Jedro

Notarski zapis v primeru pogodbe o prenosu poslovnega deleža predstavlja formo ad valorem oziroma nujni pogoj za njen nastanek (saj se z njo varuje ne le družbenike ampak tudi širše interese).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvo toženka in tožnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11.12.2015: - odločilo, da je dolžna prvo toženka družbi G. d.o.o plačati znesek 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 21.2.2012 dalje do plačila in da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 82,88 EUR (po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi), - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim je dolžna drugo toženka družbi G. d.o.o. plačati znesek v višini 100.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 21.2.2012 dalje do plačila, - odločilo, da je dolžan tožnik drugo toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.434,35 EUR (po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvo toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne (s stroškovno posledico), oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. Uvodoma navaja razloge, zaradi katerih sodišče prve stopnje šteje, da je prvo toženka brez pravnega temelja neupravičeno obogatena. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne predstavljajo dejanskega stanu, ki bi bil lahko podlaga za ugotovitev, da je tožnik sporni denarni znesek na račun pritožnice nakazal brez pravnega naslova. Že iz samih tožnikovih navedb in njegove izpovedbe (ki jim sodišče prve stopnje brez pridržka v celoti sledi) jasno izhaja, da je slednji 100.000,00 EUR na pritožničin račun plačal zato, ker mu je drugo toženka (kot edina družbenica in zakonita zastopnica prvo toženke) za navedeno plačilo zagotavljala pravico do nakupa deleža v pravni osebi (to je v prvo toženki). To jasno izkazuje, da je bila med tožnikom in prvo toženko ustno sklenjena pogodba o prenosu poslovnega deleža (v prvo toženki) v korist tožnika proti plačilu zneska 100.000,00 EUR, kar pomeni, da je pravna podlaga obstajala. Če drugo toženka ustno dogovorjene in sklenjene pogodbe o prenosu poslovnega deleža v kapitalu prvo toženke baje ni spoštovala, to ni razlog za ugotovitev, da je tožnik sporni znesek nakazal brez obstoječega pravnega temelja. Do premika tožnikovega premoženja v sfero premoženja prvo toženke ni prišlo neutemeljeno, pač pa očitno zaradi dogovora med tožnikom in drugo toženko. Povsem napačno bi bilo tolmačiti dejstvo, da je drugo toženka v svojem imenu in tudi v imenu prvo toženke poslala pismo o nameri tožniku z dne 2.12.2012, ki ni ustrezalo prvotnemu dogovoru o zagotovitvi tožniku ekskluzivne pravice do poslovnega deleža v prvo toženki, da je prvotni dogovor kot pravna podlaga, na kateri je tožnik nakazal, prvo toženka pa navedeni znesek sprejela, odpadel. Če vsebina pisma o nameri res ni ustrezala dogovoru, potem bi tožnik moral svojo sopogodbenico pozvati, da pogodbo izpolni, kot je bila med njima dogovorjena, in bi lahko šele potem od pogodbe odstopil in od pogodbenice zahteval, da mu vrne tisto, kar je na podlagi dogovora – pogodbe med njima plačal. Nastala naj bi absurdna situacija, saj po eni strani med tožnikom in drugo toženko še vedno obstaja veljavna ustno sklenjena pogodba, po kateri je tožnik na račun prvo toženke nakazal sporni denarni znesek, sodišče prve stopnje pa slednji z izpodbijano sodbo nalaga, da za tožnikovo plačilo spornega zneska ni bilo pravnega temelja. Izpodbijana sodba ne vsebuje verodostojnih razlogov v smislu določb ZPP. Pritožnica (v dopolnitvi pritožbe z dne 22. 1. 2016) nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (v skladu z 8. členom ZPP) kot dokaz oceniti zapisnik o zaslišanju tožnika kot priče, ki ga je predlagal prvo toženkin pooblaščenec. Tožnikove izpovedbe, ko je bil zaslišan kot priča v kazensko-preiskovalnem postopku, sodišče sploh ni ocenjevalo. Pritožnica navaja, kaj naj bi tožnik odgovoril na vprašanje preiskovalnega sodnika, če se je o vsebini pisma že prej dogovarjal. Ker je v vseh listinah o nakazilih v tej pravdi spornega zneska tožnik jasno zapisal, da je namen nakazila plačilo po pismu o nameri, bi moralo sodišče zavzeti stališče in obrazložiti, zakaj sledi njegovi v tej pravdi podani izpovedbi, da pisma o nameri nikoli ni dobil in da spornega denarnega zneska z večkratnimi nakazili ni nakazal zaradi prejetega pisma o nameri. Kot priča zaslišan v kazensko-preiskovalni zadevi trdi, da o pismu o nameri nikoli ni bilo govora, ob zaslišanju v tej pravdi pa zatrjuje, da pisma o nameri od drugo toženke nikoli ni prejel. Glede prej opisanih nasprotij med tožnikovo izpovedbo in njegovim ravnanjem (ko je v naloge za plačilo jasno zapisal, da gre za plačilo po pismu o nameri) je vsaka ocena sodišča izostala (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s tretjim odstavkom 481. člena ZGD-1(2) mora biti pogodba o odsvojitvi (poslovnega) deleža (v družbi z omejeno odgovornostjo) sklenjena v obliki notarskega zapisa. Če ni sklenjena v taki obliki, potem je v skladu z 48. členom ZN(3) (v zvezi s 4. točko 47. člena istega zakona) nična.(4) Ker torej zgolj ustna pogodba o prenosu poslovnega deleža ni veljavna,(5) pritožbenemu navajanju, da naj bi tožnik vtoževani znesek prvo toženki izpolnil na podlagi veljavne pravne podlage (to je ustno sklenjene pogodbe o prenosu poslovnega deleža), ni moč slediti. Upoštevajoč, da za tožnikova denarna nakazila (kot je to zatrjeval sam in je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje) prvo toženki pravni temelj ni bil podan, jih je dolžna ta na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi vrniti (glej 190. člen OZ(6)).

6. Ker tožnik (z ozirom na ugotovitve podane v prejšnji točki) tudi sam napram prvo toženke ni pridobil nobenih zahtevkov na izpolnitev pogodbe, pritožbeno pojasnjevanje, da bi slednji ustrezen obogatitveni zahtevek pridobil šele po odstopu od pogodbe,(7) ne drži. Glede na to da imamo v konkretnem primeru (kot to izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe) opravka z neobstoječo (nikoli nastalo) in ne kasneje odpadlo pravno podlago za tožnikova nakazila, je v tem oziru podano pritožbeno navajanje (razmišljanje) hipotetično in posledično brezpredmetno. Podobna ugotovitev pa velja tudi glede pojasnjevanja (glej dopolnitev pritožbe z dne 22. 1. 2016) protislovja, ki naj bi obstajal med tožnikovo izpovedbo (podano v kazensko-preiskovalni Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpr 14285/2014) in njegovimi zapisi narejenimi ob nakazilih denarja, ter očitka sodišču prve stopnje, da se do le-tega (oziroma vseh izvedenih dokazov) ni opredelilo. Ob tem, da niti ni razvidno, kdaj naj bi prvo toženka v postopku na prvi stopnji(8) glede tožnikovega zaslišanja v kazensko-preiskovalni zadevi (glej prilogo B9(9)) podala ugotovitve (o obstoju nasprotij), kot jih navaja sedaj v pritožbi (prvi odstavek 337. člen ZPP(10)), in da sodišče prve stopnje ugotavlja, da pismo o nameri s strani tožnika nikoli ni bilo podpisano,(11) zaključek o nebistvenosti omenjenih očitkov temelji predvsem na obstoju (v 5. točki te obrazložitve omenjenih) zakonskih določb o (obvezni) obliki, v kateri mora biti pogodba o odsvojitvi (poslovnega) deleža sklenjena(12) in ki v konkretnem primeru niso bile upoštevane.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo prvo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Sedaj ... - v stečaju. Iz podatkov AJPES je razvidno, da se je nad prvo toženko dne 11.5.2016 začel stečajni postopek (Okrožno sodišče v Ljubljani – St .../2016) in da je stečajni upravitelj ...

Op. št. (2): Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Zakon o notariatu, Uradni list RS, št. 13/1994, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Kot je to v sodbi II Ips 386/2011 z dne 19.6.2014 pojasnilo Vrhovno sodišče RS, notarski zapis v primeru pogodbe o prenosu poslovnega deleža predstavlja formo ad valorem oziroma nujni pogoj za njen nastanek (saj se z njo varuje ne le družbenike ampak tudi širše interese).

Op. št. (5): Kar (upoštevaje drugi odstavek 33. člena OZ) velja tudi za morebitno predpogodbo, s katero bi se prevzela obveznost, da bo pozneje sklenjena glavna pogodba (to je pogodba o prenosu poslovnega deleža).

Op. št. (6): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (7): Potem ko bi moral (po mnenju pritožnice) sopogodbenico najprej pozvati k izpolnitvi ustno sklenjenega dogovora.

Op. št. (8): Kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 5. 1. 2015, na katerem je omenjeni zapisnik predložila, je v zvezi z njim omenila (le), da naj bi izkazoval tožnikovo potrditev njenih navedb o tem, da je med slednjim in direktorico prvo toženke obstajalo zaupanje in da zato direktorica ni vztrajala pri zahtevi po vrnitvi podpisanega pisma o nameri s strani tožnika (glej l. št. 118).

Op. št. (9): Ta dokaz je sodišče prve stopnje (kot je razvidno iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe oziroma samega na naroku dne 5. 1. 2015 narejenega dokaznega sklepa) sicer izvedlo (zaradi česar pritožbeni očitek o neobstoju razlogov za njegovo zavrnitev, ni povsem jasen).

Op. št. (10): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (11): Pritožba pa tej ugotovitvi niti ne oporeka.

Op. št. (12): In posledicah, v kolikor temu ni tako.