Jedro

Drugi odstavek 7. člena ZJShemRS zgolj primeroma našteva namene financiranja, za katera se lahko zagotovi jamstvo države.

Tožeči stranki nista zatrjevali nobenega od ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 17a. člena ZJShemRS, ki določa, da so kreditne pogodbe, sklenjene v nasprotju s 6., 7. in 10. členom tega zakona, nične.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeči stranki sami nosita svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta povrniti toženima strankama stroške odgovora na pritožbo, in sicer prvotoženi stranki znesek 2.126,52 EUR in drugotoženi stranki znesek 2.126,52 EUR, obema v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožečih strank na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe št. 4195, ki sta jo dne 20. 9. 2010 sklenili toženi stranki, ter pogodbe o jamstvu 2211254-14-2, ki sta jo dne 15. 9. 2010 sklenili druga tožeča in prva tožena stranka (I.). Tožečima strankama je naložilo, da toženima strankama povrne stroške pravdnega postopka, vsaki od njiju v višini 6.368,37 EUR (II. in III.).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožeči stranki, iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Toženi stranki sta v odgovorih na pritožbo nasprotovali pritožbenim razlogom in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 33/2009 in 42/2009), v nadaljevanju ZJShemRS) in Uredbe o izvajanju zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 35/2009 in naslednji, v nadaljevanju Uredba). Prvotožena in drugotožeča stranka sta v skladu z določili ZJShemRS dne 15. 9. 2010 sklenili pogodbo o jamstvu, katero je drugotožeča stranka dala prvotoženi stranki jamstvo za 45 % kredita, ki ga je prvotožena stranka odobrila drugotoženi stranki s kreditno pogodbo št. 4195, sklenjeno dne 20. 9. 2010. Tožeči stranki sta uveljavljali ničnost obeh navedenih pogodb na podlagi 17.b člena ZJShemRS. Kredit iz kreditne pogodbe št. 4195 je bil namenjen za reprogram prešnjih kreditov 2850 in 2884, ta dva kredita pa sta bila namenjena poplačilu še zgodnejših kreditov 5905 in 6184, ki sta bila drugotoženi stranki odobrena leta 2007, pri čemer namen kredita v kreditni pogodbi 5905 ni bil opredeljen. To pa je bilo v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena Uredbe, ki določa, da se z reprogramiranjem lahko nadomeščajo obstoječe kratkoročne obveznosti kreditojemalca z novimi krediti, ki imajo daljšo ročnost od obveznosti, ki se reprogramirajo in ki so bili najeti po 1. 7. 2008 za namene, določene v prvi ali drugi alineji drugega odstavka 7. člena ZJShemRS (za financiranje novih investicij in dokončanje že začetih in za financiranje obratnih sredstev oziroma za financiranje osnovne dejavnosti kreditojemalcev). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da kreditna pogodba 4195 ni v nasprotju niti z zakonom niti z uredbo, zato ničnostni razlogi niso podani.

5. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo trditve tožečih strank, in da je zato podano nasprotje med navedkom v prvem odstavku 25. točke obrazložitve "v katerem tožeča stranka zatrjuje, da sredstva kreditov 2850 in 2884 (torej kreditov, ki so bili reprogramirani s kreditom 4195), niso namenjena financiranju obratnih sredstev ali investicij“ in zadnjim stavkom iste točke "da tožeča stranka ni prerekala zatrjevanega dejstva, da sta bila kredita 2850 in 2884 namenjena financiranju obratnih sredstev". Iz 28. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe bi sicer utegnilo izhajati, da je imelo sodišče prve stopnje pri kreditih, katerih namena "financiranja osnovne dejavnosti drugotožene stranke“ naj tožeča stranka ne bi prerekala, v mislih kredita št. 5905 in 6184, kar pa tudi ne drži. Kljub nejasnosti oziroma nasprotju sodbe v navedenem delu pa sodišče prve stopnje s tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj napačni oziroma nasprotujoči si navedki o tem, katere trditve toženih strank sta (oz. nista) tožeči stranki prerekali, ne predstavljajo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih prvostopne sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni sprejelo na podlagi domneve priznanja neprerekanih dejstev iz 214. člena ZPP, pač pa je povsem neodvisno od tega ocenjevalo, ali so bili krediti, ki so bili reprogramirani s kreditno pogodbo 4195, za katero je bilo dano jamstvo drugotožeče stranke, odobreni v skladu z zakonskimi pogoji.

6. Prav tako je nebistven pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje porabo sredstev kredita 4195 za namene reprogramiranja prejšnjih kreditov opredelilo kot obliko financiranja obratnih sredstev (28. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da drugi odstavek 7. člena ZJSHemRS zgolj primeroma našteva namene financiranja, za katera se lahko zagotovi jamstvo države. Jamstvo pa so lahko pridobili krediti, ki so ustrezali generalni klavzuli, t.j. da so bili namenjeni za financiranje osnovne dejavnosti kreditojemalcev, pri čemer so v alineah drugega odstavka 7. člena ZJSHemRS naštete le najobičajnejše oblike takšnega financiranja. Četudi gre v ekonomskem in knjigovodskem pomenu za različne kategorije, pa vse navedene oblike služijo financiranju osnovne dejavnosti gospodarskega subjekta in predvsem zagotavljanju likvidnosti podjetjem, ki so v času gospodarske krize zapadla v finančne težave. Utemeljeno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da bi bil dosežen popolnoma enak ekonomski učinek, če bi drugotožena stranka za poplačilo starih kreditov namenila lastna sredstva (kar bi imelo za posledico pomanjkanje lastnih virov za financiranje obratnih sredstev in novih investicij) in nov kredit (z jamstvom države) najela za namene financiranje obratnih sredstev ali novih investicij. Z vidika ciljev in uresničitve namena ZJShemRS je konkretna oblika, oz. način financiranja osnovne dejavnosti kreditodajalca nerelevanten, če je seveda ustrezal zakonskim pogojem.

7. Nosilen in odločilen razlog, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev, je prav ta, da je drugotoženi stranki odobren kredit, za katerega je bilo dano jamstvo drugotožeče stranke, ustrezal zakonskim pogojem. Tožeči stranki nista zatrjevali nobenega od ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 17. a člena ZJSHemRS. Citirani člen določa, da so nične kreditne pogodbe, sklenjene v nasprotju s 6., 7., 8. in 10. členom tega zakona, tožeči stranki pa nista navedli nobene kršitve 6.,7.,8. ali 10. člena ZJShemRS. Nista zatrjevali, da je bil sporni kredit ali katerikoli kredit v obravnavani verigi kreditov namenjen menedžerskemu odkupu (8. člen ZJSHemRS) ali, da je bila drugotožena stranka že deležna državne pomoči. Prav tako nista konkretizirano trdili, da je so bili krediti porabljeni v nasprotju z zakonskim namenom (da denimo revolving kredit 5905 ni bil porabljen za financiranje osnovne dejavnosti drugotožene stranke). Tožeči stranki sta se sklicevali le na določilo 4. člena Uredbe, ki določa, da se lahko reprogramirajo le krediti, ki so bili najeti po 1. juliju 2008, za namene, določene v prvi ali drugi alineji drugega odstavka 7. člena zakona. V obravnavanem primeru bi torej eventuelno lahko bilo kršeno le določilo Uredbe, za to kršitev pa niti zakon niti Uredba ne določata sankcije ničnosti. Tudi pravilo iz 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v obravnavani situaciji ne pride v poštev. Na podlagi 86. čl. OZ je namreč nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Zakon za reprogramiranje kredita, ki je bil najet pred 1. 7. 2008, ne predpisuje nobene sankcije, kar je tudi razumljivo, saj navedenega ravnanja tudi ne določa kot kršitve. Uredba pa sankcije za kršitev določil Uredbe določa v 33. oziroma 34. členu. Sicer se pritožbeno sodišče strinja s stališčem toženih strank, da s podzakonskim aktom ni mogoče drugače oziroma različno urejati obveznosti in pravic, ki jih določa zakon. Tudi iz tega razloga tožeči stranki z zahtevkom za ugotovitev ničnosti ne bi mogli uspeti, saj bi sodišče v obravnavanem primeru smelo uporabiti pravilo exceptio illegalis, ki sodniku, ki meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z zakonom, nalaga, da tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na ustavo in zakon (125. člen URS in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih).

8. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožeči stranki sta zaradi neuspeha s pritožbo dolžni sami nositi svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta toženima strankama povrniti njune stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče druge stopnje za vsako od njiju odmerilo po specificiranem stroškovniku (3750 OT za odgovor, 1 do 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV).