Jedro

Najemnino, ki jo je prejšnji stanodajalec neupravičeno pobral od stanovalcev v času od vložitve zahteve za denacionalizacijo do vrnitve stavbe v posest in upravljanje upravičencem, mora upravičencem vrniti z zamudnimi obrestmi, ki se do vložitve tožbe priznajo po obrestni meri kot za vpogledne hranilne vloge v kraju izpolnitve, ne pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod tč. 1. spremeni tako, da se priznajo obresti od zapadlosti posameznih pod to točko navedenih zneskov do vložitve tožbe po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled pri banki v kraju izpolnitve, od vložitve tožbe (5.3.1998) dalje pa po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti. V presežku se obrestni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje drugotoženi družbi Z. naložilo, da mora tožnikom plačati 1.937.572,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti posameznih v tč. 1 izreka naštetih zneskov v obdobju od 1.1.1993 do 1.4.1996, kakor tudi pravdne stroške 93.155,90 SIT. Enak tožbeni zahtevek zoper prvotoženo družbo N. je zavrnilo in tožnikom naložilo, da temu tožencu povrnejo 27.578,00 SIT pravdnih stroškov. Prisojeni znesek predstavlja najemnino, ki jo je druga toženka kljub začetemu denacionalizacijskemu postopku, torej neupravičeno, v navedenem času pobirala od stanovalcev v hiši. Proti sodbi se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje drugotožena stranka. Izpodbija le odločitev o zamudnih obrestih s predlogom, da se v tem delu razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Meni, da s samo vložitvijo denacionalizacijske zahteve lastništvo še ni bilo rešeno, zato v tem času ni mogla neupravičeno pobirati najemnino in tudi ni prišla v zamudo, zaradi katere bi morala poravnati tudi zamudne obresti. Iz 29. člena ZDEN izhaja, da se vsa najemna in podobna razmerja v stanovanjskih hišah urejajo po Stanovanjskem zakonu. Ta v 124. členu določa, da se vrača realna vrednost. Če pa naj bi bila toženka dolžna plačati zamudne obresti, bi te glede na naravo dajatev, ki so v konkretnem primeru občasne, tekle po 279/3 členu ZOR od vložitve zahtevka (tožbe) pri sodišču. Pritožba je delno utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (ZDEN, Ur. l. RS št. 27/91-I) v 3. odstavku 29. člena res napotuje na Stanovanjski zakon (SZ, Ur. l. RS št. 18/91-I, št. 21/94 in 23/96), vendar le glede razmerij med denacionalizacijskimi upravičenci kot najemodajalci nepremičnin in najemniki teh nepremičnin (stanovanj). V obravnavani zadevi pa gre za razmerje med upravičenci do denacionalizacije ter prejšnjimi najemodajalci, zato določb SZ ni mogoče uporabiti, tudi ne 124. člena, ki pa se tudi ne nanaša na najemnino, pač pa ureja vračanje kupnine, če kupec ne zmore plačevati obrokov za stanovanje, ki ga je kupil na podlagi določb SZ o privatizaciji.

Med pravdnima strankama očitno ni sporno, da je druga toženka v času od vložitve zahteve za denacionalizacijo dne 5.6.1992, pa do odločitve o tej zahtevi oz. do 31.7.1996, ko so tožniki prevzeli vrnjeno stanovanjsko hišo v posest in upravljanje, torej tudi v obdobju, ki je označeno v izpodbijani sodbi, od stanovalcev pobirala najemnino. Glede na določilo 2. odstavka 72. člena ZDEN tako ni dvoma o tem, da je bila toženka s pobranimi zneski najemnine neupravičeno obogatena. Za vračanje tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, pa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 214. členu določa, da je treba plačati z zamudnimi obrestmi, in sicer od dneva pridobitve, če je pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Toženka, ki je bila po prvostopenjskih ugotovitvah, ki jim ne oporeka, z vložitvijo zahtevka za denacionalizacijo leta 1992 seznanjena, se od takrat dalje nedvomno ne more sklicevati na svojo dobrovernost v zvezi z upravičenjem do pobiranja najemnine, vendar pa ji do odločitve o zahtevi oz. do prevzema hiše po tožnikih tudi ni mogoče očitati krivdnega ravnanja. Posledic premoženjskega premika kot pri storitvi škodnega dejanja torej ni dolžna trpeti, zato je z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki so vendarle tudi kaznovalne narave, ni mogoče obremeniti. Dejstvo pa je, da je toženka v navedenem obdobju denar, ki bi sicer pripadal tožnikom, uporabljala v svojo korist, zato ga je dolžna vrniti z obrestmi, kakršne predstavljajo nadomestilo za uporabo tujega denarja in obenem dejansko prikrajšanje tožnikov. V tem smislu je torej pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 373. člena ZPP prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem obrestnem delu spremenilo tako, da je tožnikom od zneskov, ki so mesečno zapadli do vložitve tožbe, priznalo vpogledne obresti, priznane za hranilne vloge pri banki v kraju izpolnitve. Od vložitve tožbe pa seveda na podlagi določila 1. odstavka 277. člena ZOR tečejo zakonite zamudne obresti.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.