Jedro

Na ničnost posla odkazuje goljufiv namen toženke, izkazan tudi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 466/2001, s katero je bila slednja obsojena za kaznivo dejanje goljufije po 1. in 2. odst. 217. čl. KZ. Tako nemoralno ravnanje toženke pri sklepanju pogodbe nasprotuje temeljnemu načelu obligacijskega prava, načelu vestnosti in poštenja iz 12. čl. ZOR, zato je takšna pogodba nična, saj nasprotuje družbeni morali, to pa je ničnostni razlog iz 103. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prodajna pogodba, ki sta jo dne 2.6.1999 sklenili pravdni stranki za nakup stanovanja na naslovu Š. nična. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči plačati znesek 39.642,80 EUR ter zakonske zamudne obresti od tega zneska v višini 39.642,80 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 1.487,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2006 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.988,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Meni, da je sodišče pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je v izjemno kratki argumentaciji obrazložilo, da je toženka sklenila prodajno pogodbo s tožnikom, kljub temu, da je vedela, da stanovanje ni več njeno, zaradi česar naj bi bila ta pogodba skladno s 103. čl. ZOR nična. Tak zaključek sodišča je pravno napačen, saj določilo 460. čl. ZOR dopušča prodajo tuje stvari, pri tem pa daje dobrovernemu kupcu možnost odstopiti od pogodbe. Prodajna pogodba ni nična samo zato, ker predmet prodaje ni bil v prodajalčevi lasti. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Samo zaradi dejstva, da je toženka tožniku prodala stanovanje, ki ni bilo njeno, takšna pogodba še ne nasprotuje niti ustavi niti prisilnim predpisom niti morali. Tožnik bi lahko uveljavljal kvečjemu zahtevke zaradi pravne napake na stvari, pri čemer pa izjava tožnika v tožbi, da od pogodbe odstopa, ne more imeti pravnega učinka. Tako izjavo bi moral nasloviti namreč neposredno na toženko. Ker tega ni storil, ne more uveljavljati pravic in zahtevkov iz 510. čl. ZOR. V vsakem primeru pa je izjava o odstopu podana prepozno, saj je to toženec podal po izteku enoletnega prekluzivnega roka iz 515. čl. ZOR. Toženka je nasprotovala tožbenemu zahtevku tudi iz razloga zastaranja, saj je tožnik svoj zahtevek sprva opredelil kot odškodninski in se pri tem skliceval na tožbo svojega kupca S. S., po kateri bi mu moral vrniti kupnino, ki jo je iztržil za sporno stanovanje. Tožnik bi lahko pogodbo razdrl in uveljavljal vse zahtevke, kakor jih uveljavlja s to tožbo že takrat, ko je sam prejel izjavo S. S., da razdira njuno medsebojno pogodbo. Glede na to, da je bila predmetna tožba vložena 8.3.2007, je triletni zastaralni rok potekel že pred njeno vložitvijo. Zahtevek tožnika tudi ne more biti v celoti odškodninski, temveč gre v pretežni meri za zahtevek na vračilo kupnine. Za tak zahtevek pa je tožnik zamudil vse roke. Sodišče se tudi ni opredelilo o ugovora pravnomočno razsojene stvari, saj je med istima strankama že tekel postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 3627/2005-1, v katerem je tožeča stranka zoper toženko uveljavljala identičen tožbeni zahtevek na podlagi iste dejanske podlage. V omenjenem postopku je bila 23.1.2006 izdana tudi sodba, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, kar je bilo potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.5.2006. Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija sklepa sodišča, s katerim je to dovolilo objektivno spremembo tožbe v skladu z določilom 1. odst. 185. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po spremenjeni tožbi pa je sodišče obravnavalo povsem drug tožbeni zahtevek, kot je bil med istima strankama obravnavan v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 3627/2005-I. Odločalo je namreč o zahtevku na ugotovitev ničnosti in posledicah ničnosti pravnega posla, ne pa o plačilu odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja pogodbene stranke. O dejanski identiteti zahtevka tako ni mogoče govoriti ter ugovor že pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen. Enako pa bi veljalo tudi v primeru, če sodišče spremembe tožbe ne bi dovolilo, saj je tožnik v prvotni zadevi zahteval plačilo odškodnine, pri čemer od pogodbe ni odstopil, v sedaj obravnavani zadevi pa se v tožbi sklicuje na odstop od pogodbe, sklenjene 2.6.1999, ter je dejanska situacija glede obstoja pogodbenega razmerja bistveno različna.

Držijo sicer pritožbene navedbe, da zgolj prodaja tuje stvari ni razlog za ničnost takšnega pravnega posla, kar izhaja tudi iz specialne ureditve 460. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v obravnavani zadevi uporablja glede na določila 1060. čl. Obligacijskega zakona (OZ). Vendar pa v danem primeru na ničnost posla odkazuje druga okoliščina in sicer goljufiv namen toženke, izkazan tudi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 466/2001, s katero je bila slednja obsojena za kaznivo dejanje goljufije po 1. in 2. odst. 217. čl. KZ. Tako nemoralno ravnanje toženke pri sklepanju pogodbe nasprotuje temeljnemu načelu Obligacijskega prava, načelu vestnosti in poštenja iz 12. čl. ZOR, zato je takšna pogodba tudi po oceni pritožbenega sodišča nična, saj nasprotuje družbeni morali, to pa je ničnostni razlog iz 103. čl. ZOR.

Ker je pritožbeno sodišče pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje glede ničnosti pravnega posla, pa v nadaljevanju ni odgovarjalo na pritožbene navedbe glede zamude roka za odstop od pogodbe in zastaranja odškodninskega zahtevka, saj se pokažejo kot pravno neodločilne. Zato je torej pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. čl. ZPP.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).