Jedro

Čeprav je tožena stranka v času, ko je imela blokiran žiro račun, izplačevala delavcem zajamčeno plačo, ni ovire, da po prenehanju blokade žiro računa, ko je bila torej solventna, ne izplača delavcem razlike do polne plače, saj sklepi o znižanju plače, ki jih je tožena stranka sprejela na podlagi omejitvvene zakonodaje, niso bili zakoniti oz. v skladus SKPGd.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 8. tč. izreka (v odločitvi glede plačila odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja) razveljavi in tožba v tem delu zahtevka zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 30.7. in 6.10.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnice (1. tč. izreka); razveljavilo sklep o odstranitvi tožnice z dela z dne 10.6.1993 (2. tč. izreka); razveljavilo sklep o razporeditvi tožnice z dne 12.5.1993 (3. tč. izreka); nadalje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od dne 1.2. do 30.9.1993 izplačati razliko neto plače do izhodiščne plače za VI. tarifni razred po SKPG (4. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od dne 1.10.1993 do 31.12.1995 priznati vse pravice iz naslova delovnega razmerja in ji za ta čas obračunati in izplačati plačo za VI. tarifni razred po SKPG (5. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati II. del regresa za letni dopust za leto 1993 v znesku 20.750,00 SIT, regres za letni dopust za leto 1994 v znesku 45.106,00 SIT, za leto 1995 v znesku 61.582,00 SIT, to je skupaj 128.438,00 SIT in z zamudnimi obrestmi (6. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati jubilejno nagrado za 20 let dela v znesku 30.470,00 SIT (7. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 261.960,00 SIT (8. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 182.147,50 SIT in sodne takse v znesku 12.000,00 SIT (9. tč. izreka). Kar je tožnica iz naslova prejemkov zahtevala več, je sodišče zavrnilo (10. tč. izreka). Nadalje je po nasprotni tožbi tožene stranke razsodilo, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati znesek 218.037,90 SIT in stroške za sodno takso v znesku 3.645,00 SIT. Kar je tožena stranka iz naslova obresti zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožničinim zahtevkom, v zvezi z odločitvijo o nasprotni tožbi pa v delu, ko je sodišče v presežku zavrnilo zahtevek, iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Navaja, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo veljavne predpise in je tožnici z izpodbijano odločitvijo priznalo pravice, ki ji sicer ne bi šle. Sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v poslovanje tožničinega podjetja M., saj bi tako ugotovilo, koliko je zaslužila tožnica, ko pri njej ni bila več zaposlena. V spornem obdobju je imela blokiran žiro račun, zaradi česar je smela delavcem izplačevati le zajamčene plače. Sodišče je ugotovilo, da ni sprejela nikakršnega sanacijskega programa, kar pa ni resnično, saj je takrat izvedla več ukrepov za izboljšanje svojega poslovanja. Nadalje opozarja, da ji sodišče v zvezi z nasprotno tožbo ni priznalo vse vtoževane obresti ter ni v celoti sledilo njenim dokaznim predlogom. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne in ji po nasprotni tožbi prizna zamudne obresti od vložitve tožbe pa do plačila oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ni upoštevalo dopolnjeno pritožbo z dne 4.1.2001, ki jo je vložila T. d.o.o. Ljubljana - v stečaju. V zadevi ne gre samo za dejstvo, da je navedena vloga vložena s strani drugega pravnega subjekta na pasivni strani, temveč tudi za to, ker mora biti vložena dopolnitev pritožbe, da se jo lahko obravnava, skladno z določbo 351. čl. ZPP. Dopolnitev pritožbe ni bila vložena v predpisanem roku. Zato pritožbeno sodišče takšno vlogo, ki je bila vložena po izteku pritožbenega roka, po vsebini ni moglo obravnavati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tožene stranke po vsebini ne izpodbija odločitve, ki se nanašajo na razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke, sklepa o odstranitvi ter razporeditvi tožnice kot v tej zvezi odločitev glede plačila razlike plače zaradi razporeditve tožnice na nižje delovno mesto. Zato je pritožbeno sodišče v zvezi z navedenimi odločitvami preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti v obsegu razlogov obstoja bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vendar glede tega ni ugotovilo nobenih kršitev. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi o obstoju formalnih pomanjkljivosti pri vodenju disciplinskega postopka zoper tožnico ter nedokazanosti očitanih hujših kršitev delovne obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je razveljavilo disciplinski odločbi in v tej zvezi tudi sklep o odstranitvi z dela, ki iz ugotovljenih razlogov ni bil zakonit. Nadalje je pravilno ugotovilo tudi nepravilnost pri razporeditvi tožnice na nižje delovno mesto in s tem njeno upravičenost za čas takšne razporeditve do razlike vtoževanega nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenimi odločitvami na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo ter razloge ustrezno obrazložilo, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v vtoževanem obdobju ni pravilno izvajala postopka zniževanja plač. Glede tega se sklep zbora delavcev z dne 28.9.1993 ne more šteti za veljavno odločitev o znižanju plač, saj ni bil sprejet po predpisanem postopku, določenim s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93). Pritožbeno sodišče v zvezi z opozarjanjem pritožbe, da je tožena stranka morala takrat izplačevati delavcem zajamčene plače, navaja, da so določbe Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (ZZOD, Ur. l. RS, št. 48/90) varovale predvsem materialno in socialno varstvo delavcev ter določale način oblikovanja sredstev za zajamčene plače, ki pa niso (tako, kot npr. omejitveni zakon) posegale v višino celotne mase sredstev za plače. Glede tega je potrebno poudariti, da pomeni zajamčena plača zaščitno kategorijo pri izplačevanju plač v primeru insolventnosti podjetja. Navedeno se izraža v prednosti poplačila zajamčenih plač pred drugimi plačili preko žiro računa, kar pa ne omogoča, da podjetje kasneje ne bi izplačalo še razliko plače nad zajamčenimi, ko se mu deblokira žiro račun. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka v vtoževanem obdobju ni imela nepretrgoma blokirano finančno poslovanje, zaradi česar ni bilo podanih nobenih zadržkov za izplačilo višjih plač v času, ko ni imela blokiranega žiro računa in je postala solventna. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno sklicevanje, da pri toženi stranki v nobenem primeru niso bili podani pogoji za izplačevanje višjih plač, kot brez pomena opozarjanje na sprejemanje ustreznih ukrepov, da bi se poslovanje tožene stranke izboljšalo, saj to ne more vplivati na drugačno presojo. Tako je tožnica za čas od prenehanja dela pri toženi stranki do ponovne zaposlitve upravičena do plačila nadomestila plače v skladu z njeno višino po SKPG ter do ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, to je do vsakokratnega regresa za letni dopust in plačila jubilejne nagrade, katero pravico je pridobila v času dela pri toženi stranki. Tožnica je lahko bila v tem času lastnica podjetja, ki je izvajalo določeno dejavnost in pridobivalo dohodek. Vendar sodišče ni bilo dolžno samo raziskovati, če je v zvezi s podjetjem kaj zaslužila oz. imela dobiček, saj bi to morala konkretno dokazati tožena stranka, kolikor bi hotela iz tega naslova zmanjšati svoje denarne obveznosti do tožnice. Nadalje se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo po nasprotni tožbi tožene stranke, ki je zahtevala zamudne obresti od vtoževanega zneska kapitaliziranih obresti s pripravljalno vlogo z dne 3.11.1997. Ker gre pri obrestih za občasne dajatve se smejo zamudne obresti v skladu z določbo 3. odst. 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) zahtevati šele od dne, ko se poda zahtevek za njihovo izplačilo. Ta pa je bil konkretiziran šele z navedeno pripravljalno vlogo z dne 3.11.1997. Zato je tožena stranka upravičena do obresti od tega datuma dalje. Glede tega vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu z navedenimi dejstvi zavrnilo pritožbo in v tem obsegu potrdilo odločitev v izpodbijani sodbi. Utemeljena pa je pritožba v delu odločitve (8. tč. izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 261.960,00 SIT. Takšna odločitev ima sicer pravno podlago v določbi 4. odst. 23. čl. SKPG, vendar le v primeru, če je nezakonito prenehanje delovnega razmerja delavca ugotovljeno z pravnomočno sodbo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v tožničinem primeru navedeno še ni bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, zaradi česar je bila v tem delu zahtevka vložitev tožbe nedopustna. Zato je pritožbeno sodišče glede tega ugodilo pritožbi, izpodbijano odločitev, ki se nanaša na obveznost izplačila odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razveljavilo in v tem obsegu zahtevka zavrglo tožbo. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Nadalje je glede stroškovne odločitve ugotovilo, da delna ugoditev pritožbe ni bistveno vplivala na že sprejeto odločitev o obveznosti plačila stroškov postopka (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).