Jedro

Ker tožnik v času nadzora in vse do izdaje izpodbijane odločbe delavca A. A. v sistem socialnega zavarovanja ni prijavil s popolno vlogo, s čimer bi izpolnil še drugi pogoj po 1. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 (poleg sklenjene pogodbe o zaposlitvi), je prvostopenjski organ pravilno ugotovil obstoj dela na črno pri tem delavcu. Prijava v socialno zavarovanje je bila nato urejena 10. 9. 2020.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožnik nosi stroške tolmača v znesku 81,44 EUR. Razlika do vplačanega predujma po sklepu I U 1473/2021-22 z dne 12. 4. 2024 v znesku 318,59 EUR se vrne tožniku na TRR ... V preostalem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo delavcu A. A., ki je 14. 7. 2020 pri tožniku opravljal delo - izdelavo kebabov, prepovedala nadaljnje opravljanja dela do odprave zaposlitve na črno, in sicer zato, ker mu je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas omogočil delo, ne da bi ga prijavil v obvezna socialna zavarovanja. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, stroški postopka, ki so nastali organu, bremenijo organ.

2.Prvostopenjski organ je 14. 7. 2020 pri tožniku opravil nadzor dela in zaposlovanja na črno po določilih 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1). Ob nadzoru sta bila sestavljena zapisnik o izjavi delavca in zapisnik o nadzoru, ki je bil vročen tožniku. V izjavi je delavec povedal, da je pogodbo o zaposlitvi podpisal 1. 7. 2020, da dela od 7.00 do 15.30 ure od torka do sobote in zasluži okoli 900,00 EUR, plus malica in prevoz. Iz uradnih evidenc je organ ugotovil, da delavec pri tožniku dela brez ustreznih zavarovanj. Organ je še ugotovil, da sta 24. 6. 2020 tožnik in delavec podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2020 do 30. 9. 2020. Iz portala eVem je razvidno, da je tožnik 7. 7. 2020 vložil prijavo v obvezna socialna zavarovanja (M1), ki pa je bila 9. 7. 2020 zavrnjena kot nepopolna. Tožnik jo je 10. 7. 2020 ponovno oddal in 13. 7. 2020 je bila zopet zavrnjena kot nepopolna. Prvostopenjski organ je v uradne evidence vpogledal še 21. 7. 2020 in delavec takrat še ni bil prijavljen v socialna zavarovanja. Zato je prvostopenjski organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3.Toženka je pritožbo tožnika zavrnila. V svoji odločbi prav tako ugotavlja, da ni sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, da pa iz uradnih evidenc izhaja, da delavec v času nadzora ni bil prijavljen v obvezna socialna zavarovanja pri delodajalcu, kar priznava tudi tožnik, ko navaja, da je bila prijava šele v teku. Iz registra davčnih zavezancev je razvidno, da je bil delavec vključen v obvezna socialna zavarovanja pri tožniku šele od 10. 9. 2020 dalje. Pritožbeni ugovor, češ da zakoniti zastopnik B. B. ni bil navzoč ob nadzoru, toženka zavrne kot protispisen. Njegova navzočnost namreč izhaja iz zapisnika, v katerem je njegova izjava. Zakoniti zastopnik je imel možnost podati pripombe direktno na zapisnik, kar je tudi storil, in v takšnem primeru pisne pripombe niso predvidene. Tudi sicer so tožnikove pripombe identične pritožbi. Kot nerelevantne toženka zavrne tudi pritožbene navedbe v zvezi z zakonskimi znaki prekrška, saj se z izpodbijano odločbo ni ugotavljal prekršek. Ker dejansko stanje v zadevi ni sporno in ker tožnik ni substanciral dokaznih predlogov za zaslišanje delavca ter zakonitega zastopnika tožnika, je toženka dokazne predloge zavrnila.

4.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Trdi, da odločitve organa ni mogoče preizkusiti in da toženka v pritožbenem postopku ni dokazno ocenila dokazov. Za delavca je vseskozi oddajal prijave v sistem obveznega socialnega zavarovanja pa je organ te prijave ves čas zavračal. Z oddajo prijave je tožnik izpolnil vse zahteve iz 5. člena ZPDZC-1. Vztraja na trditvi, da B. B. ni bil prisoten na nadzoru 14. 7. 2020, ker ga organ ni legitimiral. B. B. je turški državljan, ne govori slovensko in tako tudi ne bi mogel razumeti dejstev in izjav, četudi bi jih podpisal. Zakoniti zastopnik torej v času nadzora ni bil prisoten in postopek tudi ni bil voden tako, da bi se lahko štelo, da je bil prisoten in da bi razumel potek postopka. Zavrača ugotovitev toženke, da dejansko stanje ni sporno in poudarja, da je potrebno izvesti vse dokaze v skladu s sodno prakso ter zaslišati stranko v jeziku, ki ga razume. Predlaga zaslišanje delavca ter zakonitega zastopnika B. B. ter vpogled v upravni spis.

5.V odgovoru na tožbo toženka tožbene navedbe zavrača iz razlogov, kot izhajajo že iz njene odločbe.

Dokazni sklep

6.Sodišče je kot dokaz sprejelo listine upravnega spisa, ki jih je sodišču poslala toženka, dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika B. B. je zavrnilo kot nemogoč, dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika C. C. kot prepozen in kot neprimeren, dokazni predlog za zaslišanje delavca A. A. pa kot nepotreben, vse iz razlogov v nadaljevanju.

7.Pred narokom za glavno obravnavo je sodišče tožnika pozvalo k substanciranju dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika B. B. Tožnik je to storil v pisni vlogi z dne 3. 4. 2024, v kateri je tudi vztrajal pri zaslišanju v jeziku, ki ga razume. Sodišče je zato s sklepoma I U 1473/2021-22 z dne 12. 4. 2024 in I U 1473/2021-24 z dne 8.5. 2024 določilo predujem za stroške tolmača (ki ga je tožnik plačal), imenovalo tolmača in tolmača tudi povabilo na narok. B. B. je bil na narok vabljen, a ni prišel, pri čemer svojega izostanka sodišču ni vnaprej opravičil ali vsaj sporočil. Na naroku je tožnikov pooblaščenec povsem splošno in nekonkretizirano navajal, da je odsoten zaradi neodložljivih poslovnih razlogov, ki pa bodo bolj konkretno sodišču pojasnjeni v naknadni pisni vlogi. Navkljub izrecnemu vprašanju s strani sodišča (stran 3 zapisnika naroka) tožnikov pooblaščenec ni pojasnil okoliščin neodložljive poslovne odsotnosti in zakaj tega ni bilo mogoče sodišču sporočiti vnaprej. Je pa sodišču predlagal, da namesto B. B. zasliši C. C., ki je prav tako zakoniti zastopnik tožnika.

8.Tožnik ima pravico v tožbi predlagati dokaze v zvezi s tožbenimi navedbami, mora pa stranka in njen zakoniti zastopnik, skladno z 9. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), svoje procesne pravice pošteno uporabljati. Glede na pisanja, ki jih je tožnikovemu pooblaščencu (odvetniku) pred narokom poslalo sodišče, je bil tožnik seznanjen z namero sodišča, da na naroku zasliši B. B., kot je to v tožbi in s pisno vlogo (poslano na izrecen poziv sodišča) sodišču tudi predlagal, B. B. je bil na narok tudi vabljen in je vabilo prejel. Tožnik bi zato, če je res prišlo do neodložljive odsotnosti B. B., to okoliščino lahko in v zavarovanje svoje procesne pravice tudi moral sodišču vnaprej opravičiti oziroma jo opravičiti (in izkazati razlog odsotnosti) najkasneje na naroku. Namesto tega je tožnikov pooblaščenec na naroku povsem splošno in nekonkretizirano navajal, da gre za neodložljivo poslovno odsotnost. Po naroku je tožnik sodišču poslal vlogo, v kateri navaja, da je bil odsoten iz poslovnih razlogov zaradi zdravstvenih razlogov. Pojasnjuje, da je imel kirurški poseg 17. 5. 2024 (torej pet dni pred narokom), po njem pa naj bi imel post-operativne težave. Prilaga listino v italijanskem jeziku (brez prevoda) z dne 17. 5. 2024, izdano s strani bolnišnice v Trstu. Sodišče ugotavlja, da tudi s to listino tožnik ni utemeljil svoje odsotnosti brez predhodnega opravičila. Listina je datirana na dan 17. 5. 2024, torej pet dni pred narokom, zato datum listine ne kaže na opravičljiv razlog za odsotnost in za izostanek vnaprejšnjega obvestila sodišču. Ker je listina v italijanskem jeziku, z njo tožnik tudi ni uspel izkazati opravičljivega razloga za samo odsotnost. Poleg tega je listina v nasprotju z navajanji tožnikovega pooblaščenca na naroku, ki je pojasnjeval, da gre za odsotnost iz poslovnih (in ne zdravstvenih) razlogov, v spremnem dopisu pa je navedeno, da gre za poslovno-zdravstveni razlog, pri čemer poslovni razlogi odsotnosti niso pojasnjeni, zato sodišče sklepa, da gre za zapis, s katerim se je poskušalo uskladiti navajanja na naroku s samo listino, kar sodišče dodatno utrjuje v oceni, da je šlo za neutemeljeno odsotnost iz naroka.

9.Ker tožnika ni bilo na naroku, je bila izvedba dokaza nemogoča in ga zato sodišče ni izvedlo. Za prestavitev naroka pa bi se sodišče odločilo v primeru, če bi tožnik svojo odsotnost opravičil vnaprej ali pa na naroku pojasnil okoliščine, zaradi katerih to ni bilo mogoče storiti in odsotnost z utemeljenimi razlogi pojasnil na naroku. Tega tožnik ni storil, odsotnosti pa ni opravičil (iz zgoraj navedenih razlogov) niti z listino, ki jo je po naroku poslal sodišču.

10.Dokazni predlog za zaslišanje C. C. je sodišče zavrnilo kot prepoznega, saj je bil prvič podan šele na naroku 22. 5. 2024 (52. člen ZUS-1). Obenem je dokazni predlog neprimeren, saj naj bi se, po pojasnilih tožnika na naroku, z njim dokazovale okoliščine v zvezi z izvedbo inšpekcijskega nadzora 14. 7. 2020 in tožbeno trditvijo, da naj ne bi bilo zagotovljeno spremljanje nadzora v jeziku, ki ga B. B. razume. Zaslišanje C. C. je bilo torej predlagano za dokazovanje istih dejstev kot zaslišanje B. B. Pooblaščenec tožnika je zavrnitvi dokaznega predloga ugovarjal s pojasnilom, da je tudi C. C. zakoniti zastopnik tožnika in ga je zato, kot zakonitega zastopnika, sodišče dolžno zaslišati. Sodišče temu ugovoru ne sledi, saj je bilo zaslišanje C. C. povsem jasno predlagano kot dokazni predlog za dokazovanje tožbenih navedb, ki so se nanašale na B. B., in ni šlo za izjavo stranke v postopku, ki jo lahko poda vsak zakoniti zastopnik pravne osebe. Zato je bil dokazni predlog prepozen, obenem pa tudi neprimeren, saj naj bi se dokazovale okoliščine na dogodku, na katerem C. C. ni bil prisoten. Kot nepotrebnega pa je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje delavca A. A., saj je tožnik z njim želel dokazati dejstva, ki med strankama niso sporna, zato njihovo dokazovanje ni potrebno in jih sodišče že brez izvedbe zaslišanja šteje za dokazana (da je tožnik z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi pred nastopom dela in da je že pred 14. 7. 2020 na ZZZS oddal prijavo za v sistem socialnega zavarovanja).

11.Tožba ni utemeljena.

12.Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno. Tako ni sporno, da je delavec A. A. 24. 6. 2020 s tožnikom podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer za čas od 1. 7. 2020 do 30. 9. 2020. Tožnik je delavca 7. 7. 2020 prijavil v obvezna socialna zavarovanja, a je bila vloga 9. 7. 2020 zavrnjena kot nepopolna. Tožnik je vlogo ponovno oddal 10. 7. 2020, a je bila 13. 7. 2020 ponovno zavrnjena kot nepopolna. Prav tako ni sporno (izhaja pa tudi iz evidence eVEM), da delavec ob izdaji izpodbijane odločbe še ni imel urejenega socialnega zavarovanja, zavarovanje pa je bilo urejeno od 10. 9. 2020 dalje. Teh ugotovitev dejanskega stanja tožnik v tožbi tudi ne prereka, zato jih sodišče tudi na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, šteje za priznana in s tem dokazana. Našteta dejstva pa izhajajo tudi iz listin upravnega spisa.

13.Med strankama pa ostaja sporno, ali sta prvostopenjski organ in toženka v teh okoliščinah, ko je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena in prijava (a nepopolna) za prijavo v socialno zavarovanje vložena, pravilno ugotovila obstoj dela na črno. 1. alineja prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 določa, da se kot prepovedano delo na črno šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj. Zakon torej kumulativno določa dva pogoja, da se delo ne šteje za delo na črno, in sicer sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in prijavo v obvezno socialno zavarovanje.

14.Tudi sodišče, enako kot prvostopenjski organ in toženka, ugotavlja, da tožnik teh pogojev na dan 14. 7. 2020 in tudi ob izdaji izpodbijane odločbe glede delavca A. A. ni izpolnil, saj delavec ob pregledu in ob izdaji odločbe ni bil prijavljen v obvezna socialna zavarovanja. Tožnik je sicer res vložil vlogo za prijavo že 7. 7. 2020 ter dopolnitev te vloge 10. 7. 2020 in tudi 14. 7. 2020, a so vse te vloge bile nepopolne. Po 67. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nepopolne vloge sicer ni dovoljeno zavreči (prvi odstavek 67. člena ZUP), a vendar se skladno z drugim odstavkom 67. člena ZUP vloga šteje za vloženo šele takrat, ko je vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene1. Ker tožnik v času nadzora in vse do izdaje izpodbijane odločbe delavca A. A. v sistem socialnega zavarovanja ni prijavil s popolno vlogo, s čimer bi izpolnil še drugi pogoj po 1. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 (poleg sklenjene pogodbe o zaposlitvi), je prvostopenjski organ pravilno ugotovil obstoj dela na črno pri tem delavcu. Prijava v socialno zavarovanje je bila nato urejena 10. 9. 2020.

15.Enako kot toženka, tudi sodišče ugotavlja, da je tožbena trditev, v kolikor jo gre razumeti, da zakoniti zastopnik B. B. na dan 14. 7. 2020 ni bil prisoten pri nadzoru, protispisna. Sodišče ugotavlja, da iz zapisnika št. 0613-1354/2020-1 z dne 14. 7. 2020 izhaja, da je bil B. B. pri nadzoru prisoten, saj je v zapisniku njegova izjava in njegov podpis. Na osnovi dokazne ocene tega zapisnika, sodišče tudi ne sledi tožniku, da zakoniti zastopnik B. B., četudi je (bi) bil prisoten, ne bi razumel vsebine zapisnika, saj iz tega zapisnika izhaja drugače. Izhaja namreč, da mu je bilo prevajano v italijanski jezik, tožnik pa ni nikoli trdil, da B. B. italijanskega jezika ne razume. Tudi izjava B. B. v zapisniku se sklada s tožbenimi trditvami, in sicer, da je tožnik oddajal prijave v socialno zavarovanje, a jih organ zavrača. Teh ugotovitev glede prisotnosti in prevajanja v italijanski jezik, kot izhajajo iz zapisnika, tožnik v tem postopku ni uspel izpodbiti, saj sodišče, iz razlogov pojasnjenih zgoraj, B. B. ni moglo zaslišati.

16.Zapisnik je bil sestavljen po določbah 74. do 78. člena ZUP, zakonitemu zastopniku je bila dana možnost pripomb na zapisnik, ki jih je tudi podal, posebnih pisnih pripomb na zapisnik, ob dejstvu prisotnosti zakonitega zastopnika tožnika ob nadzoru pa ne ZUP ne Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) ne določata, zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor v zvezi s pisnimi pripombami na zapisnik.

17.Preostali tožbeni ugovori in očitki pa so povsem splošni (navrženi), zato jim sodišče ne sledi. Tako je v tožbi povsem na splošno zatrjevano, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in da organ sploh ni izvedel dokazne ocene vseh dokazov. Sodišče pa ugotavlja, da je dejansko stanje, na osnovi katerega je bilo ugotovljeno delo na črno, v obrazložitvi odločbe pojasnjeno, pri čemer teh ugotovitev dejanskega stanja (v kolikor se nanašajo na okoliščine prijave delavca v sistem socialnega zavarovanja) tožnik tudi ne zanika. V okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe je nerelevanten tudi ugovor, da je posledica, ki jo bo utrpel tožnik z izpodbijano odločbo, nesorazmerna teži kršitve, ob dejstvu, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena in prijava v socialna zavarovanja (četudi nepopolna) oddana. Posledica izpodbijane odločbe je namreč prepoved dela delavcu do ureditve socialnega zavarovanja, ne pa tudi splošna prepoved zaposlovanja in posledična nezmožnost opravljanja dejavnosti, kot to trdi tožnik. Teh posledic izpodbijana odločba očitno nima, ne more pa tožnik v tem postopku uveljavljati ugovorov, ki se tičejo odločanja v morebitnem prekrškovnem postopku, ki bi lahko sledil izpodbijani odločbi. Nerelevantne so tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na situacijo ob epidemiji Covid ter na samo poslovanje tožnika, saj z ničemer ne vplivajo na obstoj dela na črno po 1. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1.

18.Ob povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, prav tako pa sodišče ni ugotovilo ničnosti odločbe (na katero pazi po uradni dolžnosti), zato je tožbo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka

Odločitev o stroških tolmača temelji na drugem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Tolmača je sodišče imenovalo iz razloga izvedbe tožnikovega dokaza, katerega pa po krivdi tožnika ni moglo izvesti, stroški pa so nastali. Višina stroškov za tolmača je bila določena s sklepom sodišča na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih ter na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Glede preostalih stroškov odločitev temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS.

-------------------------------

1Drugi odstavek 67. člena ZUP določa, da če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (2014) - ZPDZC-1 - člen 5, 5/1, 5/1-1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 67, 67/1, 67/2, 78, 78/1

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.