Jedro

Pogodba, ki sta jo stranki imenovali depozitna pogodba, je po vsebini posojilna pogodba z vsemi značilnostmi, s katerimi opredeljuje ZOR posojilno pogodbo (557. člen ZOR). Proti stališču, da gre za pogodbo o depozitu, govori tudi okoliščina, da ZOR ureja denarni depozit kot bančni depozit, katerega bistvena značilnost je odprtje deviznega računa in poslovanje preko njega (1035. in 1036 člen ZOR). Ne glede na to, da tožeča stranka ni banka, pogodba nima lastnih značilnosti pogodbe o denarnem depozitu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo dva akceptna naloga z dne 15.4.1991, izdana v breme žiro računa tožeče stranke in v dobro žiro računa tožene stranke ter toženi stranki naložilo, da akceptna naloga vrne tožeči stranki, nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke na plačilo zneska 459.444.40 Sit z zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka posodila tožeči znesek 1.000.000.00 Sit na podlagi pogodbe z dne 11.4.1991. Tožeča stranka se je zavezala izposojeni znesek vrniti v roku 30 dni. V zavarovanje obveznosti je tožeča stranka dala toženi dva akceptna naloga. Tožeča stranka je posojilo vrnila 19.4.1991, s čimer se tožena stranka ni strinjala. Ker je naslednjega dne 20.4.1991 prišlo do devalvacije, je v skladu s pogodbo zahtevala tečajno razliko. Ta zahtevek pa je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka posojilo vrnila v skladu s pogodbo, do devalvacije pa je prišlo že po vrnitvi. Sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo zahtevek na razveljavitev akceptnih nalogov, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. O nasprotnem zahtevku tožene stranke je zavzelo enako stališče, kot sodišče prve stopnje.

Proti tej sodbi vlga tožena stranka revizijo. Sodbo izpodbija v delu, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vstraja pri stališču, da sta pravdni stranki sklenili depozitno pogodbo in ne posojilno, da je bil depozit dan za 30 dni in ne manj in da se je tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe zavedala valutne klavzule, zaradi katere jo bodo zadele posledice devalvacije, do katere bi prišlo v 30 dnevnem roku. Nasprotuje stališču, po katerem je smela tožeča stranka vrniti denar prej kot v 30 dneh. Navaja, da je bila pogodba sklenjena v interesu obeh strank, interes tožene stranke je bil, da se shranitvijo zneska za 30 dni izogne posledicam morebitne devalvacije. Navaja, da tožeča stranka ni smela vračati denarja ob nepravem času in da je s predčasno vrnitvijo ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil 3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pogodba ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 11.4.1991 in jo imenovali pogodba o depozitu, je po vsebini posojilna pogodba z vsemi značilnostmi, s katerimi opredeljuje zakon o obligacijskih razmerjih posojilno pogodbo (557.čl. ZOR). Z njo se je je tožena stranka zavezala izročiti tožeči znesek 1.000.000 din, tožeča stranka pa se je zavezala ta znesek vrniti v roku 30 dni od dneva vplačila (2. in 3. čl. pogodbe). To so bistvene značilnosti posojilne pogodbe. Posojilni namen potrjuje tudi uvodna določba, po kateri sklepata stranki pogodbo zaradi ohranitve tekoče likvidnosti in solventnosti v poslovanju (1.čl.). Tudi določila o pogodbenih in zamudnih obrestih (2. in 4. čl.) ter valutna klavzula (5.čl.) so elementi posojilne pogodbe. Glede na navedeno vsebina pogodbe ni v skladu s poimenovanjem pogodbe. Pravna narava pogodbe je opredeljena pred vsem z njeno vsebino; napačno poimenovanje nima pravnih posledic. Proti stališču, da gre za pogodbo o depozitu govori tudi okoliščina, da zakon o obligacijskih razmerjih ureja denarni depozit kot bančni depozit, katerega bistvena značilnost je odprtje bančnega računa in poslovanje preko njega (1035. in 1036.čl. ZOR). Ne glede na to, da tožeča stranka ni banka, pa pogodba nima vsebinskih značilnosti pogodbe o denarnem depozitu. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na depozitno razmerje.

Za razsojo v tej zadevi je bistvena razlaga 3. člena pogodbe, ki določa, da je jemalec depozita dolžan vrniti depozit s pripadajočimi obrestmi v roku 30 dni od dneva vplačila s telefonskim nakazilom na žiro račun dajalca depozita. Določeno je torej, da mora tožena stranka vrniti prejeti znesek v roku 30 dni, ne pa trideseti dan ali točno z datumom določenega dne. To pa pomeni, da vrnitev denarja pred potekom dogovorjenega tridesetdnevnega roka ni predčasna vrnitev. Zato ne prideta v poštev določbi 565. oziroma 398. čl. ZOR, ki urejata predčasno vrnitev posojila oziroma predčasno izpolnitev denarne obveznosti sploh. Tožeča stranka je ravnala v skladu s pogodbo. Zato je ne morejo zadeti posledice devalvacije, do katere je prišlo po vrnitvi denarja. Ugotovljeno tudi ni bilo nobeno dejstvo, na podlagi katerega bi bilo mogoče zavzeti stališče, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja. Zgolj časovna sovpadnost vrnitve in devalvacije ni podlaga za sklepanje na nepošteno ravnanje tožeče stranke.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).