Jedro

Obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega ob vlaganju v tujo stvar (214. člen ZOR) omogoča utemeljeno uveljavljanje zamudnih obresti najmanj od vložitve zahtevka; terjatev iz tega naslova je postala čista denarna terjatev, ko se je opredmetila v denarju.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa se tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne v celoti in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 125.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 dalje v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožnikoma znesek 3.897.786 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1995 dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o nasprotni tožbi tožencev proti tožnikoma in slednjima naložilo, naj tožencema plačata znesek 651.222 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1996 dalje do plačila. Pritožbo je vložila le tožena stranka, ki pa ni izpodbijala odločitve o nasprotni tožbi. Njeni pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožencema naložilo, da morata tožnikoma plačati znesek 4.955.558,60 SIT (namesto zneska 3.897.786 SIT), vendar z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2002 dalje do plačila in ne od 18.10.1995 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke v celoti, torej z odločitvijo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.897.786 SIT, vendar z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1995 dalje do plačila. Le podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po določbi 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) mora tisti, ki je neupravičeno obogaten, plačati zamudne obresti od dneva, ko je postal nedobroveren, najkasneje pa od dneva vložitve zahtevka. Slednje, torej zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka (18.10.1995) tožeča stranka tudi uveljavlja. Ob stališču, da je treba ugotoviti vrednost obogatitve po cenah na dan sojenja, bi bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v ponovno sojenje z navodilom, naj se glede ugotovitve cen na dan sojenja dokazni postopek dopolni. Ugotavljanje vrednosti obogatitve je vprašanje dejanskega stanja. Ker sodišče druge stopnje tega ni storilo, samo pa se je odločilo za ocenitev obogatitve na dan sojenja glede na tečaj nemške marke, je odločilo v nasprotju z določbo 358. člena ZPP. Sicer pa je norma, po kateri bi bilo treba izračunati korist po cenah na dan zadnje obravnave, dispozitivna in jo lahko stranke s soglasjem spreminjajo. Tožeča stranka ni nikoli pristala na to, da se vrednost koristi izračuna ob uporabi tečaja DEM na dan zadnje obravnave.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, 1999).

Revizija je utemeljena.

Premoženje, ki sta ga tožnika vložila v hišo tožencev, predstavlja korist na strani tožencev in izgubo na strani tožeče stranke, pri čemer se ta ne more vrniti v naravi, temveč se lahko izračuna le v denarju. Obseg te koristi glede na domet revizijskega izpodbijanja ni več sporen. Tožeča stranka ni pritožbeno izpodbijala odločitve, po kateri je sprejeta dejanska ugotovitev, da vrednost vlaganj predstavlja protivrednost zneska 46.292 DEM (čeprav je dne 18.10.1995, ko je bil postavljen zahtevek na plačilo denarne vrednosti, vrednost obogatitve tožene stranke ocenila neprimerno višje). Določba 214. člena ZOR o obsegu vrnitve predpisuje, da je poleg vračila tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Tožeča stranka je postavila - čeprav je trdila, da sta toženca kot pridobitelja bila nepoštena - obrestno terjatev od dneva vložitve zahtevka, torej od 18.10.1995 dalje. Pri tem je v DEM izraženo vrednost obogatitve preračunala v domačo valuto. Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je terjatev tožnikov opredelilo kot nečisto denarno terjatev, ki naj bi se opredmetila v denarnem nadomestilu po cenah na dan sojenja pri sodišču prve stopnje. Pravno mnenje, na katerega se pri tem sklicuje, se nanaša na situacijo, ki obravnavani ni enaka. Korist, ki sta jo toženca na račun tožnikov pridobila, je kot denarna terjatev dospela dne 18.10.1995, ko jo je tožeča stranka v denarni enoti opredmetila. Tedaj je terjatev tožeče stranke postala čista denarna terjatev, pri čemer je tožeča stranka sama izbrala, da zamudne obresti od tako dospele terjatve tečejo od dneva vložitve zahtevka, torej od 18.10.1995 dalje.

Tožeča stranka je torej dne 18.10.1995 postavila zahtevek na vračilo denarne vrednosti vlaganj v sicer bistveno višjem znesku, vendar v SIT, pri čemer je za izhodišče jemala vrednost vlaganj v valutnem znesku, ki je končno bil opredeljen v višini 46.292 DEM. Tolarska vrednost navedenega zneska po tečaju dne 18.10.1995 (84,2 SIT za eno DEM) torej predstavlja znesek 3.897.786 SIT. Od tedaj dalje, torej od 18.10.1995, pa mora tožena stranka tožeči stranki plačati tudi zakonite zamudne obresti od navedenega zneska. Odločitev sodišča prve stopnje je potemtakem pravilna, sodišče druge stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo (določbo 214. člena ZOR), ko je takšno sodbo spremenilo. Revizijsko sodišče je torej postopalo po določbi prvega odstavka 380. člena ZPP ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo tudi v preostalem delu in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Višina revizijskih stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.