Jedro

V skladu z določbami šestega in sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga, če gre za davčne obveznosti, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti.

Za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu prispevkov za zdravstveno varstvo je z uveljavitvijo ZUJF odpadla pravna podlaga, zato je bilo treba vlogo v tem delu na podlagi 65. člena ZUP zavreči. Slabo finančno stanje in druge osebne okoliščine se upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen in se v nadaljevanju odloča o tem, ali so za odpis podani (nadaljnji) vsebinski pogoji. Ugovori, ki se nanašajo na davčno odmero, niso predmet odločanja v postopku odpisa davčnega dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka vlogo tožnika za odpis davčnega dolga iz naslova akontacije dohodnine, stroškov izvršbe, prispevkov PIZ in davka na dodano vrednost zavrnil ter v II. točki izreka vlogo tožnika za odpis obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo zavrgel. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na odpis davčnega dolga in v tem okviru še posebej na določbe sedmega odstavka 101. člena, po katerih davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa osebam, ki prenehajo opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti. V zvezi s tožnikovo vlogo za odpis namreč ugotavlja, da je imel tožnik od 1. 7. 2005 do 17. 7. 2007 registrirano dejavnost (s.p.) ter da se je od 17. 7. 2007 do 31. 12. 2010 ukvarjal z opravljanjem neregistrirane dejavnosti, pri čemer se dolg, ki je predmet tožnikove vloge, po podatkih uradne evidence davčnega organa nanaša na opravljanje njegove dejavnosti, kot je sicer razvidno tudi iz tožnikove vloge. To pa pomeni, da tožnik glede na citirane določbe sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 ne izpolnjuje pogojev za odpis davčnega dolga in se zato tožnikova vloga v delu, ki se nanaša na akontacijo dohodnine, stroške izvršbe, prispevke PIZ in davka na dodano vrednost zavrne. Za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu prispevkov za zdravstveno varstvo pa je z uveljavitvijo Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) odpadla pravna podlaga. Zato je bilo potrebno vlogo, ki se nanaša na odpis prispevkov za zdravstveno zavarovanje, kot nedovoljeno na podlagi 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavreči. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa še posebej ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za davčni dolg, ki je razviden iz uradnih evidenc in ki je na dan izdaje odločbe znašal 23 504,86 EUR. Posebej tudi tožniku pojasni, da se v tem postopku (odpisa) presoja zgolj pravilnost in zakonitost odločbe o odpisu oziroma ugodnejšem plačilu davčnega dolga in da zato tožnik v tem postopku ne more uspešno uveljavljati razlogov, ki se nanašajo na davčno odmero. In ker iz določb šestega in sedmega odstavka 101. člena, ki se uporabljata tudi za prispevke, sledi, da v primeru, ko se davčni dolg nanaša na opravljanje dejavnosti, odpis davčnega dolga izključuje že sam zakon, je bilo treba vlogo tožnika v delu, ki se nanaša na akontacijo dohodnine, stroške izvršbe, prispevke PIZ in davka na dodano vrednost zavrniti. V ostalem (glede prispevkov za zdravstveno zavarovanje) pa je bilo treba tožnikovo vlogo zavreči, ker davčni organ od uveljavitve ZUJF nima več pravne podlage za predlagano odločitev.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev nepoštena in krivična. Zaradi slabega gmotnega stanja in bivanja v odročnem kraju, so bili kot družina z dvema majhnima otrokoma primorani kupiti star avtomobil, ki se je kvaril in so ga zato morali kmalu zamenjati za novega. Tako je moral tožnik večkrat sebi in ženi zamenjati avtomobil, vedno za drugega. Potem pa so mu na Davčni upravi Brežice očitali, češ da je prekupčeval z avtomobili in da je delal na črno. Vendar pa takrat ni imel več svojega avtomobila, bil je brez denarja in prejemal je denarno socialno pomoč. Zaradi slabega finančnega stanja je sprožil osebni stečaj. Vse to je razložil na Davčni upravi, kjer pa so ga kaznovali s 23 504,86 EUR. Ostal je brez besed in par dni ni ne jedel ne spal. Začel je pisati pritožbe, ki pa so mu jih vse zavrnili, kazen pa povečali za par tisoč evrov. Pri tem pa so mu napisali veliko več avtomobilov, kot jih je bilo njegova last (22 namesto 12), ter niso upoštevali, da so bili vsi avtomobili nižjega cenovnega razreda, da nikoli ni prodajal avtomobilov in da nikoli ni opravljal delo na črno, da nikoli ni utajil nobenega davka in da nikoli ni bil davčni zavezanec. Zato predlaga, da se zadeva ponovno preuči in postopek ustavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po tem, ko je pregledalo izpodbijano odločbo in upravne spise, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da zato tožnik s tožbenimi ugovori ne more uspeti.

Podlaga za odločitev so določbe šestega in sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2, na katere se pravilno sklicujeta že oba davčna organa in po katerih davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga, če gre za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti. Ker gre v konkretnem primeru nesporno za takšno vrsto davčnih obveznosti, to je za obveznosti iz (sicer neregistriranega) opravljanja dejavnosti, davčni organ ni imel druge možnosti, kot da tožnikovo vlogo za odpis davčnega dolga v pretežnem delu zavrne. Pri tem pravilno navede tako pravno podlago kot razloge za odločitev, pravilno pa obrazloži odločitev tudi v delu, ki se nanaša na odpis prispevkov za zdravstveno zavarovanje in v katerem tožnikovo vlogo zavrže. Sodišče zato razlogov izpodbijane odločbe ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge osebne okoliščine se upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen in se v nadaljevanju odloča o tem, ali so za odpis podani (nadaljnji) vsebinski pogoji. Ugovori, ki se nanašajo na nakup in prodajo avtomobilov oziroma na opravljanje dejavnosti ter posledično na davčno odmero pa niso, kot tožniku pravilno pojasni že drugostopni organ, predmet odločanja v zadevnem davčnem postopku in zato tudi ne v postopku s tožbo. V tem postopku se namreč odloča samo o odpisu davčnega dolga in ne o obveznosti, iz katere davčni dolg izhaja in ki se (je) ugotavlja(la) v drugem davčnem postopku.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.