Jedro

Zakon o potrošniških kreditih kot najvišjo dopustno efektivno obrestno mero dopušča obrestno mero, ki sta jo s pogodbo dogovorili pravdni stranki. Vendar pa tožnica takšno obrestno mero zmotno pripisuje in zahteva od posameznih obrokov po 150,00 EUR. Iz 3. člena kreditne pogodbe namreč izhaja, da celotna obveznost toženke ob upoštevanju kreditne obrestne mere v primeru rednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti znaša 2.368,96 EUR, kar vključuje enajst obrokov po 150,00 EUR in en obrok po 718,96 EUR. Navedeni zneski anuitet tako že vključujejo pogodbeno obrestno mero in je tožnica ne more uveljavljati dvakrat.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek glavnice v višini 415,92 EUR zviša na 568,96 EUR, znesek izvršilnih stroškov pa na 26,62 EUR, v II. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov iz 125,99 EUR zniža na 54,00 EUR. V preostalem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pustilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 2067/2015 z 16. 1. 2015, v prvem in tretjem odstavku izreka delno v veljavi, in sicer za znesek glavnice v višini 415,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2015 do plačila in znesek izvršilnih stroškov višini 19,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2015 do plačila. V preostalem delu je izvršilni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 125,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 338. člena ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica v pritožbi trdi, da bi sodišče svojo odločitev moralo opreti na Zakon o potrošniških kreditih, ki ureja kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik. Meni, da gre za specialni zakon, ki pogodbene obrestne mere ureja drugače kot Obligacijski zakonik. V času sklenitve kreditne pogodbe je tako dovoljena efektivna obrestna mera znašala 30,40 %. Meni, da je izračun sodišča, ki obresti omeji na 12 %, napačen. Nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških.

3. Toženka v pritožbi zanika obstoj vtoževane terjatve. Podarja, da je s tožnico sklenila tri kreditne pogodbe, pri čemer je posamezne obroke v celoti poravnala. Meni, da so razlogi sodbe podani nejasno ter so sami s sabo v nasprotju. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je prejela znesek 2.000,00 EUR, ki naj bi delno služil za poplačilo prejšnje kreditne pogodbe. Poudarja, da tožnici nikoli ni prinesla gotovine ali najela kredita za poplačilo prejšnjih kreditov. Poudarja, da je vse listine sestavila izključno tožnica, toženka jih je le podpisala oziroma je to namesto nje z elektronskim podpisom storila tožnica. Navedeno izhaja tudi iz odstopne izjave, ki jo je tožnica brez vednosti toženke posredovala na ZPIZ. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi plačilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožbi sta bili vročeni obema pravdnima strankama, ki sta nanju odgovorili in predlagali njuno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Dejanske okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki v sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), so sledeče: - pravdni stranki sta dne 7. 5. 2013 sklenili potrošniško kreditno pogodbo (priloga A1), po kateri je tožnica toženki odobrila gotovinski kredit v znesku 2.000,00 EUR z dobo vračanja 12 mesecev, pri čemer se kredit odplačuje v 11 mesečnih anuitetah v višini 150,00 EUR in z zadnjo anuiteto v višini 718,96 EUR, skupni znesek plačila v primeru rednega plačevanja pogodbenih obveznosti pa znaša 2.368,96 EUR; - iz dopisa z dne 9. 6. 2014 (priloga B4) izhaja, da je toženka preko ZPIZ-a tožnici plačala dvanajst obrokov po 150,00 EUR; - podpis na posameznih listinah (kreditni pogodbi, blagajniškem izdatku z dne 7. 5. 2013, izjavi z dne 7. 5. 2013 in odstopni izjavi z dne 7. 5. 2014) je elektronski in ustreza podpisu toženke, zato je slednja navedene dokumente nedvomno podpisala; - tožnica ni izkazala zahtevanih stroškov opominov (šest krat po 9 EUR) in 100 EUR stroškov iz 8. člena kreditne pogodbe; - toženka ni prejela 750,00 EUR po blagajniškem prejemku št. 291 z dne 7. 5. 2013, temveč je navedeni znesek dejansko vplačala za plačilo po prejšnji pogodbi št. 100944. 7. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih v pritožbi uveljavlja toženka. Sodba sodišča prve stopnje je tako jasna, razlogi si med seboj ne nasprotujejo in jo je kot tako mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pri tem izrecno navedlo, zakaj izpovedbo toženke šteje za neprepričljivo ter ob upoštevanju ostalih pisnih dokazov utemeljeno zaključilo, da toženka dolga po kreditni pogodbi ni poplačala v celoti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča toženki ni uspelo izpodbiti navedb tožnice, da je do sklenitve kreditne pogodbe z dne 7. 5. 2013 dejansko prišlo, dokazi, ki jih je predložila (zlasti potrdila ZPIZ) pa ne potrjujejo, da je dolg, dogovorjen s kreditno pogodbo v celoti plačala. Njeni pritožbeni očitki zato niso utemeljeni oziroma so nedovoljeni, saj predstavljajo pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v spornih majhne vrednosti ni dopustno. Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se namreč smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Pritožba tožnice po drugi strani utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen izračun glede višine vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je tako zmotno štelo, da kartica stanja k potrošniški kreditni pogodbi (priloga A2, v nadaljevanju: kartica stanja) poleg plačil posameznih obrokov v višini 150,00 EUR pod rubriko obresti prikazuje zakonske zamudne obresti. Tožnica je namreč tekom postopka trdila, da poleg glavnice uveljavlja pogodbene obresti, katere po pogodbi znašajo 26,824 % (2. člen kreditne pogodbe, ki ureja fiksno pogodbeno obrestno mero) oziroma 30,39 % (4. člen kreditne pogodbe, ki ureja efektivno obrestno mero). Sodišče prve stopnje je tako zmotno izhajalo iz 377. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki kot oderuško pogodbo šteje pogodbo, katere dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti znaša več kot 50 % predpisane obrestne mere zamudnih obresti in vtoževano terjatev po preračunu obresti na 12 % ustrezno zmanjšalo. V konkretnem primeru je namreč potrebno uporabiti Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju: ZPotK-1), ki v 24. členu kot najvišjo dopustno efektivno obrestno mero dopušča obrestno mero, ki sta jo s pogodbo dogovorili pravdni stranki. Vendar pa tožnica takšno obrestno mero zmotno pripisuje in zahteva od posameznih obrokov po 150,00 EUR. Iz 3. člena kreditne pogodbe namreč izhaja, da celotna obveznost toženke ob upoštevanju kreditne obrestne mere v primeru rednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti znaša 2.368,96 EUR, kar vključuje enajst obrokov po 150 EUR in en obrok po 718,96 EUR. Navedeni zneski anuitet tako že vključujejo pogodbeno obrestno mero in je tožnica ne more uveljavljati dvakrat. Efektivna obrestna mera in skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik z navedbo vseh predpostavk za izračun obresti je namreč obvezna vsebina kreditne pogodbe (10. člen ZPotk-1), zato tožnica naknadno od toženke ne more zahtevati ničesar več, z izjemo zakonskih zamudnih obresti, ki pa jih tožnica uveljavlja od dneva zapadlosti vtoževanega računa in ne od morebitne zamude s plačili.

9. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano, izhaja, da je toženka plačala dvanajst obrokov po 150 EUR oziroma skupno 1.800,00 EUR, dolguje tožnici še razliko do dogovorjenega skupnega zneska plačil. Iz razloga zmotne uporabe materialnega prava je bilo zato potrebno pritožbi tožnice delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je toženka dolžna plačati tožnici 568,96 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi izvršilnih in pravdnih stroškov ter je glede na tožnikov dosežen uspeh (60 %) dosojene izvršilne stroške zvišalo na 26,62 EUR, dosojene pravdne stroške pa ob ugotovljeni višini pravdnih stroškov iz sodbe sodišča prve stopnje ustrezno znižalo na 54,00 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožnik povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval, toženka pa s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške krije sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Enako velja za njen odgovor na pritožbo tožnika, saj slednji ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).