Jedro

Prvotožena stranka, ki svojih obveznosti ni izpolnila, mora skladno s kreditno pogodbo in 1065. členom ZOR dolgovani znesek kredita vrniti, skupaj z obrestmi in stroški. Drugotožena stranka pa je k plačilu zavezana kot porok na podlagi podpisa poroštvene izjave, s katero se je zavezala kot solidarni porok in plačnik in tako odgovarja v skladu s 1012. in 1019. členom OZ enako kot glavni dolžnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22438/2014 z dne 25. 2. 2014 v prvem in tretjem odstavku razveljavilo. Razsodilo je, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni v roku 15 dni od prejema sodbe nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 15.404,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2014 dalje in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2014 dalje (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 469,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne z ustrezno stroškovno posledico, podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajata, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar predvsem izhaja iz 7. in 8. točke obrazložitve sodbe, kjer sodišče neutemeljeno sledi navedbam tožeče stranke, da je bil znesek kredita po sporni kreditni pogodbi 135541-004 uporabljen za poplačilo kredita 135541-003. Velja ravno obratno, in sicer, da je prvi dolžnik pri upniku najel kredit št. 135541-003, s pomočjo katerega je poravnal del dolga po pogodbi o kreditu št. 135541-004, in sicer v višini 20.246,36 EUR. Navedeno je razvidno iz izjave o kompenzaciji, sodišče je vsebino izjave razumelo popolnoma napačno. Ker je prvi dolžnik s pobotom poravnal svoje obveznosti, je seveda tudi drugi dolžnik prost svojih obveznosti v višini vsaj 20.246,36 EUR. Dolžnika bi upniku dolgovala kvečjemu 1.353,64 EUR, če ne bi bil tudi o tem sklenjen sporazum o podaljšanju roka odplačila. Tudi glede tega je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je prvi dolžnik z upnikom sklenil dogovor o podaljšanju roka za izpolnitev vseh obveznosti do konca leta 2014. Zato ne drži, da bi upnikova terjatev zapadla v plačilo 27. 1. 2014. Ker je prvi dolžnik svoje obveznosti po kreditni pogodbi že poravnal, je glede tega tudi porok prost svojih obveznosti. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti 1. in 2. odstavek 270. člena OZ, ki določa, da obveznost preneha, ko je izpolnjena in da s prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Neutemeljene so navedbe, da je prvi dolžnik, to je prvi toženec, pri upniku, tožeči stranki, najel kredit št. 135541-003, s pomočjo katerega je poravnal del dolga po pogodbi o kreditu št. 135541-004. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bilo ravno obratno, kot zatrjujeta toženca. V 1. členu kreditne pogodbe št. 135541- 004, ki sta jo pravdni stranki sklenili za znesek 21.600,00 EUR z rokom vračila 22. 10. 2013 (priloga A12) sta namreč stranki določili namen tega kredita, in sicer za poplačilo naložbe 135541-003. Sodišče prve stopnje je, ob ugotovitvi, da gre za številko kreditne pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama 20. 10. 2011 in upoštevaje poročilo o poravnavi črpanja/vnovčenja, pravilno sledilo navedbi tožeče stranke, da je bil znesek kredita po sporni kreditni pogodbi št. 135541-004 uporabljen za poplačilo predhodnega kredita št. 135541-003. To je potrjevala tudi druga stran poročila o poravnavi črpanja/vnovčenja na prilogi A7 in sodišče pravilno ni sledilo navedbam tožene stranke, da je bil dolg po spornem kreditu 135541-004 poravnan s sredstvi odobrenega kredita št. 135541-003, saj je bila slednja kreditna pogodba sklenjena 20. 10. 2011, kar je več kot eno leto pred sklenitvijo sporne pogodbe z dne 23. 10. 2012. Sporni kredit je bil torej odobren pozneje, glede na že naveden namen kredita je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil s sredstvi spornega kredita poravnan (kompenziran) dolg tožene stranke do tožeče iz predhodno sklenjene kreditne pogodbe in ne obratno. Tudi izjavo o kompenzaciji je sodišče prve stopnje pravilno razumelo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, saj tudi iz te izhaja, da se znesek glavnice po kreditni pogodbi 135541-003 poračuna iz odobrenega kredita in ne obratno. Vse drugačne pritožbene navedbe tožencev niso utemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je, ker tožena stranka svojih nasprotnih trditev ni dokazala, pravilno navedlo, da mora prvotožena stranka, ki svojih obveznosti ni izpolnila, skladno s kreditno pogodbo in 1065. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dolgovani znesek kredita vrniti, skupaj z obrestmi in stroški, višino dolgovanega zneska je pravilno obrazložilo v 11. točki obrazložitve. Drugotožena stranka pa je k plačilu zavezana kot porok na podlagi podpisa poroštvene izjave z dne 23. 10. 2012, s katero se je zavezala kot solidarni porok in plačnik in tako odgovarja v skladu s 1012. in 1019. členom Obligacijskega zakonika (OZ), enako kot glavni dolžnik. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede preostanka dolga oziroma ugovora tožencev, da naj bi bil sklenjen dogovor o podaljšanju roka vračila do konca leta 2014, saj toženca tega nista uspela dokazati niti z lastno izpovedbo. Drugi toženec (ki je tudi zakoniti zastopnik prvega toženca) je namreč izpovedal, da po sklenitvi obravnavane kreditne pogodbe (23. 10. 2012) ni bilo nobenih dogovorov o podaljšanju roka plačila. Tudi rok zapadlosti v plačilo je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

7. Ker torej obveznost v ugotovljeni višini ni bila izpolnjena, je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba o zmotni uporabi materialnega prava in trditev, da bi moralo sodišče glede nje uporabiti prvi in drugi odstavek 270. člena OZ. Sodišče je pravilno uporabilo ustrezne določbe ZOR glede kreditne pogodbe, ki se uporabljajo tudi po uveljavitvi OZ, glede poroka pa ustrezne določbe OZ.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).