Jedro

Za odločanje o stroških denacionalizacijskega postopka se uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo. Tako se za denacionalizacijske postopke, ki jih vodijo upravni organi uporabljajo določila ZUP za postopke, ki jih vodijo okrajna sodišča v nepravdnem postopku pa se uporabljajo določila 35. in 36. člena Zakona o nepravdnem postopku.

V nepravdnem postopku se stroški ne plačujejo po uspehu, kar je sicer pravilo v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani drugi točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom v 1. točki izreka zahtevo za denacionalizacijo zavrnilo, v 2. točki pa je zavrnilo zahtevo za plačilo stroškov nasprotnega udeleženca P.Z. A. d.o.o..

Zoper 2. točko izreka, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevek nasprotne udeleženke P.Z. A. d.o.o. za plačilo stroškov se je ta pritožila. Pritožuje se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pri odločitvi o zahtevku za povrnitev stroškov napačno uporabilo določilo 1. odst. 35. člena ZNP. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 55/2000. Nadalje pravi, da je denacionalizacijski postopek po svojih značilnostih najbližji razlastitvenemu, kar smiselno napeljuje na uporabo 104. člena ZNP. Iz te določbe smiselno izhaja, da je stranka, ki v postopku ne uspe, dolžna nasprotni stranki povrniti stroške. Ker predlagatelj v postopku ni uspel je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti njegove stroške postopka. Pritožnik pa podredno pravi, da očitek o napačni uporabi določb o stroških postopka temelji na spregledu 3. odst. 35. člena ZNP. Zahteva pritožnika ni v interesu pritožnika, saj ta spornih parcel ni pridobil s pogodbo s predlagateljem. Pritožnik pa tudi iz tega razloga utemeljeno uveljavlja plačilo stroškov, ki jih pritožnik ni povzročil po svoji krivdi ali naključju, ki bi se njemu primerilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev in obrazložitev prvega sodišča (v izogib ponavljanju jo povzema kot svojo), ki je odločilo, da stranke postopka nosijo vsaka svoje stroške postopka. Glede na pritožbene navedbe je dodati, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. O stroških postopka v denacionalizacijskih zadevah govori 71. člen ZDen, ki v 2. odstavku jasno določa, da se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo. Tako se za denacionalizacijske postopke, ki jih vodijo upravni organi uporabljajo določila Zakona o upravnem postopku, za postopke, ki jih vodijo okrajna sodišča v nepravdnem postopku pa se uporabljajo določila 35. in 36. člena Zakona o nepravdnem postopku. V nepravdnem postopku pa ne gre zato, katera stranka bo v postopku uspela, ampak je odločilen interes udeležencev za ureditev njihovih pravnih razmerij. Zato mora praviloma vsak udeleženec dokončno sam trpeti svoje stroške. V 4. odstavku 35. člena pa zakon vendarle dopušča možnost, da se v posameznih nepravdnih postopkih uredi pravica do povračila stroškov s tem, da zakon določi, da trpi stroške en udeleženec ali nekateri od njih. Pravila o povračilu stroškov veljajo v postopku za odvzem roditeljske pravice, v postopku za določitev odškodnine in v postopku za dovolitev nujne poti (komentar ZNP, ČZ Ur. l. SR Slovenije, leto 1989). Ni slediti pritožbi, da je denacionalizacijski postopek podoben razlastitvenemu postopku (104. člen ZNP). Ta člen določa, da trpi stroške tisti, ki mu je naloženo plačati odškodnino, ne pa tudi v primeru, ko odškodnina ni določena, torej obratno. Tega člena v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. V nepravdnem postopku se stroški ne plačujejo po uspehu, kar je sicer pravilo v pravdnem postopku.

Po povedanem se pokaže pritožba nasprotnega udeleženca kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.