Jedro

Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Lažnivo prikazovanje načina nastanka zavarovalnega primera je element kaznivega dejanja, zato je sodišče vezano na ugotovitev, da je zavarovalec vedel, da do prometne nesreče ni prišlo na način kot ga je zatrjeval tožeči stranki in da jo je s tem spravil v zmoto. Tak način spravljanja zavarovalnice v zmoto, če ga stori zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec, pa pomeni v smislu določb obligacijskega prava prevaro pri uveljavljanju zavarovalnine, ki je sankcionirana z izgubo pravic iz zavarovalne pogodbe.

Pravni red s kogentno določbo 944. člena OZ sankcionira nepoštenost prijaviteljev zavarovalnega primera, ne glede na to, ali se ta naša na vzrok škode ali na višino škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15. dneh plačati 10.115,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2013 do plačila, v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 645,50 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.115,04 EUR za čas od 1. 3. 2011 do 20. 11. 2013. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 459,00 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 10.115,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 do plačila." (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 1.403,00 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP ter višjemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in ji prizna še stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je strošek takse za pritožbo.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena 1. 6. 2016, vendar odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo, s katero zahteva vrnitev izplačane zavarovalnine za v prometni nesreči poškodovano vozilo Audi A6 z registrsko oznako ..., ker je po izplačilu zavarovalnine ugotovila okoliščine, ki izključujejo kritje za škodo. V tožbi je trdila, da je tožena stranka prejela zavarovalnino za poškodovano vozilo v višini 10.115,04 EUR iz paketa polni kasko na podlagi temelja, ki pa je kasneje odpadel, saj je tožeča stranka ugotovila, da je bila prometna nesreča fingirana ter da je zato zoper zavarovalca A. A. naznanila kaznivo dejanje goljufije. Materialno pravna podlaga tožbenemu zahtevku je neupravičena pridobitev po določbi tretjega odstavka 190. člena OZ, po kateri nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla.

6. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka z A. A. kot zavarovalcem sklenila pogodbo o premoženjskem zavarovanju spornega vozila (paket polni kasko) in da je tožena stranka v tej pogodbi nastopala kot zavarovanec. Prav tako je kot nesporno ugotovilo, da je imel A. A. s toženo stranko sklenjeno pogodbo o leasingu spornega vozila in da A. A. prijavil pri zavarovalnici nastanek škodnega dogodka. Med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka toženi stranki z njenim soglasjem izplačala 10.115,04 EUR na račun zavarovalnine in z njo sklenila tudi zaključni sporazum (B3), s katerim se je obvezala, da bo v primeru, če bi se za navedeni škodni primer naknadno ugotovil razlog, zaradi katerega zavarovalnica po določbah Splošnih pogojev za kasko zavarovanje ((B4) ne jamči, prejeto zavarovalnino vrnila zavarovalnici.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da po določbah Splošnih pogojev za kasko zavarovanje zavarovalnica ne jamči za namerno povzročeno škodo ali za škodo, ki jo povzroči voznik brez vozniškega dovoljenja, ali voznik, ki mu je bila izrečena prepoved vožnje. Vozniku A. A. pa prepoved vožnje ni bila izrečena, imel je vozniško dovoljenje in po presoji sodišča prve stopnje škode tudi ni namerno povzročil. Zato je zaključilo, da obveznost vrnitve na podlagi zaveze tožene stranke v zaključnem sporazumu v okoliščinah konkretnega primera ne obstaja. Pri tem je še navedlo, da goljufije Splošni pogoji kasko zavarovanja ne omenjajo kot razloga izgube zavarovalnih pravic in v nadaljevanju izvedlo dokazno oceno, na podlagi katere je ugotovilo, da je zavarovalni primer nastal ter da dejstvo, da je A. A. prikazal okoliščine nastanka nesreče drugače kot so se dejansko zgodile, ne vplivajo na obveznost zavarovalnice, da zavarovancu izplača zavarovalnino iz kasko zavarovanja. Posledično je tožbeni zahtevek na vrnitev izplačane zavarovalnine kot neutemeljen zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje kot pomembno dejstvo v tem sporu, da je bil zavarovalec s pravnomočno sodbo (A36, C16 in C17) obsojen za kaznivo dejanje goljufije, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Iz priložene pravnomočne sodbe izhaja (II. točka izreka), da je A. A. v prostorih tožeče stranke, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da bi ta v škodo tujega premoženja kaj storil, na ta način, da je na Zavarovalnico d. d. iz naslova avtomobilskega kasko zavarovanja po zavarovalni polici ... vložil prijavo, v kateri je lažno navedel, da je do prometne nesreče, ki se je zgodila 21. 11. 2010 okoli 21.50 na cesti P. - H. in zaradi katere je njegovo vozilo nevozno - totalka, prišlo na način, da je M. Ž. kot voznik osebnega avtomobila znamke Opel Vectra zaradi slabe vidljivosti zapeljal na nasprotni vozni pas, kjer je v levi bok zadel osebni avto Audi A6, ki ga je upravljal A. A., kateri se je s svojim vozilom zato začel umikati v desno, pri tem pa trčil v drevo, zaradi česar je na vozilu A. A. nastala škoda v skupni višini 15.879,74 EUR, čeprav je vedel, da do prometne nesreče ni prišlo na opisan način, ter tako spravil odgovorne osebe na Zavarovalnici d. d. v zmoto, da so mu verjeli in mu iz navedenega naslova izplačali odškodnino v višini 10.115,04 EUR na račun lastnika vozila leasingodajalca M. d. o. o., PE Maribor in na transakcijski račun A. A. 191,60 EUR.

9. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Lažnivo prikazovanje načina nastanka zavarovalnega primera je element kaznivega dejanja, zato je sodišče vezano na ugotovitev, da je zavarovalec vedel, da do prometne nesreče ni prišlo na način kot ga je zatrjeval tožeči stranki in da jo je s tem spravil v zmoto. Tak način spravljanja zavarovalnice v zmoto, če ga stori zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec, pa pomeni v smislu določb obligacijskega prava prevaro pri uveljavljanju zavarovalnine, ki je sankcionirana z izgubo pravic iz zavarovalne pogodbe. Po določbi 944. člena OZ zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, nasprotno pogodbeno določilo pa je nično, če zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzroči zavarovalni primer namenoma ali s prevaro.

10. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava in sicer kogentne določbe 944. člena OZ, po kateri je izključena odgovornost zavarovalnice tudi pri prevari. V obravnavanem primeru je po oceni pritožbenega sodišča glede na obstoj kaznivega dejanja, ki ga je s prijavo prometne nesreče na način, ki se ni zgodil, storil zavarovalec, mogoče govoriti o prevari. Ker OZ izključuje kakršnokoli obveznost zavarovalnice za primer prevare, ni pomembno ali jo izključujejo tudi splošni pogoji.

11. Če tožeča stranka zavarovalnine še ne bi izplačala in bi bila medtem oseba, ki je zavarovalec in je tudi prijavila nastanek zavarovalnega primera, obsojena za kaznivo dejanje goljufije, kot je bila v konkretnem primeru, bi na podlagi določbe 944. člena OZ lahko uspešno uveljavljala proti toženi stranki kot zavarovancu ugovor, da je zaradi prevare pri prijavi škodnega dogodka njena odgovornost izključena. Stališče sodišča prve stopnje, da bi bila odgovornost zavarovalnice izplačati zavarovalnino izključena le, če bi se prevara nanašala na nastanek ali obseg škode, ne pa tudi v primeru, če se prevara nanaša na dejstva v zvezi z okoliščinami vzroka za nastanek škode, po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza razlagi določbe 944. člena OZ. V konkretnem primeru pravni red s to določbo sankcionira nepoštenost prijaviteljev zavarovalnega primera, ne glede na to, ali se ta naša na vzrok škode ali na višino škode, na kar pritožnik pravilno opozarja v pritožbi. V primeru obsodbe za kaznivo dejanje goljufije, ki temelji ravno na lažnem prikazovanju vzroka nesreče in spravljanju v zmoto tožečo stranko, pa težko govorimo o tem, da le to ni pomembno dejstvo za izplačilo zavarovalnine. Zato pritožbeno sodišče ni sledilo razlogom sodišča prve stopnje, ki je poskušalo ugotoviti dejanski potek dogodka, zaradi katerega je bilo vozilo poškodovano, čemur pritožnik s pritožbo utemeljeno nasprotuje.

12. Ker je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožeče stranke in je v konkretnem primeru zaradi učinka 944. člena OZ, s pravnomočnostjo sodbe o obsodbi zavarovalca za kaznivo dejanje (zavarovalniške) goljufije, odpadla vsaka obveznost zavarovalnice izplačati zavarovalnino na podlagi lažno prijavljenega škodnega dogodka, je tožena stranka, ki je zavarovalnino prejela, to dolžna vrniti tožeči stranki na podlagi določbe tretjega odstavka 190. člena OZ. Ker pa tožeča stranka zahteva povrnitev izplačane zavarovalnine od zavarovanca (pridobitelja), bi morala glede njega, če bi želela s postavljenim zahtevkom za plačilo zamudnih obresti uspeti, trditi, da je bil nepošten, česar pa ni trdila. Zato je upravičena do plačila zamudnih obresti le od vložitve tožbe dalje (193. člen OZ).

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in jo v pretežnem delu spremenilo (358. člen ZPP), deloma pa jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje delno v obrestnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je z zahtevkom za plačilo glavnice in obresti od vložitve tožbe do plačila uspela. Pritožbeno sodišče ji je zato odmerilo stroške sodne takse v višini 459,00 EUR, 20,00 EUR za poštnine in administrativne stroške ter potne stroške pooblaščenke za prihod na tri naroke 166,50 EUR, skupaj 645,50 EUR. Za pritožbeni postopek pa ji je odmerilo priglašen strošek sodne takse za pritožbo in nato vse stroške naložilo v plačilo toženi stranki, ker zaradi dela obrestnega zahtevka, s katerim tožeča stranka ni uspela, toženi stranki posebni stroški niso nastali.