Jedro

Sodišče se strinja s tožnikom, da toženka za nobeno od spornih vprašanj – ne za to, da je za vrsto procesnih dejanj priznala manjše število točk od priglašenega, ne za to, da je štela, da več narokov, za katere je tožnik priglasil nagrado, sploh ni bilo opravljenih, ne za to, na kakšni podlagi je ocenila čas, potreben za njegov prihod na naroke –, ni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla nobenih razlogov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 434/2007 z dne 7. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za povračilo stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku priznala nagrado v višini 7.651,53 EUR, materialne stroške v višini 81,11 EUR ter potne stroške v višini 187,22 EUR, vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 9.662,23 EUR, višji zahtevek pa je zavrnila.

Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. Bpp 434/2007 z dne 20. 2. 2008 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči upravičencu A.A., v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. in II. stopnje v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnine na nepremičnini. Tožnik je 25. 4. 2014 toženki predložil originalno in popolno napotnico ter predlagal, da se mu za opravljeno delo priznajo nagrada po priglašenih postavkah, materialni in potni stroški ter 22 % DDV.

Toženka njegovemu predlogu za odmero nagrade ni ugodila v celoti, temveč mu je za sestavo predloga za delitev premoženja namesto 1000 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) priznala 750 točk, enako tudi za zastopanje na narokih za glavno obravnavo 12. 3. 2009, 5. 11. 2013, 19. 12. 2013 in 17. 4. 2014 ter za zastopanje pri ogledu nepremičnine in delu izvedenca 19. 6. 2013. Poleg tega ni priznala zastopanja na narokih za glavno obravnavo 5. 2. 2009, 23. 4. 2009 in 11. 6. 2009, ker tedaj naroki niso bili opravljeni. Za porabljen čas za odsotnost iz pisarne je na 11 tam naštetih dni tožniku priznala po 40 namesto 80 točk, ker je menila, da „za odsotnost iz pisarne v času potovanja zadostuje za vsake začete pol ure 2 x 20 točk“. Poleg tega ni priznala poročila stranki, ker tožnik za to storitev ni predložil dokazil, in preverjanja pravnomočnosti, ki ni storitev, ki bi se po OT obračunavala samostojno.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je nagrada za sestavo predloga za delitev premoženja v višini 1000 točk priglašena pravilno in v skladu z OT, za kar navaja podrobne razloge in dodaja, da je izpodbijani sklep v tem delu povsem neobrazložen.

Glede zastopanja na narokih 5. 2. 2009, 23. 4. 2009 in 11. 6. 2009 navaja, da so bili ti trije naroki opravljeni, na njih pa so bila obravnavana procesna vprašanja glede upravičenosti odsotnosti nekaterih udeležencev postopka oziroma pravočasnosti vročanja vabil. Če je toženka pri svoji odločitvi uporabila analogijo z določbo tarifne številke 20/3 OT, je ta analogija uporabljena brez podlage v OT, ob tem pa tudi navedena določba odvetniku priznava nagrado v višini 25 % iz tarifne številke 18/1, česar mu toženka ni priznala.

Glede časa, porabljenega za odsotnost iz pisarne zaradi zastopanja na narokih, navaja, da traja pot iz njegove odvetniške pisarne do Okrajnega sodišča na Vrhniki, kjer so bili naroki, več kot pol ure, za kar navaja tudi razloge in meni, da je glede na to upravičeno in v skladu z OT priglasil nagrado v višini 40 točk v vsako smer.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer navedla, da je vse ostale priglašene postavke priznala, vendar to iz izpodbijanega sklepa ni razvidno tako, da bi lahko ugotovil, katere od specificiranih storitev so mu bile priznane in katere ne. Tudi več preostalih postavk se namreč nanaša na zastopanje na narokih oziroma sestavljanje pisnih vlog, za kar gre tožniku nagrada v odvisnosti od vrednosti spornega predmeta, pri čemer pa je toženka, sodeč po nagradi, priznani za sestavo predloga in udeležbo na narokih, izhajala iz prenizke vrednosti. Zato je mogoče predvidevati, da je tudi višina ostalih priznanih postavk prenizka. Glede na skupno vrednost storitve, kot jo je priglasil, so prenizko obračunani tudi materialni stroški.

Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži plačilo nagrade v višini 9.992,43 EUR, materialnih stroškov v višini 199,85 EUR in potnih stroškov v višini 187,22 EUR, vse povečano za 22 %, kar skupaj znaša 12.662,96 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je bila tožba glede na dohodni žig vložena prepozno, za primer, če bi jo sodišče vendarle štelo za pravočasno, pa navaja okoliščine, ki jih je upoštevala pri določitvi vrednosti spornega predmeta in s tem višine nagrade. Pojasnjuje tudi, da iz zapisnikov z dne 5. 2. 2009, 23. 4. 2009 in 11. 6. 2009 izhaja, da naroki niso bili opravljeni, zato že iz jezikovne razlage OT izhaja, da pravica do nagrade za zastopanje na naroku ni mogla nastati. Navaja tudi razloge, iz katerih meni, da je tožnik za potovanje od Ljubljane do Vrhnike porabil manj kot pol ure, za ostale priznane postavke pa pojasnjuje, da so bile priznane v višini, kot jo je predlagal tožnik. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja dodatne razloge v zvezi z določitvijo vrednosti spornega predmeta, z vprašanjem, ali so bili na navedene datume naroki opravljeni ali ne, glede porabljenega časa za odsotnost iz pisarne in glede ostalih priglašenih postavk.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep po podatkih upravnega spisa tožniku vročen 10. 10. 2014, kar pomeni, da se je 30 dnevni rok za vložitev tožbe (prvi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) iztekel z 10. 11. 2014. Tako iz dohodnega žiga na tožbi, kot tudi iz poštne oznake na ovojnici, v kateri je tožba prispela na sodišče, izhaja, da je bila tožba vložena priporočeno na pošto na ta dan, torej 10. 11. 2014. To pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno.

Sodišče se strinja s tožnikom, da toženka za nobeno od spornih vprašanj – ne za to, da je za vrsto procesnih dejanj priznala manjše število točk od priglašenega, ne za to, da je štela, da več narokov, za katere je tožnik priglasil nagrado, sploh ni bilo opravljenih, ne za to, na kakšni podlagi je ocenila čas, potreben za njegov prihod na naroke –, ni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla nobenih razlogov. To pomeni, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopkih BPP uporablja po drugem odstavku 34. člena ZBPP, vedno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Toženka je v odgovoru na tožbo sicer navedla več manjkajočih razlogov, vendar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), torej o zakonitosti akta, kakršen je bil izdan in vročen strankam. Zato lahko toženka v odgovoru na tožbo dodano pojasni svoja stališča, ne more pa sanirati pomanjkljivosti izdanega upravnega akta.

Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče s sodbo samo odloči o stvari, vendar je tako odločanje po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 vezano na težko popravljivo škodo, ki bi bila tožniku prizadeta z odpravo izpodbijanega akta in novim postopkom, oziroma na izdajo novega upravnega akta, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. Tožnik ne zatrjuje nobene od teh okoliščin, niti taka okoliščina očitno ne izhaja iz upravnih spisov, zato je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

Tožnik je v tožbi zahteval tudi povračilo stroškov upravnega spora, vendar je kot te stroške navedel zgolj sodno takso. Po opombi 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah bo sodišče plačano takso vrnilo po uradni dolžnosti, kar pomeni, da tožnik ni navedel, da bi mu v postopku nastali kateri koli drugi stroški, ki bi lahko bili predmet vračila. Sodišče je zato njegovo zahtevo zavrnilo.