Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ne Pogodba in ne ZOdv ne ločita pojma "pravno svetovanje" od drugih odvetniških storitev, zato tožena stranka ne more uspeti s subjektivno pogojenim ločevanjem med "pravnim svetovanjem" in "odvetniškimi storitvami".

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 8.163,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.458,52 EUR od 21. 12. 2018, od 2.983,52 EUR od 10. 1. 2019 in od 3.721,00 EUR od 18. 1. 2019 ter ji povrniti pravdne stroške v višini 375,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Tožena stranka očita po vsebini absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo njenega zdajšnjega zakonitega zastopnika, njenega nekdanjega zakonitega zastopnika A. A. in zakonitega zastopnika tožeče stranke. Njen očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožena stranka od zaslišanj predlagala le zaslišanje njenega zdajšnjega zakonitega zastopnika, ki pa ni bil povezan z delovanjem tožene stranke pred nastopom svoje funkcije, ko je prišlo do nastanka razmerja med pravdnima strankama in tako ni mogel biti seznanjen s takratnimi okoliščinami. Njegovo zaslišanje v zvezi s temi okoliščinami bi bil zato neprimeren dokaz in ga sodišče utemeljeno ni izvedlo. Če pa sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem oseb, ki jih je predlagala tožeča stranka, pa se tožena stranka na opustitve zaslišanj teh oseb v svoji pritožbi ne more sklicevati.1

7. Sodišče prve stopnje je že izčrpno pojasnilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o opravljanju odvetniških storitev (v nadaljevanju: Pogodba), ki v 2. členu opredeljuje vsebino storitev, ki jih bo opravljala tožeča stranka, med njimi je tudi sestava listin, vlog, tožb, odgovorov, dopisov, pravnih mnenj in podobnega, kakor tudi zastopanje tožene stranke pri pravnih poslih in razmerjih s 3. osebami pred sodišči in državnimi organi (25. točka obrazložitve). Upoštevajoč navedeno tožena stranka ne more uspeti z vztrajanjem, da Pogodba ni zajemala izvedbe drugih storitev kot zgolj "pravnega svetovanja". Ne drži pa niti navedba, da tožeča stranka za toženo ni izvedla niti "pravnega svetovanja"; sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ne Pogodba in ne Zakon o odvetništvu – ZOdv ne ločita pojma "pravno svetovanje" od drugih odvetniških storitev, zato tožena stranka ne more uspeti s subjektivno pogojenim ločevanjem med "pravnim svetovanjem" in "odvetniškimi storitvami". Višje sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je tožeča stranka v vtoževanih računih opravljene storitve za toženo stranko izvedla (16. točka in 22. točka obrazložitve), in te storitve nedvomno spadajo v predmet Pogodbe. Da naj bi tožeča stranka v računih previsoko obračunala količino opravljenih svetovalnih ur, prav tako ni izkazano. Tožena stranka ni podala nobenih konkretnih trditev niti dokazov, da naj bi bile obračunane količine ur po višini glede na vsebino zadeve pretirane, ugovarjala je zgolj temelju – izvedbi storitev.

8. Tudi argument, da tožena stranka posameznih storitev tožeče stranke naj ne bi izrecno pisno naročila, je sodišče prve stopnje že prepričljivo zavrnilo (24. točka obrazložitve), zato se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

9. Ali je pomenila Pogodba nesorazmerno porabo sredstev tožene stranke s strani njenega nekdanjega zakonitega zastopnika A. A., v tem postopku ni odločilno dejstvo. To je interno razmerje med njim in toženo stranko in se obravnavane zadeve ne tiče. 10. Tožena stranka se zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških.

11. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške. Glede na pavšalne navedbe v odgovoru na pritožbo ta vloga ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi.

1 Zobec, J., v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba 2009, str. 268.