Jedro

Tožnik oziroma njegov pooblaščene v postavljenem roku ni posredoval pripomb na izvedensko mnenje, pač pa je pripombe posredoval na dopolnilno mnenje, ki pa so se nanašale na osnovno mnenje. Te pripombe so bile podane po poteku roka, ki ga je določilo sodišče v pozivu, tožnik pa tudi ni navedel, da pripomb predhodno brez svoje krivde ni mogel predložiti. S takimi navedbami je tožnik prekludiran na podlagi petega odstavka 286. a člena ZPP. Pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi z izvedenskim mnenjem zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 3. 5. 2011 ter se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v postopku angažiralo izvedenca dr. A.A., ki je v mnenju in dopolnilnem mnenju navedel, da naj bi bil dan nastanka invalidnosti 26. 10. 2011, s čimer pa se tožnik ni strinjal, izvedenec pa na pripombe ni odgovoril. Tožnik je z vlogo z dne 4. 9. 2013 predlagal, da se dodatno angažira izvedenca glede pojasnitve datuma nastanka invalidnosti. Izvedenec se je skliceval na mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 6. 12. 2010, ki je ugotovila III. kategorijo invalidnosti, v tem sodnem postopku pa je navedel datum III. kategorije 26. 10. 2011. Vztraja, da je datum III. kategorije invalidnosti 6. 12. 2010 in ne 26. 10. 2011, še posebej, ker je iz medicinske dokumentacije, ki jo navaja izvedenec, razvidno, da je že leta 2010 bilo stanje takšno kot v letu 2011. Prepričan je, da dela na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, ne zmore več opravljati oziroma ga tudi v letu 2010 ni mogel več opravljati. Izvedenec je v dopolnilnem mnenju navedel, da do datuma 3. 5. 2011 ni bilo pričakovati sprememb z nadaljnjimi preiskavami. Zato je še manj jasno, zakaj je datum invalidnosti 26. 10. 2011 in ne vsaj datum, ko je bila izdana dokončna odločba toženca. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 5. 2011 in ugotavljalo, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma, ali je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost. Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Glede na takšno definicijo, je temeljni predpogoj za ugotovitev invalidnosti, da je pri zavarovancu zdravljenje zaključeno, torej, da gre za takšno dokončno zdravstveno stanje, ko niti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije ni pričakovati izboljšanja. V kolikor je zdravljenje zaključeno, pa mora priti do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V drugem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je določeno, da se invalidnost razvršča v tri kategorije in sicer se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (prva alineja), v II. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več (druga alineja). V III. kategorijo invalidnosti pa se razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

O tem, ali je pri tožniku podano stanje iz prvega odstavka 60. člena oziroma ali je pri njem podano katerokoli stanje iz drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 izrecno o tem, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma ali je pri njem podana preostala delovna zmožnost (sklep IV Ps 1471/2011 z dne 20. 2. 2013) je sodišče razčiščevalo z izvedencem specialistom ortopedom. Ta je po proučitvi celotne dokumentacije in po osebnem pregledu tožnika menil, da je pri njem od 26. 10. 2011 podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, ker za delo na delovnem mestu pomožni gradbeni delavec ni več zmožen. S polnim delovnim časom pa je zmožen opravljati druga dela v svojem poklicu ali na drugem delovnem mestu z omejitvami dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 10 kg in da pretežni del delovnega časa ne dela v prisilnem položaju.

Pri tožniku so po mnenju izvedenca vzrok za nastanek III. kategorije invalidnosti degenerativne spremembe ledvene hrbtenice, ki jih je pokazala slikovna diagnostika in sicer RTG, MRE, CT. Dodatno pa je tudi MRI levokrižne hrbtenice pokazala protruzije na diskusih. CT ledvene hrbtenice pa je glede na primerno širok spinalni kanal in ostro omejene zadnje posteriorne konture diskusa pokazal, da je bila zadnja stena diskusa čvrsta in brez razpok in da gre za globalno degenerativno izbočenje diskalne konture, ni pa videti fokalnih patoloških izbočenj. Da gre pri tožniku za normalne parametre prevajanja po perifernem živčevju desne spodnje okončine in da ne gre za draženje živčnih korenin ledveno, je pokazala EMG preiskava 26. 3. 2011 in klinični pregled, ki ga je opravil izvedenec.

Na takšno mnenje tožnik pripomb ni dal, toženec pa se ni strinjal, da je pri tožniku od 26. 10. 2011 podana III. kategorija invalidnosti. Vztrajal je, da je pri tožniku okvara ledvene križne hrbtenice enake stopnje obstajala že ob nastopu dela dne 1. 6. 2011. Na podlagi toženčevih pripomb je izvedenec v dopolnilnem mnenju vztrajal, da je pri tožniku od 26. 10. 2011 podana III. kategorija invalidnosti ter navedel razloge, zaradi katerih so pri tožniku potrebne omejitve pri delu (vse v okviru pripomb, ki jih je na mnenje podal toženec).

Takšno mnenje je sodišče prve stopnje sprejelo kot strokovno prepričljivo in razumljivo argumentirano ter podano na podlagi temeljite proučitve medicinske in delovne dokumentacije s strani specialista, v katero specialnost sodijo tožnikove zdravstvene težave oziroma obolenja. Upoštevalo pa je tudi, da vzporedno teče še en sodni postopek, v katerem so predmet presoje odločbi toženca z dne 3. 11. 2011 in z dne 10. 2. 2012. Ni pa upoštevalo pripomb, ki jih je tožnik dal na dopolnilno mnenje. Tudi v kolikor bi bile tožnikove pripombe na mnenje utemeljene, sodišče ni imelo podlage, da bi jih upoštevalo. Tožnik namreč na izvedensko mnenje ni dal pripomb, pač pa šele na dopolnilno mnenje, podano v zvezi s pripombami toženca. V pripombah na dopolnilno mnenje je tožnik navajal enako kot sedaj v pritožbi, da se ne strinja z datumom ugotovljene III. kategorije invalidnosti 26. 10. 2011 in da je bil s prvostopno odločbo z dne 27. 1. 2011 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in da je izvedenec navajal, da se je tožnik do 3. 5. 2011 zdravil že več kot leto dni in da z nadaljnjimi preiskavami in rehabilitacijo ni bilo pričakovati sprememb v zdravstvenem stanju. Gre za pritožbene navedbe v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na podlagi izvedenskega mnenja. Slednje je bilo tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu vročeno 19. 3. 2013 s pozivom sodišča v smislu četrtega odstavka 25. člena ZDSS-1, ki je povsem enak določbi 286. a členu ZPP, da morebitne pripombe na izvedensko mnenje poda v roku 15 dni. Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, se upoštevajo le, če stranka izkaže za verjetno, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njena dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (peti odstavek 286. a člena ZPP). Tožnik oziroma njegov pooblaščene v postavljenem roku ni posredoval nobenih pripomb, pač pa je pripombe posredoval na dopolnilno mnenje, ki pa so se nanašale na osnovno mnenje. Te pripombe pa so bile podane po poteku roka, ki ga je določilo sodišče v pozivu z dne 18. 3. 2013 (list. št. 50), tožnik pa tudi ni navedel, da pripomb predhodno brez svoje krivde ni mogel predložiti. S takimi navedbami pa je tožnik prekludiran na podlagi petega odstavka 286. a člena ZPP. Pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi z izvedenskim mnenjem zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 5. 2011 in sicer na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe, torej do 3. 5. 2011, ugotovljene spremembe v zdravstvenem stanju (26. 10. 2011) pa se nanašajo na obdobje po tem datumu, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijano dokončno odločbo toženca za pravilno in zakonito in posledično na podlagi prvega odstavka 81. člena ZDSS-1 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.