Jedro

V opisu dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 mora biti navedeno, (1) da je bila kazenska ovadba podana pri pristojnem državnem organu, (2) navedena mora biti pravna opredelitev naznanjenega dejanja ter (3) okoliščine, iz katerih izhaja, da je storilec vedel, da naznanjeno dejanje ni bilo storjeno, pri čemer ni potrebno, da bi opis kaznivega dejanja krive ovadbe vseboval tudi opis vseh znakov naznanjenega kaznivega dejanja.

Glede na to, da kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 varuje organe pregona pred obravnavanjem kaznivih dejanj, ki niso bila storjena, s čimer se varuje integriteta predkazenskega in kazenskega postopka, je pri presoji bistveno, ali je naznanitelj v sami ovadbi podal informacije, na podlagi katerih je lahko organ, ki je ovadbo sprejel, sklepal, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega A. A. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo okrajnega državnega tožilca sta odgovorila obdolženec in njegov zagovornik, pri čemer je zagovornik v svojem odgovoru podal predlog, da višje sodišče pritožbo tožilstva zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da so v opisu dejanja v obtožnem predlogu zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 ustrezno konkretizirani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. V opisu dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 mora biti navedeno, (1) da je bila kazenska ovadba podana pri pristojnem državnem organu, (2) navedena mora biti pravna opredelitev naznanjenega dejanja ter (3) okoliščine, iz katerih izhaja, da je storilec vedel, da naznanjeno dejanje ni bilo storjeno, pri čemer ni potrebno, da bi opis kaznivega dejanja krive ovadbe vseboval tudi opis vseh znakov naznanjenega kaznivega dejanja.1 Vsi trije navedeni sklopi odločilnih dejstev kaznivega dejanja krive ovadbe so v obravnavanem primeru v opisu dejanja konkretizirani z navedbo (1) okoliščin obdolženčeve podaje ovadbe na policiji, (2) da je obdolženec B. B. naznanil, da je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, z zatrjevanjem, da je B. B. stopal proti njemu s sekiro v roki, zaradi česar se je počutil ogroženo in prestrašeno ter zbežal izpred kurilnice, ob tem pa je v obtožnem predlogu navedeno tudi, (3) da se je zavedal, da dejanje ni bilo storjeno, saj se je izpred kurilnice povsem mirno odmaknil le kakšen meter stran.

6. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je razlog za oprostilno sodbo podan po 1. točki 358. člena ZKP, ker naznanjeno kaznivo dejanje ni izpolnjevalo zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, kar je glede na pojasnjeno v prejšnji točki zmoten zaključek. Vendar pa iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 6) izhaja, da je do takšnega zaključka prišlo ob presoji dejanskega stanja, kjer kot ključno ugotavlja, da naznanjeno kaznivo dejanje ni vsebovalo vseh zakonskih znakov grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, ter da so policisti zmotno mislili, da je podano to kaznivo dejanje, torej je izpodbijana oprostilna sodba posledica ugotovitve, da ni dokazano, da je obtoženec storil kaznivo dejanje in je torej glede na razloge izpodbijane sodbe podan razlog po 3. točki 358. člena ZKP.

7. Pritožnik razloge prvostopenjskega sodišča, da naznanjeno kaznivo dejanje ni izpolnjevalo znakov kaznivega dejanja grožnje, utemeljeno izpodbija z izpostavljanjem, da se ne zahteva, da bi ovaditelj v krivi ovadbi določno in izrecno navedel vse zakonske znake naznanjenega kaznivega dejanja, zadošča, da navede okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Policija se je namreč na podlagi prvega odstavka 148. člena ZKP dolžna odzvati, kadar so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pri čemer za razloge za sum zadošča vsaka informacija (oziroma ovadba), ki konkretno kaže, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje, in ni treba, da so določno opredeljeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja na način, kot se na primer zahteva v obtožnem aktu. Glede na to, da kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 varuje organe pregona pred obravnavanjem kaznivih dejanj, ki niso bila storjena, s čimer se varuje integriteta predkazenskega in kazenskega postopka, je pri presoji bistveno, ali je naznanitelj v sami ovadbi podal informacije, na podlagi katerih je lahko organ, ki je ovadbo sprejel, sklepal, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

8. Sodišče prve stopnje presoje ni opravilo na opisani način, ampak je svoj zaključek, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje grožnje, zmotno oprlo na zagovor obdolženca v kazenskem postopku. Odločilno je namreč, kaj je obdolženec navedel v ovadbi in ali je iz teh dejstev mogoče izluščiti, da je naznanil kaznivo dejanje grožnje, do česar pa se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo. Povsem odvečno je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so v ovadbi izpolnjeni znaki kaznivega dejanja grožnje na podlagi okoliščin dogajanja, ki jih je v zagovoru navedel obdolženec, in presodilo, da je B. B. sedel za mizo s sekiro v roki in da jo je, ko je šel mimo obdolženca, držal ob telesu, kar po oceni prvostopenjskega sodišča ni resna grožnja. Bistvena je namreč sama vsebina ovadbe obdolženca, do katere pa se sodišče prve stopnje, kot rečeno, niti ni opredelilo, zato izpodbijane sodbe ni niti mogoče preizkusiti glede na pritožbene navedbe, da je v obdolženčevi ovadbi vsebina grožnje dovolj jasno opredeljena.

9. Pritožnik utemeljeno graja preuranjene zaključke sodišča prve stopnje, da obdolženec pri podaji ovadbe ni ravnal z direktnim naklepom, ki temeljijo na zagovoru obdolženca, da je naznanil to, kar je videl, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pritožbeno izpostavljene izpovedbe B. B., ki je povedal, da ga je obdolženec opsoval, nato pa mu dejal, da bo sedaj videl, vzel telefon in poklical policijo. Sodišče prve stopnje se do izpovedi B. B. ni opredelilo, čeprav gre za odločilno okoliščino, saj v nasprotju z obdolžencem, ki trdi, da mu je B. B. dejansko grozil s sekiro in je sekiro videl, po zatrjevanju pritožnika B. B. izpoveduje, da grožnje ni bilo in je obdolženec vede podal neresnično ovadbo. Sodišče prve stopnje zgolj zaključi, da so izpovedi prič, torej tudi B. B., verodostojne, vendar pri tem ne poda razlogov v zvezi s pritožbeno izpostavljenim bistvenim razhajanjem med zagovorom obdolženca in izpovedjo B. B..

10. Pritožnik nadalje izpostavlja videoposnetke, iz katerih naj bi izhajalo, da obdolženi ni bežal pred B. B., ampak se je od kurilnice povsem mirno odmaknil le kakšen meter stran in nemudoma poklical policiste, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, saj jih dejansko ni izvedlo. Sodišče druge stopnje v zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da videoposnetkov nadzornih kamer ni mogoče pogledati, pojasnjuje, da je posnetke možno predvajati z namestitvijo programa SuperPlay, ki se nahaja na CD v prilogi A1/1/3, tako da se bo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku lahko opredelilo tudi do navedenih posnetkov, za katere se glede na pritožnikove navedbe nakazuje, da so za presojo odločilni.

11. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine same obdolženčeve ovadbe z vidika, ali je policija na podlagi vsebine same ovadbe lahko utemeljeno sklepala, da je bilo storjeno kaznivo dejanje grožnje. Poleg tega pa v nadaljevanju manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in sicer glede obdolženčeve vednosti, da dejanje ni bilo storjeno, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe B. B. in do posnetkov nadzornih kamer. Zaradi navedenih kršitev je sodišče druge stopnje pritožbi tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vsebine same kazenske ovadbe z vidika, ali so v njej navedene okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da je bilo storjeno kaznivo dejanje grožnje, nadalje pa se bo moralo z vidika zavesti obdolženca, da dejanje ni bilo storjeno, opredeliti do izpovedbe B. B., pregledati videoposnetke nadzornih kamer ter nato napraviti presojo verodostojnosti nasprotujočih se izpovedb prič ter zagovora obdolženca.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 14666/2014 z dne 13. 9. 2018.