Jedro

Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami. V tem primeru s časovnim obdobjem, ki je minil od tožnikove obljube, da bo pridobil kopijo osebne izkaznice, pa tega ni storil ter z opustitvijo njegove sodelovalne dolžnosti in prizadevanj, da bi resnično potrdil svojo identiteto.

Ker toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka pri razgovoru s tožnikom o podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa, vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki izreka sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1247/2020/4 (1312-33) z dne 10. 7. 2020 za besedo „istovetnosti“ odpravi besedilo „in dejstev na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil“.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na podlage prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), zaradi ugotavljanja istovetnosti in dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka) in sklenila, da bo pridržan na prostore Centra za tujce od 10. 7. 2020 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 10. 10. 2020 (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje sklepa prosilec ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo, v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V konkretnem primeru se poraja dvom v resničnost osebnih podatkov, ker je v postopku dejal, da lahko pridobi kopijo osebne izkaznice in rojstnega lista, vendar tega ni storil. Prosilec ima na voljo telekomunikacijske storitve in glede na hitrost pretoka informacij, bi lahko, če bi imel interes dokumente pridobil. Pristojni organ ne dvomi, da je prosilcu znano, da je predložitev osebnih dokumentov pomembna ter da prosilec pozna postopke mednarodne zaščite. Če pa prosilec resnično namerno ne pridobi svojih dokumentov, potem to kaže na namerno prikrivanje identitete, zato organ utemeljeno dvomi v prosilčevo istovetnost. Prosilec je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljil z družinskimi težavami in zelo verjetnim maščevanjem ženine družine. Ker iz same prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče jasno razbrati, na kakšen način je bilo prosilčevo življenje ogroženo, in ker so dogodki opisani zelo skopo in pavšalno, bo treba ozadje zatrjevanih okoliščin razčistiti na osebnem razgovoru, ki je predviden 5. 8. 2020. Na podlagi omenjenega prosilcu omejuje gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je prosilcu odredil ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ker milejši ukrep, to je pridržanje na področju azilnega doma ne bi bil primeren. Pretekla dejanja prosilca kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec, v primeru da mu gibanje ne bi bilo omejeno, ponovno samovoljno zapustil azilni dom oziroma njegovo izpostavo in ponovno onemogočil organu, da zaključi postopek mednarodne zaščite.

2. Tožnik v tožbi navaja, da se toženka v sklepu sklicuje na očitni dvom v tožnikovo istovetnost, vendar tega dvoma ne obrazloži. Navaja le, da tožnik nima osebnih dokumentov, vendar tega večina prosilcev nima, vendar to ni razlog, da bi jim bil izrečen ukrep omejitve gibanja. Tožnik je izpovedal, da nima osebnih dokumentov, ker so mu jih odvzeli hrvaški varnostni organi. Toženka mu očita, da ni priskrbel dokumentov do podaje prošnje, pri tem pa ni razčistila ali imajo tožnikovi sorodniki v Pakistanu telekomunikacijske naprave in kako lahko tako hitro pridobijo tožnikov osebni dokument, če je ta uničen s strani uradnih oseb na Hrvaškem. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 626/2018 in stališče iz te sodbe, da na očiten dvom kaže spreminjanje osebnih podatkov, iz obravnavane zadeve pa spreminjanje osebnih podatkov ne izhaja. V zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 poudarja, da je toženka napačno uporabila določbo. Ni navedla konkretnih dejstev, na katerih temelji prosilčeva prošnja, in ki jih želi uradna oseba ugotavljati ter zakaj teh dejstev brez omejitve gibanja ne more ugotoviti. V zvezi s pogojem nevarnosti pobega pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 11/2019. Opozarja, da iz zapisnika z dne 10. 7. 2020 ne izhaja, da bi bili tožnikovi razlogi po drugi alineji predstavljeni, kar predstavlja kršitev zakona. Prav tako mu niso bili obrazloženi razlogi v zvezi z nevarnostjo pobega. Opozarja, da se tožnika ne bi smelo pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov za pridržanje. Manj prisilen ukrep pa je območje azilnega doma. Sodna praksa je že sprejela stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce poseg v tožnikovo osebno svobodo, poleg tega pa ta ukrep tudi ni sorazmeren glede na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in sicer, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanje na prostore Centra za tujce.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila, prereka tožnikove navedbe in se sklicuje na izpodbijani sklep.

K točki I. in II.

5. Tožba je deloma utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, pravilno in zakonito izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce v Postojni.

7. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo - prva alineja prvega odstavka in po drugi alineji prvega odstavka istega člena zato, da se ugotovijo določena dejstva, na kateri temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko omeji zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepa iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

8. V konkretnem primeru se je tožniku gibanje omejlo iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja na Center za tujce Postojna.

9. Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je po presoji sodišča podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Za presojo, ali gre za očiten dvom, so bistvene tožnikove individualne okoliščine in razlogi, zaradi katerih tožnik svoje identitete ne izkaže s predložitvijo osebnega dokumenta. Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo navedene določbe ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami.

10. V izpodbijani odločbi kot take dodatne okoliščine, s katerimi utemeljuje obstoj očitnega dvoma, toženka poudarja časovno obdobje, ki je minilo od tožnikove obljube, da bo pridobil kopijo osebne izkaznice (ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 2. 7. 2020 do izdaje izpodbijanega sklepa 10. 7. 2020) pa tega ni storil, poleg tega pa, da bi lahko dokumente pridobil že do podaje prošnje (namero je podal 20. 6. 2020), saj je prejel vse informacije in mu je bilo znano, da je predložitev dokumentov pomembna, kljub temu, da je imel na voljo telekomunikacijske storitve ter sorodnike v Pakistanu, ki bi dokumente pridobili, kar kaže na namerno nepridobitev in s tem obstoj očitnega dvoma v istovetnost. Ob oceni toženkinega razloga tudi sodišče ne more mimo tega, da je od prijetja tožnika in zaslišanja v Ribnici do izdaje izpodbijanega sklepa minilo 20 dni. Glede na relativno dolgo časovno obdobje v katerem tožnik ni pridobil obljubljenih dokumentov, tudi sodišče meni, da ker tožnik svoje sodelovalne dolžnosti v upravnem postopku glede potrditve zatrjevane identitete ni izpolnil, čeprav zato ni imel objektivnih ovir, da je ob izdaji izpodbijanega sklepa obstajal očiten dvom v tožnikovo istovetnost. 11. Da je očiten dvom v obravnavanem primeru podan se po izvedenem zaslišanju tožnika se strinja tudi sodišče. Tožnik tudi do zaslišanja na sodišču ni pridobil nobenega dokumenta, vprašan glede svoje aktivnosti v zvezi s pridobivanjem, pa je k razlogom dodal še monsun v Pakistanu, ki je poškodoval hišo in dokumente, ki bi jih lahko sorodniki poslali. Ta tožnikova izpovedba, kot opravičilo, da dokumentov še ni predložil, je v celoti neprepričljiva, saj je ob podaji prošnje 2.7. 2020 izpovedoval, da bo predložil kopijo osebne izkaznice, ki pa nedvomno ni bila v domači hiši, ampak bi jo bilo treba pridobiti pri ustreznem organu. Kot naslednjo možnost je omenjal pridobitev osebne izkaznice na veleposlaništvu, vendar pri tem ni vedel, kje je le to, ker se bo o tem šele pozanimal. Tudi ta izjava kaže na odlašanje tožnika, da bi se izkazal z osebnim dokumentom. Sodelovalno dolžnost tožnika in njegova prizadevanja, da bi resnično potrdil svojo identiteto, zato tudi sodišče ocenjuje kot neprepričljivo in namenjeno le zavlačevanju kot taka pa ustvarja očiten dvom v izpovedane osebne podatke.

12. Sodišče tudi ne more mimo spreminjanja tožnikovih izjav v zvezi z izgubo dokumentov. Dne 20. 6. 2020 (Registrski list) je navedel, da mu je dokumente vzela hrvaška policija, ko je prvič želel prečkati bosansko-hrvaško mejo in jih ni hotela vrniti nazaj, na naslednjih zaslišanjih, tudi na sodišču, pa je izpovedoval o sežigu le teh, ker da Hrvati vse stvari, ki jih imajo ilegalci sežgejo. Tudi ta spremenjena izjava je dodatna okoliščina, ki potrjuje oceno toženke, da obstaja očiten dvom v tožnikovo identiteto. Glede na vse navedeno sodišče meni, da so tudi po zaslišanju izkazani pogoji za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V tožbi tožnik očita, da toženka ni raziskala ali imajo tožnikovi sorodniki v Pakistanu telekomunikacijske naprave in kako hitro lahko pridobijo tožnikov osebni dokument. V zvezi z navedenim očitkom sodišče glede na stanje upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik sam dejal, da ima namen dostaviti dokumente in pri tem ni navajal nobenega razloga, kot je odsotnost telekomunikacijskih naprav pri sorodnikih v Pakistanu, da kopij dokumentov iz tega razloga, ne bi mogel dobiti. Zaslišan na sodišču tega razloga tudi ni potrdil. Toženka zato tudi ni v tej smeri nepopolno ugotovila dejanskega stanja.

13. Tožnik pa utemeljeno uveljavlja neizkazanost obstoja pogojev za pridržanje po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira. Za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji, to je, da je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti; ter ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Toženka kot okoliščine, ki naj bi jih razčiščevala izhaja iz navedb iz prošnje, ki jo je prosilec utemeljeval z družinskimi težavami in zelo verjetnim maščevanjem ženine družine, ker pa iz same prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče jasno razbrati, na kakšen način je njegovo življenje ogroženo, in ker so dogodki opisani zelo skopo in pavšalno, da bo morala ozadje zatrjevanih okoliščin razščistiti na osebnem razgovoru, ki je predviden 5. 8. 2020. Po presoji sodišča pa s tem ni zadostila prvo navedenemu kumulativnemu pogoju, saj ni pojasnila, zakaj so navedene okoliščine pravno pomembne za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Zlasti pa ni pojasnila, zakaj že ob podaji prošnje o navedenih dejstvih tožniku ni bilo mogoče zastaviti nobenih konkretnejših vprašanj. Tožnik zaslišan na sodišču pa je povedal, da v zvezi z razlogi za podajo prošnje nima ničesar več za dodati. Ker zato toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, pri razgovoru s tožnikom o podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa, vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V zvezi z drugo alinejo je, glede na gornjo obrazložitev, nerelevanten tožbeni ugovor, da tožniku v zapisniku z dne 10. 7. 2020 razlogi za omejitev po tej določbi niso bilo obrazloženi.

14. Pravilno in dovolj obrazloženo pa je po presoji sodišča pojasnjeno, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da jo zato le z namestitvijo v Centru za tujce Postojna, kot edinim razpoložljivim ukrepom, mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. S tem je obrazložena sorazmernost odrejenega ukrepa in hkrati tudi uporaba določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepov obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izvršen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, ni mogoča. Gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

15. V izpodbijanem sklepu pa je toženka v zadostni meri opisala tudi razloge za tožnikovo begosumnost, s tem pa ustrezno utemeljila obstoj individualnih pogojev za izrek navedenega strožjega ukrepa. Tožnik je bil od prijetja na slovenskem ozemlju nastanjen v Azilnem domu na Kotnikovi, ki pa ga je 9. 7. 2020 zapustil, odšel v Novo Gorico in bil prijet v Gorici v Italiji. Sodišče kot toženka ne sledi njegovi različici, da je šlo za izlet v Novo Gorico, in da je le zaradi pomote v orientaciji odšel v Italijo. Namreč pri razlogih za obisk Nove Gorice je neprepričljiv, saj zaslišan ni znal povedati nobene znamenitosti, ki si jo je želel ogledati, vprašan katero znamenitost si je ogledal v Ljubljani, pa tudi razen, da si je ogledal center, ni naštel ničesar. Glede na tako izpovedbo sodišče dvomi, da je bil tožnik za odhod v Novo Gorico zainteresiran iz turističnih nagibov. Ker je tožnik zlorabil prosti izhod v Azilnem domu na Kotnikovi, je toženka lahko za primer tožnika ugotovila, da v njegovem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, saj ta pri njem ne bi bil učinkoviti in je odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi četrte točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi deloma ugodilo tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki III.

17. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper sodbo ni dovoljena pritožba, in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.