Jedro

Pogoj za uporabo sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo o brezcarinski blagovni menjavi v okviru tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 8/89 in Ur.l. RS, št. 11/92) je, da se blago izvozi in proda iz obmejne cone Trsta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi carinarnice z dne 26.7.1993, s katero je bilo tožniku naknadno naloženo plačilo carine in drugih uvoznih dajatev za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 20.3.1993 C.I. ..., v znesku 74.957,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so bila po navedeni uvozni carinski deklaraciji za tožnika uvožena kolesa različnih znamk ter rezervni deli za kolesa, namenjena nadaljnji prodaji. Kot oblika uvoza je bila navedena šifra 18, to je maloobmejni promet, in uveljavljana ugodnost iz 57. člena carinskega zakona, zato carina in druge uvozne davščine niso bile obračunane. Uvoznik je namreč predložil potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije z dne 25.2.1993 za koriščenje brezcarinskega kontingenta liste D v letu 1993, na podlagi katerega je bil plačila carine oproščen. Pri naknadni kontroli deklaracije in njej priloženih listin pa je carinarnica ugotovila, da sporno blago ne more biti oproščeno plačila carine in drugih uvoznih dajatev na podlagi liste D tržaškega sporazuma, ker ni izpolnjen osnovni pogoj, saj blago ni bilo izvoženo in prodano iz obmejne cone Trsta. Na podlagi te ugotovitve je carinarnica v skladu z določbami 1. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona ravnala pravilno, ko je izdala sporno odločbo. Po sporazumu med SFRJ in Republiko Italijo o brezcarinski blagovni izmenjavi v okviru tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu, ki ga je z aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS, št.40/92) ratificirala Slovenija, je pogoj za oprostitev plačila carine in drugih uvoznih davščin, da se blago, določeno v listi D Tržaškega sporazuma, izvozi in proda iz obmejne cone Trsta. Ker pa je bilo blago kupljeno v pokrajini ... od firme A. S.R.L., ni pogojev za brezcarinski uvoz, zato je morala pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da je sporno blago naročil v Trstu. Tako ni njegova krivda, če je pogodbena stranka, ki ima sedež v Trstu, nenadoma dobavila blago od kooperanta iz T. in tožniku naročila, naj ga plača temu kooperantu. Poleg tega je velik del dobavljenega blaga dejansko iz Trsta, zato tožnik smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. člena Sporazuma med FLRJ in Republiko Italijo o lokalni izmenjavi med obmejnima območjema Trsta z ene strani in ... z druge strani (Uradni list FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 11/56, v nadaljevanju: tržaški sporazum) je lokalna trgovinska izmenjava, na katero se nanašajo določbe tega sporazuma, tista, ki se bo opravljala med obmejnimi območji ... in ... Pravilno je torej stališče tožene stranke, da je pogoj za uporabo sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo o brezcarinski blagovni izmenjavi v okviru tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 8/89), da se blago izvozi in proda iz obmejne cone Trsta. Drugačna razlaga navedene določbe 1. člena tržaškega sporazuma bi predstavljala širitev njegove uporabe na druga območja Republike Italije v nasprotju z namenom sporazuma. Za presojo vprašanja, ali je uvoz določenega blaga lahko deležen carinske oprostitve po navedenem sporazumu, je torej bistveno, s katerega območja je bilo blago dejansko izvoženo in prodano. V carinskem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago izvoženo in prodano iz pokrajine ... in tožnik te ugotovitve v carinskem postopku ni izpodbijal. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba ob navedeni dejanski ugotovitvi tožene stranke torej pravilna in je tožena stranka v njej tudi pravilno uporabila zakon (57. ter 270. člen carinskega zakona, Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/ 90) ter navedena mednarodna sporazuma, katerih nasledstvo je Republika Slovenija notificirala (akt o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo, Uradni list RS, št. 11/92).

Tožnikova navedba v tožbi, da je bil večji del blaga izvožen iz Trsta, je tožbena novota, ki je sodišče ne more upoštevati, še zlasti ne, ker je tožnik ni podprl z dokazi. Nova dejstva se namreč le izjemno upoštevajo v upravnem sporu, če nedvomno kažejo, da je dejansko stanje očitno drugačno od tistega, ki je ugotovljeno v upravnem postopku (1. in 2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih). Prav tako sodišče ne more upoštevati tožbenega ugovora, da do uvoza blaga z območja ... ni prišlo po njegovi krivdi. Tak ugovor je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pravno nepomemben, kajti carinski predpisi se uporabljajo glede na podane dejanske, torej objektivne, okoliščine.

Po navedenem je tožba neutemeljena in sodišče jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Zakon o upravnih sporih in carinski zakon je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.