Jedro

Toženec se zoper tožnico kot darovalko ali pa zoper očeta ni pregrešil tako, da bi se moglo njegovo ravnanje opredeliti kot veliko nehvaležnost (v smislu pravila 948 občega državljanskega zakonika). Ravnanja, ki jih je v breme toženca dokazala tožnica, je lahko opredeliti za manj pomembna, ki ne morejo biti razlog za preklic darila, kot sta to ocenili sodišči nižjih stopenj. V danem primeru je tudi šlo za darilo z nalogom (ker je toženec kot obdarjenec prevzel določene obveznosti glede hiše in očeta). Pri darilih z nalogom pa se lahko terja vrnitev darila le v primerih, če nalog ni izpolnjen. Ker tožnica ni dokazala, da toženec naloga ni izpolnil, tudi na tej podlagi niso podani razlogi za razveljavitev daritve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da naj se razveže darilna pogodba z dne 17.1.1985 z njenim dodatkom z dne 25.2.1985, s katero je podarila tožencu 1/2 nepremičnin v vl. št. 767 k.o. R., in da je toženec dolžan izstaviti listino, sposobno za prenos lastninske pravice na navedeni nepremičnini nanjo. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji navaja, da bi bilo potrebno ugotoviti med postopkom eno od odločilnih dejstev to je, kakšen je bil namen sklenitve darilne pogodbe, ker sta se stališči pravdnih strank o tem razlikovali. Pri tem pa sta sodišči nižjih stopenj prezrli še toženčevo izjavo, da sta se s tožnico res pogovarjala, da se hiša adaptira iz razloga, da bi oče lahko konec tedna prihajal domov. Zaradi prezrtja te toženčeve izjave sta sodišči druge in prve stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izpovedjo stranke. Če bi toženec obnovil pritličje stanovanjske hiše, bi se dosegel namen daritve, da bi lahko toženčev oče občasno živel v hiši ob oskrbi tožnice. Eden od razlogov daritve je bil tudi ta, da bi toženec primerno skrbel za svojega očeta. Tudi tega ni realiziral. Ne strinja se z oceno sodišča druge stopnje, da je toženec obnavljal hišo primerno in v skladu s svojimi možnostmi. Poudarja, da se je v pritožbi sklicevala med drugim tudi na toženčevo grobo nehvaležnost. Čeprav v pritožbi ni navedla žaljivke, je imela v mislih tiste, ki jih je v sodbi ugotovilo že sodišče prve stopnje (da je toženec v nesporazumih s tožnico izjavljal, da je stara ali nora). Toženec jo je s temi besedami užalil in tega ni dolžna trpeti. Zato je utemeljeno zahtevala razvezo darilne pogodbe.

Na vročeno revizijo toženec ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revidentka vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v tem, ker da med postopkom ni bil pravilno ugotovljen namen sklenitve darilne pogodbe glede na to, da ni bila upoštevana toženčeva izjava, da se je pogovarjal z njo o potrebi adaptacije pritličja (da bi lahko toženčev oče prihajal ob koncu tedna domov), da je zato nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnika o izpovedi v postopku in med samim tem zapisnikom o odločilnem dejstvu. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje zatrjevanega nasprotja v razlogih, ker ima obširne in zadosti razumljive ter med sabo skladne razloge o vseh odločilnih okoliščinah, ki so bile potrebne za odločitev (ne da bi se pri tem posebej poudarilo, kaj lahko pravno pomeni okolnost, da se je stranka o čem le pogovarjala). S spredaj navedenimi razlogi je revidentka deloma posegla tudi v sprejemanje dokazne presoje sodišča druge stopnje (8. člen ZPP), ter je v tem delu revizija neutemeljena, ker je sodišče druge stopnje postopalo v skladu z načelom proste presoje dokazov, deloma pa je posegla tudi pravilnost ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni v revizijskem postopku dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). V sklop nedopustno uveljavljenih revizijskih izvajanj sodijo tudi revidentkina navajanja o potrebnem vrstnem redu izvrševanja obnovitvenih del na hiši, o toženčevem izvrševanju skrbništva nad očetom, o toženčevih možnostih hitrejšega obnavljanja in podobno.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena tožničina revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravna presoja spora v revizijskem postopku je omejena na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na drugi in prvi stopnji. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnica ni dokazala, da bi bil motiv za njeno daritev polovice hiše drugačen, kot pa je razviden iz pismene darilne pogodbe (to je da bo toženec obnavljal nad 300 let staro hišo in skrbel za očeta, ki živi v domu), da je toženec hišo obnavljal v okviru svojih možnosti, da je za očeta primerno skrbel (z upoštevanjem dejstva, da sta bila starša razvezana in da je toženec živel z materjo, zaradi česar ni imel tesnih stikov z očetom), da je sicer med strankama prihajalo do določenih napetosti in v katerih je morda toženec kaj izjavil proti tožnici, kar je razumeti kot reakcijo mladega človeka in kar ne pomeni dobesedno tega, kar je bilo izrečeno. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da tožničin tožbeni zahtevek za razvezo darilne pogodbe ni utemeljen. Revizijsko sodišče sprejema tako pravno presojo kot pravilno. Toženec se zoper tožnico kot darovalko ali pa zoper očeta ni pregrešil tako, da bi se moglo njegovo ravnanje opredeliti kot veliko nehvaležnost (v smislu pravila 948 občega državljanskega zakonika). Ravnanja, ki jih je v breme toženca dokazala tožnica, je lahko opredeliti za manj pomembna, ki ne morejo biti razlog za preklic darila, kot sta to ocenili sodišči nižjih stopenj. V danem primeru je tudi šlo za darilo z nalogom (ker je toženec kot obdarjenec prevzel določene obveznosti glede hiše in očeta). Pri darilih z nalogom pa se lahko terja vrnitev darila le v primerih, če nalog ni izpolnjen. Ker tožnica ni dokazala, da toženec naloga ni izpolnil, tudi na tej podlagi niso podani razlogi za razveljavitev daritve. Revizijsko sodišče ob takem stanju ugotavlja, da tožničina revizija ni utemeljena. V okviru dolžnega uradnega preizkusa pobijane sodbe pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (člen 393 ZPP).