ga je začelo zanašati, zapeljal je v obcestni jarek, oplazil drevo in se z avtomobilom dvakrat obrnil, pri čemer se je njegov sopotnik telesno poškodoval; - da so policisti z elektronskim alkotestom v bolnici opravili preizkus alkoholiziranosti, toženec pa rezultatu 1,41 g/kg ni ugovarjal in tudi ni zahteval odvzema krvi; - da je bil toženec s pravnomočno kazensko sodbo obsojen povzročitve kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa, z odločbo sodnika za prekrške pa spoznan za odgovornega, ker je vozil pod vplivom alkohola; - da je tožnica iz naslova obveznega zavarovanja oškodovancu plačala odškodnino 19.11.1998, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa je vložila 13.6.2000. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-92. Stranke zavarovalne pogodbe namreč lahko v pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji, določijo primere, kdaj ima zavarovalnica pravico od sklenitelja zavarovanja ali odgovorne osebe uveljavljati povračilo izplačanih zneskov. Glede ugovora zastaranja pa je treba uporabiti tretji odstavek 380. člena v zvezi s prvim odstavkom 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči tako glede vprašanja zastaranja terjatve kot izgube toženčevih kritnih pravic materialnopravno pravilno odločili. Toženec v reviziji začetek teka zastaranja odškodninske terjatve proti njemu nepravilno povezuje z začetkom teka zastaranja odškodninske terjatve oškodovanca - svojega sopotnika proti zavarovalnici, proti kateri je oškodovanec na podlagi obveznega zavarovanja vložil direktno tožbo. Obe terjatvi se le delno prekrivata, vendar nista odvisni od enakih pogojev, ne nastaneta istočasno in sta različni tudi po višini. Pravica zavarovalnice zahtevati od odgovorne osebe plačilo (dela) izplačane odškodnine nastane le, če so izpolnjeni v zakonu ali zavarovalni pogodbi določeni pogoji, ne pa v vsakem primeru. Poleg tega njena terjatev nastane le, če in ko izplača odškodnino oškodovancu. To se je v obravnavanem primeru zgodilo po pravnomočnem končanju pravde med oškodovancem in zavarovalnico z izplačilom 19.11.1998. Zato je bil 13.6.2000 vloženi predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper toženca vložen pred iztekom triletnega zastaralnega roka iz tretjega odstavka 380. člena ZOR. Terjatev zavarovalnice proti sklenitelju zavarovanja ali odgovorni osebi zahtevati povračilo (dela) izplačane odškodnine temelji na kršitvi pogodbene obveznosti nasprotne stranke. Eden od primerov izgube zavarovalnih pravic je tudi vožnja odgovorne osebe pod vplivom alkohola. V 3. členu Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-92 je določeno, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja med drugim tudi, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola oziroma če v primeru pozitivnega alkotesta ne poskrbi, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti. V takem primeru ima sklenitelj zavarovanja oziroma odgovorna oseba še možnost, da dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Toženec se torej ne more sklicevati na to, da v kazenski sodbi ni bila ugotovljena njegova alkoholiziranost. To po povzetih določbah ni pogoj za ugotovitev alkoholiziranosti voznika zavarovanega vozila. Zadostuje namreč ugotovljeni rezultat elektronskega alkotesta in dejstvo, da ni zahteval odvzema krvi. Pritožbeno sodišče je pravilno zavrnilo njegove trditve o okoliščinah preizkusa z elektronskim alkotestom v bolnici kot nedovoljene pritožbene novote. Zato se toženec v reviziji na te okoliščine neutemeljeno sklicuje in tudi neutemeljeno zatrjuje le domnevno alkoholiziranost. Revizijsko posplošeno sklicevanje na vse pritožbene trditve ni upoštevno, saj je revizija izredno pravno sredstvo z omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da toženec v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nesrečo. Kljub temu je pritožbeno sodišče na tak njegov pritožbeni ugovor odgovorilo, da je dokazno breme o neobstoju vzročne zveze na njegovi strani ter da bi moral zatrjevati in dokazati, da je do škode prišlo zaradi zunanjega in samostojnega vzroka, kar neprilagojena hitrost vožnje nedvomno ni. Glede na to na revizijske trditve o toženčevih drugih kršitvah cestnoprometnih predpisov dodaten odgovor revizijskega sodišča ni potreben.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku neutemeljeno toženčevo revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.