Jedro

Za ugotovitev begosumnosti in razumljivo še toliko bolj za ugotovitev „znatne“ begosumnosti, ni dovolj, če tožena stranka ugotovi zgolj (eno) okoliščino iz določila 84.a člena ZMZ-1 ob tem, da bi po pravu EU vse okoliščine iz člena 84.a ZMZ-1 morale biti vsaj kolikor toliko „objektivne“, ampak mora vedno (objektivni) kriterij begosumnosti povezati in upoštevati skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj. Če je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Nemčiji in jo je pozneje zapustil, to pomeni pred koncem postopka v Nemčiji, to še ni zadostna podlaga za pridržanje. Iz izpodbijanega akta namreč ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala ali upoštevala katero koli okoliščino v zvezi z razlogi, zakaj je po vložitvi prošnje v Nemčiji tožnik to državo zapustil. Na osebnem razgovoru po Dublinski uredbi je tožnik povedal, da se želi vrniti v Nemčijo. Teh okoliščin tožena stranka ni upoštevala v okviru individualne (posamične) in celovite presoje, četudi se neposredno navezujejo na tožnikovo zatrjevano begosumnost in so bistvene. Bistveno pa je tudi, kar navaja tožeča stranka v tožbi in česar tožena stranka tudi ni ugotavljala pred izdjao odločbe niti temu ne ugovarja v odgovoru na tožbo, da je bil tožnik nastanjen v Azilnem domu od 29. 9. 2022 do 13. 12. 2022 oziroma 15. 12. 2022, torej skoraj tri mesece in ni zapustil Slovenije. Tožena stranka niti ni izkazala, da bi tožnik od dne 13. 12. 2022 do dne 15. 12. 2022 zapustil ali poskusil zapustiti Sloveniji. Tožnik je namreč trdil, da je bil v Sloveniji pri prijatelju in da je ni zapustil. Tudi s tega vidika (druga alineja 84.a člena ZMZ-1) je torej izpodbijani akt nezakonit. Zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu v ZMZ-1, čeprav je nedavno posegel v ta zakon z določenimi spremembami in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-2388/2021/16 (1222-02) z dne 16. 12. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce v Postojni.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se vlagatelj zahtevka, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1987 v kraju Jilel, Ljudska demokratična republika Alžirija, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Dublinske uredbe 604/2013. Vlagatelj zahtevka je pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 16. 12. 2022 od 13:30 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je vlagatelj zahtevka dne 12. 9. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je dne 14. 9. 2021 samovoljno zapustil prostore azilnega doma, zaradi česar je pristojni organ 20. 9. 2021 izdal sklep o ustavitvi postopka št. 2142-2388/2021/3 (122-04), ki je postal pravnomočen 14. 10. 2021. Vlagatelj zahtevka je dne 4. 10. 2022 podal zahtevek za namero za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnika dne 29. 9. 2022 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana. Iz policijske depeše z dne 30. 9. 2022 izhaja, da je vlagatelj zahtevka v Republiko Slovenijo vstopil 31. 8. 2022 na ilegalen način iz smeri Republike Hrvaške. Iz navedene depeše nadalje izhaja, da je še istega dne zaprosil za mednarodno zaščito ter po pridobitvi izkaznice prosilca nadaljeval pot v Milano, kjer ima teto in od tam v Švico k sestri, kjer so ga prijeli švicarski varnostni organi, mu prepovedali vstop v državo in ga napotili v Francijo, kjer ima sestro. Tam je, ker ni dobil dela, delal »na črno«. Po prijetju s strani policije in izdani odločbi o prostovoljni vrnitvi s 14 dnevnim rokom se je preko Italije vrnil v Slovenijo, kamor je ilegalno vstopil dne 29. 9. 2022 in v Ljubljani na policijski postaji zaprosil za mednarodno zaščito.

4. Vlagatelj zahtevka je v Slovenijo prvič nedovoljeno vstopil 24. 8. 2019 in bil prijet s strani PP Ljutomer in vrnjen na Hrvaško. Nato je ponovno 31. 8. 2021 ilegalno vstopil v Slovenijo in dne 12. 9. 2021 je vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, dne 14. 9. 2021 pa je samovoljno zapustil azilni dom. Ugotovljeno je bilo tudi, da ima vlagatelj zahtevka s strani Švice izdano zavrnitev vstopa na schengensko območje z veljavnostjo, do 11. 4. 2025 zaradi kaznivega dejanja zoper javni red in mir in prav tako ima s strani Francije zavrnitev vstopa na schengensko območje z veljavnostjo do 18. 8. 2025. 5. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bilo s pomočjo sistema Eurodac po podaji zahtevka ugotovljeno, da je vlagatelj zahtevka za mednarodno zaščito dne 18. 1. 2022 zaprosil že v Zvezni republiki Nemčiji. Tožena stranka je dne 6. 10. 2022, Zvezni republiki Nemčiji posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca in s strani pristojnega organa Zvezne republike Nemčije je dne 14. 10. 2022 prejela odgovor, da le-ta prevzema pristojnost pri obravnavanju prošnje za mednarodno zaščito vlagatelja zahtevka.

6. V nadaljevanju se sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe 604/2013. Pristojni organ ocenjuje, da obstaja sum, da prosilčeva morebitna predaja pristojni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito ne bo izvedena v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, zaradi česar mu je organ izrekel ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območje azilnega doma, niso ustrezne, ker gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa, ki jo lahko v okviru hišnega reda, prosilci prosto zapuščajo in se vračajo. Glede na pretekla dejanja vlagatelja zahtevka pristojni organ utemeljeno sklepa, da obstaja nevarnost pobega in meni, da bo le-ta v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, Slovenijo samovoljno zapustil. Pristojni organ utemeljeno sklepa, da je vlagatelj zahtevka begosumen, saj je tudi v Zvezni republiki Nemčiji zaprosil za mednarodno zaščito in tam ni počakal na zaključek postopka v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

7. Vlagatelj zahtevka je namreč po prvi izraženi nameri, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se odpravil v Italijo in nato v Francijo. S tem je izpolnjen kriterij iz druge alineje 84. a člena ZMZ-1 (oseba je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila). Glede na to, da je vlagatelj zahtevka vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji in to državo kasneje zapustil, je podan tudi kriterij iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 (oseba je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo pozneje zapustila).

8. Glede na to, da sta izpolnjena dva objektivna kriterija, ki kažeta na nevarnost pobega, upoštevajoč še dejstvo, da prosilec pogosto ilegalno prehaja meje držav članic in da ga na dan, ko bi morala biti predan Zvezni republiki Nemčiji, v azilnem domu ni bilo, ampak se je vrnil šele kasneje, pristojni organ ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo le-ta pobegnil. 9. Le s pridržanjem na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo vlagatelj zahtevka ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo predan Zvezni republiki Nemčiji. Glede na predhodno omenjena ravnanja in izjave vlagatelja zahtevka, ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma po oceni pristojnega organa v konkretnem primeru ne bo učinkovit. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za vlagatelja zahtevka uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena.

10. V tožbi tožnik pravi, da želi biti čim prej premeščen v ZR Nemčijo, kot je večkrat pred pristojnimi organi tožene stranke že izjavil. Ne razume, zakaj mu je omejene osebna svoboda v Centru za tujce v Postojni. Zgolj ugotovitev, da je tožnik pred letom dni v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito konec avgusta 2021 in nato v Nemčiji januarja 2022, potem pa je državi še pred odločitvijo samovoljno zapustil, sama po sebi po naravi stvari ne pomeni presoje posamičnega primera.

11. Ukrep pridržanja je mogoče izreči le, če je podana znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Zato bi morala tožena stranka presojati še, ali so na strani tožnika podane posebne dodatne okoliščine, ki pomenijo neposredno in konkretno stopnjo nevarnosti pobega. Gre npr. za tožnikove osebne lastnosti, za njegovo ravnanje pred pridržanjem, način prehajanja med državami članicami ipd. Tožnik se je jeseni letošnjega leta želel vrniti iz Francije nazaj v Slovenijo in je bil od dne 29. 9. 2022 do dne 14. 12. 2022 nastanjen v izpostavi Azilnega doma na Kotnikovi; tudi po opravljenem t.i. dublinskem osebnem razgovoru dne 15. 11. 2022 in po izdanem sklepu o zavrženju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 22. 11. 2022, ki ga je razumel in zoper njega ni vložil pravnega sredstva. Slednje zagotovo ne kaže na neposredno in konkretno stopnjo nevarnosti pobega, saj se je tožnik zavedal, da njegovega zahtevka Slovenija ne bo obravnavala in da je ZR Nemčija pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in je dne 14. 10. 2022 njegov sprejem potrdila. Tožnik se je v vsem tem času nahajal v AD ter čakal na datum transferja. Sklicuje se na sodni odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 68/2022 z dne 30. 3. 2022 (8. točka obrazložitve) in Upravnega sodišča I U 1886/2021 z dne 29. 12. 2021 (21. točka obrazložitve).

12. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije je tožnik večkrat izrecno izjavil, da se z dublinskim transferjem v Zvezno republiko Nemčijo strinja, kar tudi tožena stranka ne prereka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tožnik je resda odšel iz nastanitvenih prostorov izpostave AD (ozemlja RS drugič nikakor ni zapustil) in se dne 14. 12. 2022 ni vrnil, vendar se je počutil nelagodno in bil v stiski zaradi nesporazuma s sobivajočim, ker mu sam ni mogel dopovedati, da njegovo kajenje v sobi škoduje tožnikovem zdravju in da se s tem ne strinja, vendar seje z namenom transferja v ZRN sam zglasil dne 15. 12. 2022 v izpostavi Azilnega doma na Kotnikovi in je bil začuden, čemu se vse, kar mu je bilo povedano, ni izvedlo, saj je bil prepričan, da naj bi bil transfer izveden dne 16. 12. 20221 (to so mu, kot sam zatrjuje, povedale socialne delavke enkrat na začetku tedna, 12. ali 13. 12. 2022). Vprašal je, kateri dan bo odpeljan in razumel je, da bo transfer izveden v petek, torej 16. 12. 2022; sam malo razume angleški jezik, njegov materni je arabski, razume bolj francoski). Varnostnik mu je nato rekel, da je izpisan iz sistema, obrnil se je tudi na socialno delavko, ki ga je informirala, da v AD več ne more bivati. Odšel je v hostel, medtem je bil legitimiran s strani policije, ki naj bi mu svetovala, da se zjutraj oglasi v Azilnem domu na Viču. Drugi dan 16. 12. 2022 je prišel v Azilni dom, kjer je bil prijet s strani policije in odveden v prostore tožene stranke, kjer mu je bil izrečen ukrep omejitve osebne svobode kot izjemno begosumni osebi, katera naj bi želela namerno zapustiti RS ne upoštevajoča odreditve ukrepa. Sam ponovno ponavlja, da ni nasprotoval transferju, kar bo tudi povedal pred naslovnim sodiščem in pojasnil. V prvi vrsti si v Nemčijo želi zaradi boljše zdravstvene oskrbe, ki jo tam nudijo prosilcem za mednarodno zaščito in katero sam potrebuje.

13. Ponavlja, da je prostore azilnega doma zapustil, ker je bil v stiski in je čutil, da noče biti v okolju, ki mu škodi, saj je večkrat izjavil, da ni nobene potrebe, da je nastanjen izpostavljen prepovedanim drogam, ker sam ima odklonilen odnos do oseb uživalcev le teh in vpliva neposrednega nanj. Ima resne zdravstvene težave s prebavnimi organi, rabi posebno dieto in se je takrat morda prehipno odločil, da zapusti AD.

14. Odločitev je sprejel svojevoljno in se je vrnil nazaj do predvidenega datuma za transfer. Sam ni želel povzročati nobenih konfliktov z ostalimi Poslušal je socialne delavce in prevajalca; v skrbi zase se je odloči, kot se je. Obveznosti pa se je zavedal. 15. V tožbi tudi pravi, da se izpodbijanega upravnega akta ne da preizkusiti, saj je obrazložitev nepopolna glede samega izreka, glede na to, da je tožena stranka seveda bila zagotovo seznanjena z vsemi postopki glede tožnika; v obrazložitvi izbrani razlogi so seveda v določeni meri pojasnjeni, vendar odločilni za njeno presojo zagotovo niso. Ob tem je bilo dejansko stanje seveda zmotno ugotovljeno, saj je bil s strani tožene stranke izpeljan nepravilen dokazni sklep, da tožnik ni bil pripravljen sodelovati s slovenskimi migracijskimi organi ter ni bil pripravljen upoštevati navodila transferja po dublinski uredbi v ZRN. Na to ne kažejo niti njegove izjave, kar izhaja iz spisovne dokumentacije, ne njegova dejanja. Sploh ni obstajala znatna nevarnost, da bo zapustil območje RS pred zaključkom postopka, še manj pa kvalifikatorne okoliščine, katere bi kazale na to. Tožnik meni, da odrejen ukrep ni sorazmeren in da se tožena stranka ni niti opredelila, kateri manj prisilni ukrepi bi bili primerni zanj, katere bi bilo učinkovito uporabiti.

16. Tožnik se zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode, ima več zdravstvenih težav - s prebavili in dihanjem (izvide bo priložil kasneje, saj se nahajajo pri socialni službi AD), zato zahteva tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. Člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red.

17. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode); sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

18. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in tožnika nemudoma izpusti. Tožnik tudi predlaga, da se ugodi zahtevi za začasno odredbo, tako da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

19. Sodišče ni opravilo glavne obravnave in ni zaslišalo tožnika, ker bi bilo to dejansko možno najprej šele dne 27. 12. 2022, zaradi česar bi bil prekoračen rok na podlagi standardov v zvezi s členom 5(4) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) oziroma na podlagi odgovarjajoče določbe o pravici iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi s členom 9(3) Direktive o sprejemu,1 čeprav je že iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in argumentacije v tožbi, ki jo je sodišče prejelo dne 23. 12. 2022, izhajala precejšnja verjetnost, da je obrazložitev begosumnosti tožnika do tolikšne mere skopa, da je izpodbijani akt očitno nezakonit. Sodišče je dalo zelo kratek rok toženi stranki, da predloži spise in da odgovori na tožbene navedbe oziroma argumente glede neizkazane begosumnosti tožnika. Sodišče je spise in odgovor tožene stranke prejelo 23. 12. 2022 ob 13.45 uri. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da ne more sprejeti tožnikovih tožbenih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da se je odločila za izrek strožjega ukrepa pridržanja na območje Centra za tujce, saj se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce v preteklosti izkazal za zelo neučinkovitega, na strani tožnika pa obstaja znatna nevarnost pobega. Tožnika na dan, ko bi moral biti predan Zvezni republiki Nemčiji, v azilnem domu ni bilo, ampak se je vrnil šele kasneje. Tožena stranka ugotavlja, da bi le-ta pobegnil, do česar se je obširno opredelila v izpodbijanem sklepu. Tožena stranka je pri preverbi prstnih odtisov v sistemu EURODAC zaznala, da se je tožnik pred tem nahajal na ozemlju Zvezne republike Nemčije. Slednje nakazuje na to, da podlaga za omejitev gibanja na podlagi pete alineje 84. člena ZMZ-1 dejansko obstaja. Pri tem je uporabila 84.a člen ZMZ-1, ki jasno opredeljuje, pod katerimi pogoji je oseba lahko videna kot begosumna, da je podana znatna begosumnost pa je ocenila upoštevajoč še druge pravno relevantne okoliščine. Po oceni tožene stranke je begosumnost tožnika izkazana predvsem v tem, da je pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito že zaprosil v Zvezni republiki Nemčiji. Tam na odločitev ni počakal, ampak je rajši samovoljno zapustil državo, za kar ni podal utemeljenega razloga. Na tem mestu je potrebno izpostaviti, da mednarodna zaščita ni namenjena prostemu ilegalnemu prehajanju mej držav EU, ampak zaščiti tistih, ki pomoč dejansko potrebujejo. Tožnikovo postopanje nakazuje na njegovo zlorabo postopkov mednarodne zaščite, kakor tudi nepripravljenost sodelovanja v postopku. Tožena stranka lahko iz tega izpelje, da je bilo načelo sorazmernosti ukrepa pravilno uporabljeno. Iz tožnikovih odgovorov ni razvidno, da bi bil v podajo prošnje v Zvezni republiki Nemčiji prisiljen. Seznanjen je bil, da bo na podlagi dublinske uredbe vrnjen v Zvezno republiko Nemčijo, a na transfer ni počakal, saj je samovoljno zapustil azilni dom, kar dokazuje, da gre za znatno nevarnost pobega. Tožena stranka torej ni preuranjeno zaključila, da je tožnik begosumna oseba, temveč jo je do tega zaključka pripeljala tehtna presoja objektivnih dejstev in okoliščin konkretnega primera, ter individualna aplikacija objektivnih kriterijev begosumnosti na konkretni primer.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

20. Tožba je utemeljena.

21. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožniku gibanje omejeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma da se izvaja ukrep odvzema prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina EU) oziroma drugega odstavka 19. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP) v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, ko gre za izvajanje pridržanja v glavnem objektu Centra za tujce. To pomeni, da gre v tem primeru za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine EU na podlagi določbe pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu.2

22. V sodni praksi Sodišča EU je uveljavljeno, da pravice, ki jih določa člen 6 Listine EU, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb.3 Iz pojasnil k členu 52 Listine EU je razvidno, da je namen odstavka 3 tega člena zagotoviti potrebno usklajenost med Listino EU in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije.4

23. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja (ki je primerljiva s pravico iz prvega odstavka 32. člena Ustave) v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje5, na področje določenega dela države6, na kraj (mesto) prebivanja7, na ozemlje ene države,8 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.9 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja.10 Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.11 S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanj prosilcev za azil v Centru za tujce.12

24. Zato je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem glavnem objektu Centra za tujce, brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja.

25. Dejstvo, da zakonodajalec EU v zvezi z različnimi primeri pridržanja uporablja (tudi) pojem odvzem „_svobode gibanja_,“13 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta pred tem omenjenih pravnih virov. Samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja.14 Tudi Sodišče EU je celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja v dosedanji sodni praksi izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (na primer) po določilih člena 8(3)(a), (b) in (e) Direktive o sprejemu za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU.15 V sodbi Velikega senata Sodišča EU v zadevi _FMS in ostali_ je sicer zaznati določeno terminološko nekonsistentnost, kajti Sodišče EU uporablja tudi pojem „_odvzem svobode gibanja_.“16 Vendar pa v tej isti sodbi Sodišče EU v odstavku 100, ko se sklicuje na svojo preteklo prakso, pravi, da je „_v skladu z ustaljeno prakso nastanitev državljana tretje države v centru za pridržanje bodisi med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito bodisi z namenom njegove odstranitve ukrep odvzema prostosti_.“17 Da gre v primeru pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito za odvzem prostosti in ne za poseg v kakšno drugo pravico ali za drugo obliko odvzema oziroma omejitve svobode gibanja, je razvidno tudi iz zadnjega dela obrazložitve sodbe v zadevi _FMS in ostali_.18

26. V novejši sodni praksi Sodišče EU pravi, da je pridržanje prosilca za mednarodno zaščito (v smislu določb Direktive o sprejemu)19 „_avtonomen pojem prava Unije, ki pomeni vsak prisilni ukrep, s katerim se temu prosilcu odvzame svoboda gibanja in je ločen od preostalega prebivalstva tako, da mu je odrejeno, naj stalno ostane na omejenem in zaprtem območju_“.20 V sodbi v zadevi M.A., kjer je šlo za ukrep pridržanja na območje objekta nastanitvenega centra, se zdi, da Sodišče EU uporablja pojma „odvzem prostosti“ in „odvzem svobode gibanja“ kot sinonima in je zadevo sprejelo v obravnavo po nujnem postopku.21 Ob tem se sklicuje na pravico iz 6. člena Listine EU,22 kar pa je bistveno.

27. V predmetni zadevi gre torej za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in ne omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu. Če iz aktualne sodne prakse Sodišča EU, ESČP (od leta 1996), Vrhovnega sodišča RS (od leta 2016 naprej),23 Ustavnega sodišča (od leta 2011 naprej), in Upravnega sodišča (v številnih sodbah že precej pred letom 2011) izhaja, da gre v teh primerih za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene podlage ali razloga, da tožena stranka odločitev o pridržanju po ZMZ-1 obravnava kot ukrep omejitve gibanja, kajti to vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost na podlagi 84. člena ZMZ-1. To vprašanje je še posebej pomembno v konkretnem primeru zaradi ugovora tožeče stranke, da ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti glede preizkusa milejšega ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce.

28. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo, da je treba pravne institute, ki so predmet obravnave v upravnih zadevah, imenovati s pravimi izrazi, ker je od pravilne uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov, testa presoje in standardov. Zato vztrajanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da gre za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti, izkazuje nerazumevanje in nespoštovanje temeljih postulatov pravne države (vladavine prava), kjer velja delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. člen Pogodbe o Evropski Uniji; drugi odstavek 3. člena Ustave).24 Brez teh temeljnih postulatov ni možno učinkovito varstvo človekovih pravic po 47. členu Listine EU oziroma po 23. členu Ustave s strani neodvisnih in nepristranskih sodišč, kar je sicer tudi nepogrešljiv element za demokratičnost družbene ureditve.25 Presoja izpodbijanega akta z vidika prvega dela določbe člena 28(2) Dublinske uredbe:

29. Prvi del določbe člena 28(2) Dublinske uredbe pravi, „_kadar obstaja znatna nevarnost_“, da bo oseba pobegnila, lahko države članice „_na podlagi presoje vsakega posameznega primera_“ zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo /.../.26

30. V tem prvem delu določbe člena 28(2) Dublinske uredbe je prvi korak v presoji zakonitosti izpodbijanega akta vprašanje, ali je izpolnjen pogoj, da gre za pridržanje z namenom, da se omogoči izvedba postopkov za predajo v skladu s to uredbo. Tožena stranka je zahtevo za (ponovni) sprejem poslala pristojnemu organu v Nemčijo. Iz izpodbijanega sklepa in neprerekanega dejstva izhaja, da je Nemčija dne 14. 10. 2022 sprejela pristojnost za odločanje o prošnji tožnika za mednarodno zaščito in dne 16. 12. 2022 je bil izpodbijani akt o pridržanju izdan. Osebni razgovor po Dublinski uredbi je bil izveden 15. 11. 2022. Iz teh dejstev izhaja, da z vidika zakonitega namena pridržanja po Dublinski uredbi izpodbijani sklep nima elementov nezakonitosti.

31. Kar zadeva dokazni standard „znatne nevarnosti“, sodišče ugotavlja, da po določbi člena 2(n) Dublinske uredbe „_nevarnost pobega_“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, „_v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom_.“ Vendar pri pridržanju na podlagi člena 28(2) Dublinske uredbe ne gre zgolj za „nevarnost pobega“, ampak za „znatno nevarnost pobega“27 in pri ugotavljanju znatne nevarnosti mora iti za „_presojo vsakega posameznega primera_“, ker to zahteva določba člena 28(2) Dublinske uredbe.

32. Element očitne nezakonitosti v izpodbijanem sklepu se začne pri tem, da tožena stranka v izpodbijanem aktu nedosledno uporablja standard „znatne nevarnosti“. Namesto tega namreč uporablja dokazni standard, da „obstaja sum“, da predaja tožnika Nemčiji ne bo možna, če mu ne bo omejeno gibanje.28 V nadaljevanju pa pravi, da „utemeljeno sklepa“, da je tožnik begosumen. To ni pravilna uporaba prvega dela določbe drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe.

33. Glede pravila, da mora organ pridržanje odrediti „_v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom_“ pa je Upravno sodišče v več sodnih odločbah, in ne vedno v istih sestavah sodišča,29 že uporabilo interpretacijo določil Dublinske uredbe, ki temelji na medsebojnem povezovanju „_objektivnih kriterijev begosumnosti_“ in „_ocene posameznega primera_“ (t.i. individualna obravnava) v povezavi z uporabo načela sorazmernosti in standardi Sodišča EU, po katerih mora biti ukrep pridržanja v katerem koli postopku "_strogo omejen" ukrep_,30 oziroma mora biti izrečen v "_izjemnih okoliščinah_"31, če je to "_nujno, razumno in sorazmerno_,"32 ker gre za "_skrajno sredstvo_".33 Sodišče EU pravi, da gre v primeru pridržanja za „_grob poseg v pravico do svobode_.“34

34. Za ugotovitev begosumnosti in razumljivo še toliko bolj za ugotovitev „_znatne_“ begosumnosti, namreč ni dovolj, če tožena stranka ugotovi zgolj (eno) okoliščino iz določila 84.a člena ZMZ-1 ob tem, da bi po pravu EU vse okoliščine iz člena 84.a ZMZ-1 morale biti vsaj kolikor toliko „objektivne“, ampak mora vedno (objektivni) kriterij begosumnosti povezati in upoštevati skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj; brez tega ne bi šlo za individualno obravnavo in za oceno posameznega primera, kakor tudi ne bi moglo iti za skrajno sredstvo ob upoštevanju načela (strogega testa) sorazmernosti.

35. Po določbi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, na katero je tožena stranka v konkretnem primeru oprla ugotovitev o begosumnosti tožnika, se „_šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila_.“

36. Kriterij iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 je manj objektiven, kot so nekateri drugi kriteriji,35 če ga tožena stranka uporabi na način, da ne razčiščuje razlogov in če ne upošteva okoliščin v zvezi z razlogi, zakaj je prosilec zapustil drugo državo članico EU, preden je v tej državi na primer pristojni organ odločil o njeni prošnji. Kajti tožena stranka mora napraviti celovito dokazno oceno o znatni begosumnosti in v ta namen upoštevati vse pravno relevantne okoliščine posameznega primera. Sodišče je v zadevi I U 1806/2021-14 z dne 16. 12. 2021 (odst. 26) postavilo, še pred tem pa v zadevi I U 1731/2021-15 z dne 2. 12. 2021 (odst. 31), da vsakršna zapustitev države članice ne more biti objektivni kriterij begosumnosti. Takšna je namreč tudi izrecna interpretacija Sodišča EU o uporabi objektivnih kriterijev begosumnosti v primeru pridržanj po Direktivi o vračanju 2008/115, ki pa ne more biti drugačna, kot v primeru uporabe objektivnih kriterijev begosumnosti po Dublinski uredbi.

37. Po določilu člena 3(7) Direktive o vračanju 2008/115, ki jo je razlagalo Sodišče EU v zadevi _Mahdi_, nevarnost pobega pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, „_zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil_.“ Sodišče EU je namreč kljub temu, da je v tem določilu uporabljen pojem „_domneva_“ o tem, da bi državljan tretje države lahko pobegnil, ki je v Dublinski uredbi niti ni, tega določila Sodišče EU ni razlagalo v povezavi s kakršnim koli obrnjenim dokaznim bremenom, tako da bi tujec moral „_domnevo_“ o begosumnosti izpodbiti, da bi le na tej podlagi lahko dokazal, da je pridržanje nezakonito. Sodišče je namreč mimo uporabe neke domneve o begosumnosti, ki bi jo tožnik moral izpodbiti, s sklicevanjem na starejšo zadevo _Sagor_ (iz leta 2012) izpeljalo, da je v takih primerih bistvena „_posamična obravnava primera zadevne osebe_“,36 ki pa ni izčrpana že z ugotovitvijo obstoja objektivnega kriterija begosumnosti. V zadevi _Mahdi_ je bolgarski zakon kot kriterij begosumnosti določal okoliščino, ko oseba nima nobenega osebnega dokumenta,37 Sodišče EU pa je odločilo, da dejstvo, da državljan tretje osebe nima osebnih dokumentov, še ne more upravičevati podaljšanja pridržanja,38 ampak mora sodišče države članice v posameznem primeru sàmo presoditi dejanske okoliščine konkretne zadeve, da bi ugotovilo, ali je zoper tega državljana mogoče učinkovito uporabiti manj prisilen ukrep oziroma ali obstaja nevarnost njegovega pobega.39

38. V tem smislu razlaga pravilo o odločanju „_na podlagi presoje vsakega posameznega primera_“ iz člena 28(2) Dublinske uredbe tudi Generalni pravobranilec v zadevi _Al Chodor_. Generalni pravobranilec Sodišča EU pravi, da je nevarnost pobega v členu 2(n) Dublinske uredbe opredeljena tako, da vključuje, prvič, subjektiven in konkreten vidik („posamezni primer“) in drugič, objektiven in splošen vidik („na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“). V tej opredelitvi sta po njegovi interpretaciji dve kumulativni zahtevi, ki ju morajo pristojni organi – in sicer upravni ali pravosodni organi - za vsak primer posebej preučiti posamezne in dejanske okoliščine, ki so značilne za položaj vsakega prosilca, pri čemer zagotovijo, da taka preučitev temelji na objektivnih merilih, ki so določena splošno in abstraktno.40 Ob tem se Generalni pravobranilec sklicuje na del sodbe Sodišča EU v zadevi _Mahdi_, na katerega se opira tudi Upravno sodišče v tej zadevi. Sodišče EU pa je takšno razumevanje Generalnega pravobranilca ubesedilo na način, da je v sodbi v zadevi _Al Chodor_ večkrat izpostavilo pomen „_upoštevanja okoliščin posamičnega primera_“41 v tem smislu, da splošne določbe o objektivnih merilih za obstoj nevarnosti pobega na vnaprej zavezujoč in poznan način „_urejajo manevrski prostor pri presoji okoliščin vsakega posameznega primera_ /.../, _ker so potem takšna merila najustreznejša za zunanji nadzor diskrecijske pravice navedenih organov, da so prosilci zaščiteni pred samovoljnimi odvzemi prostosti_.“42 Merila torej, kot pravi Sodišče EU, „_opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega_“43 oziroma „_kažejo na obstoj nevarnosti pobega_“,44 na njihovi podlagi „_temeljijo razlogi za sum pobega_,“45 kar pomeni, če je posamezno merilo v konkretni situaciji izkazano, to avtomatično še ne zadošča za celovito oceno, da je podana znatna nevarnost pobega.46 S to razlago se ujema razlaga Vrhovnega sodišča RS v nekaterih sodnih odločbah.47

39. Vse navedeno za konkreten primer pomeni, če je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Nemčiji in jo je pozneje zapustil, to pomeni pred koncem postopka v Nemčiji, to še ni zadostna podlaga za pridržanje. Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni ravnala v skladu z zgornjo interpretacijo določbe tretje alineje člena 84.a ZMZ-1 v zvezi z členom 28(2) Dublinske uredbe. Iz izpodbijanega akta namreč ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala ali upoštevala katero koli okoliščino v zvezi z razlogi, zakaj je po vložitvi prošnje v Nemčiji tožnik to državo zapustil. Zaradi tega tožena stranka ni pravilno uporabila določbe tretje alineje prvega odstavka 84.a. člena ZMZ-1 in na tej podlagi tožena stranka ni mogla ugotoviti znatne begosumnosti tožnika.

40. Tožena stranka se je pri izreku konkretnega ukrepa pridržanja oprla tudi na drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. 41. Po določilu druge alineje 84.a člena ZMZ-1 se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, „_če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti_.“

42. Iz zapisnika o ustnem izreku pridržanja izhaja, da je uradna oseba bila seznanjena z dejstvom, da se je tožnik sam vrnil v Azilni dom dne 16. 12. 2022. Na tem razgovoru je tožnik povedal, da lahko socialni delavci in prevajalec potrdijo, da je bil obveščen, da bo do transferja prišlo 16. 12. 2022 in ne 15. 12. 2022. Tožena stranka teh dejstev, ki so bistvena za ugotavljanje begosumnosti ni preverjala, pa bi morala. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi ne prereka trditev tožnika v tožbi, da je bil obveščen o tem, da bo premeščen v Nemčijo 16. 12. 2022, kakor tudi ne prereka, da je v upravnem postopku dal jasno vedeti, da ne nasprotuje oziroma da si želi premestitve v Nemčijo. Tožnik je na tem osebnem razgovoru pojasnil, da je šel k znancu, da je pri njem spal dve noči in da se je vrnil 15. 12. 2022 ob 16.00 uri, torej dan pred 16. 12. 2022. Pojasnil je, da ni bil v Azilnem domu, ker ga je 13. 12. 2022 zapustil, ker je bolan in ni mogel dihati cigaretnega dima v sobi, slabo se je počutil. Na osebnem razgovoru po Dublinski uredbi dne 15. 11. 2022 je povedal, da se želi vrniti v Nemčijo. Tudi teh okoliščin tožena stranka ni upoštevala v okviru individualne (posamične) in celovite presoje, četudi se neposredno navezujejo na tožnikovo zatrjevano begosumnost in so bistvene. Bistveno pa je tudi, kar navaja tožeča stranka v tožbi in česar tožena stranka tudi ni ugotavljala pred izdjao odločbe niti temu ne ugovarja v odgovoru na tožbo, da je bil tožnik nastanjen v Azilnem domu od 29. 9. 2022 do 13. 12. 2022 oziroma 15. 12. 2022, torej skoraj tri mesece in ni zapustil Slovenije. Tožena stranka niti ni izkazala, da bi tožnik od dne 13. 12. 2022 do dne 15. 12. 2022 zapustil ali poskusil zapustiti Sloveniji. Tožnik je namreč trdil, da je bil v Sloveniji pri prijatelju in da je ni zapustil. Tudi s tega vidika (druga alineja 84.a člena ZMZ-1) je torej izpodbijani akt nezakonit. Presoja izpodbijanega akta z vidika drugega dela določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013:

43. Drugi del oziroma nadaljevanje določila člena 28(2) Dublinske uredbe pravi, da se pridržanje lahko odredi /.../ „ _vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov_.“

44. V zvezi s tem se je Upravnemu sodišču že postavilo pravno vprašanje,48 ali tudi za pogoje pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Dublinski uredbi v zvezi z učinkovitostjo uporabe drugih manj prisilnih ukrepov, tako kot za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito po Direktivi o sprejemu, velja, da „_morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot o redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu določena v nacionalnem pravu_.“ Ta obveznost je določena v členu 8(4) Direktive o sprejemu za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito.

45. Določba člena 28(4) Dublinske uredbe sicer pravi, da „_kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU_.“ Vendar pa to po presoji Upravnega sodišča ne pomeni, da se določba člena 8(4) Direktive o sprejemu ne more uporabljati v postopkih pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Dublinski uredbi. Uvodna izjava št. 20, na katero se sklicuje tudi Sodišče EU v zadevi _Al Chodor_,49 namreč med drugim pravi, da kar zadeva „_splošna jamstva_“ v zvezi s pridržanjem in „_pogoje za pridržanje_“, bi morale države članice, „_kjer je to ustrezno_,“ določbe Direktive o sprejemu uporabljati tudi za osebe, ki so pridržane na podlagi uredbe. Državam članicam je torej dana s tem določena regulacijska diskrecija, ki pa je v bistvu odgovornost v tem smislu, da je potrebno v vsakem primeru pretehtati, ali je določeno garancijo iz določb Direktive o sprejemu 2013/33/EU treba upoštevati tudi, ko gre za pridržanje po Dublinski uredbi. Določba člena 8(4) Direktive o sprejemu je tak ustrezen primer, kajti „_pogoj_“ za pridržanje po členu 28(2) Dublinske uredbe je, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti „_drugih manj prisilnih ukrepov_“.

46. Pojem „_alternative pridržanja_“ iz člena 8(4) Direktive o sprejemu je sicer soroden, a ni pravno povsem identičen s pojmom „_manj prisilni ukrepi_“. Primeri iz člena 8(4) Direktive o sprejemu so vsekakor manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti, saj gre za primere omejitve svobode gibanja; edini možen manj prisilni ukrep od pridržanja v Centru za tujce po slovenski zakonodaji je obvezno zadrževanja na območju azilnega doma, vendar pa v tem primeru ne gre za ukrep v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu, ampak gre za manj prisilen ukrep v primerjavi s pridržanjem v Centru za tujce, ki pa še vedno pomeni odvzem prostosti. To izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.A.50

47. Poleg navedenega Upravno sodišče ne vidi objektivne in upravičene podlage za to, da bi sorazmernost posega v pravico do osebne svobode oziroma prostosti po Dublinski uredbi imela bistveno drugačne kriterije za njeno uporabo kot sorazmernost takšnega posega po Direktivi o sprejemu. V obeh primerih gre za prosilca za mednarodno zaščito in v obeh primerih pridržanje lahko traja čim manj časa oziroma čim krajše obdobje (člen 9(1) Direktiva o sprejemu; člen 28(3) Dublinske uredbe). V primeru Dublinske uredbe mora biti v skladu s tretjim pododstavkom člena 28(3) predaja izvedena najpozneje v 6 tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3). Ureditev alternativ pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu, v primeru katerih ne gre za odvzem prostosti, brez dvoma služi cilju učinkovitega izvajanja Dublinske uredbe in hkrati ob tem služi urejanju in odločanju o pravici do osebne svobode v skladu z načelom sorazmernosti, ki je načelo iz primarnega prava EU (člen 52(1) Listine EU v zvezi s pravico iz 6. člena Listine EU).

48. Zakonodajalec EU je izrecno predpisal pogoj, „_če ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih ukrepov_“ od pridržanja po določbi člena 28(2) Dublinske uredbe in Sodišče EU je že ugotovilo, da kljub temu, da gre za uredbo, morajo držav članice za izvajanje nekaterih njenih določb sprejeti „_izvedbene ukrepe_.“51 V zadevi _Al Chodor_ Sodišče EU med drugim pravi, da določbe Direktive o sprejemu v členu 8 vsebujejo neposredno napotitev na nacionalno pravo. Po mnenju Upravnega sodišča v tej zvezi ne gre samo za člen 8(3) Direktive o sprejemu, ki pravi, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu, ampak tudi za člen 8(4) Direktive o sprejemu. Veliki senat Sodišča EU v zadevi J.N. tudi pravi, da odstavki v določilu 8. člena Direktive o sprejemu „močno omejujejo“ možnost pridržanja, ki jo imajo države članice in se v tej zvezi sklicuje na določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu.52

49. Vendar pa teh „močnih omejitev“ možnosti pridržanja oziroma nobenega alternativnega ukrepa oziroma manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti tožena stranka v konkretnem primeru ni mogla vzeti v obzir in ni mogla uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, ker zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu v notranji pravni red. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce Postojna zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu) tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti.53

50. Posledično vse navedeno pomeni, da je pridržanje tožnika nezakonito tudi zaradi tega, ker zakonodajalec ni izpolnil svoje obveznosti iz člena 8(4) Direktive o sprejemu. Upravni organ in sodišče namreč morata v „_vsakem posameznem primeru preveriti, ali je pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi_“,54 kar pa ni mogoče, če v zakonu sploh ni oblik omejitve gibanja v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu. Tudi to je razlog, da je izpodbijani akt nezakonit. 51. Upravno sodišče ob tem ni uporabilo določila člena drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na način, kot je to določilo zapisano in sicer ga ni uporabilo na pravni podlagi v zvezi z načeli uporabe prava EU. Sodišče namreč ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a člena Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU.55 V takem primeru je treba upoštevati načelo, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora(ta) upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi(ta).56

52. Ne glede na napačno uporabo določila člena 8(4) Direktive o sprejemu v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, sodišče vseeno pripominja, kot že tolikokrat doslej, da je tožena stranka tudi možnost odvzema prostosti v Azilnem domu napačno razlagala in uporabila, saj opis načina varovanja v Azilnem domu in statistični podatki o učinkovitosti varovanja ne morejo pomeniti individualne obravnave partikularnih okoliščin na strani tožnika. Tožena stranka se tudi napačno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Te sodbe namreč ni mogoče uporabiti kot podlago oziroma je ni mogoče razlagati v tem smislu, da zaradi nje ni potrebno v notranji pravni red prenesti določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu. Namesto te sodbe za namen, ki ga sistematično in zmotno navaja tožena stranka v njenih upravnih aktih, bi tožena stranka morala upoštevati sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 11/2019 z dne 3. 4. 2019 o pomenu razlage nacionalnih pravnih norm preko načela „_effet utile_“, ki zagotavlja učinkovitost prava EU57 in da mora biti zaradi preprečevanja samovoljnega ravnanja, kakovost zakona, ki ureja pridržanja, takšna, da so zakonske določbe, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov, natančne, jasne, dostopne in njihova uporaba predvidljiva, sicer je pridržanje nezakonito.58 Enako kot v zadevi X Ips 11/2019, kjer je Vrhovno sodišče ugotovilo, da objektivna merila za begosumnost niso predpisana v zakonu, je tudi v tej zadevi bistveno, da „_drugi manj prisilni ukrep_“ od odvzema prostosti v zakonu niso predpisani.

53. Sodišče EU je v zadevi _Al Chodor_, čemur je sledilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 11/2019, izpostavilo, da iz uvodne izjave 9 Dublinske uredbe izhaja, da je njen namen na podlagi izkušenj uvesti potrebne izboljšave glede učinkovitosti dublinskega sistema in zaščite, ki se prizna prosilcem, ki jim je zaščita zagotovljena zlasti s sodnim varstvom, do katerega so ti upravičeni.59 Sodišče EU v tej zvezi govori o „_visoki ravni zaščite_“ prosilcev na podlagi 28. člena v povezavi s členom 2(n) in uvodno izjavo št. 20 Dublinske uredbe, o „_močnem omejevanju možnosti pridržanja_“60 in o „strogih jamstvih“ v smislu obstoja pravne podlage, jasnosti predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem.61 Teh strogih jamstev, visoke ravni zaščite in močnega omejevanja možnosti pridržanja ni, dokler država ne uredi v zakonu manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti.

54. Zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu v ZMZ-1, čeprav je nedavno posegel v ta zakon z določenimi spremembami in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa. To je naslednji razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa (nepravilna uporaba določbe 28(2) Dublinske uredbe), zaradi katere je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 55. Ob tem je Upravno sodišče upoštevalo tudi sodbo Velikega senata Sodišča EU v zadevi C, B in X, v kateri Sodišče EU pravi, da je treba člen 9(3) in (5) Direktive o sprejemu 2013/33 in člen 28(4) Uredbe št. 604/2013 (in člen 15(2) in (3) Direktive o vračanju 2008/115), v povezavi s členoma 6 in 47 Listine EU o temeljnih pravicah razlagati tako, da „_nadzor sodnega organa_“ nad spoštovanjem pogojev za zakonitost pridržanja državljana tretje države, ki izhajajo iz prava Unije, temu organu obvezno narekuje, da po uradni dolžnosti na podlagi elementov iz spisa, s katerimi je seznanjen in kot so bili dopolnjeni ali pojasnjeni v kontradiktornem postopku pred tem organom, izpostavi morebitno nespoštovanje pogoja za zakonitost, ki ga zadevna oseba ni uveljavljala.62 Če se izkaže, da pogoji za zakonitost pridržanja, opredeljeni v točki 77 sodbe v zadevi C,B in X, niso bili ali niso več izpolnjeni, mora biti zadevna oseba, kot je poleg tega zakonodajalec Unije izrecno navedel v členu 9(3), drugi pododstavek, Direktive 2013/33 (in v členu 15(2), četrti pododstavek, in (4) Direktive 2008/115 ter) takoj izpuščena.63 Obrazložitev k drugi točki izreka:

56. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

57. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele s pravnomočnostjo odločitve v prvi točki izreka sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna. Zakonodajalec Republike Slovenije namreč z določilom četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki je stopilo v veljavo z zadnjo novelo ZMZ-1, ni upošteval neposrednega učinka določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU64 (v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU),65 ki pravi, da „_kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti_.“ Določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 sama po sebi sicer ni v nasprotju z neposrednim učinkom omenjene določbe prava EU, saj pravi samo to, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru je zato pritožba dovoljena. Vendar pa, ker je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 uporabljati skupaj z določbo drugega odstavka 333. člena ZPP (v zvezi z določbo 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17), je s tem izkazano nasprotje med neposrednim učinkom določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU in omenjeno ureditvijo v drugem odstavku 333. člena ZPP, po kateri „_pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija_.“

58. Zato je treba v tem primeru upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU na primeru določbe drugega odstavka 333. člena ZPP in to določbo ignorirati oziroma mora Upravno sodišče o utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe odločati ne glede na nacionalno pravo, ki v določilu drugega odstavka 333. člena ZPP določa, da je pritožba suspenzivno pravno sredstvo.66 Če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.67 Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi.68

59. Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, „_da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti_“ in nadaljuje, da iz tega „_sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe_.“69 Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine EU treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite,70 je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.71

60. Zaradi navedenega je Upravno sodišče v drugi točki izreka ugodilo predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe (na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 v zvezi z določbo člena 28(4) Dublinske uredbe), saj je težko popravljiva škoda izkazana s tem, ker je sodišče ugotovilo nezakonit odvzem prostosti tožniku v konkretnem primeru. Taka začasna odredba pa je zaradi ugotovitve o nezakonitem odvzemu prostosti tudi sorazmerna s ciljem varovanja javnih koristi glede učinkovite uporabe prava EU. Z njeno izdajo je namreč neposredni učinek določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU učinkovito zavarovan.

1 To določilo govori o „hitri sodni preučitvi zakonitosti pridržanja“. Več in konkretno o teh standardih glej: Statement of the European Law Institute: Detention of Asylum Seekers and Irregular Migrants and the Rule of Law: Checklists and European Standards, Vienna, 2017, standard št. 24, str. 86-88. 2 Uradni list EU, L 180/101, 29. 6. 2013; v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu. 3 Sodba Sodišča EU v zadevi J.N., C-601/15 PPU, odst. 47. 4 Drugi pravni viri za zvezo med pravom EU in EKČP so tudi določila členov 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU. Glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive o sprejemu. 5 _Cyprus v Turkey_, 10. 5. 2001. 6 _Djavit An v. Turkey_, 20. 2. 2003. 7 _Hajibeyli v. Azerbaijan_, 10. 7. 2008. 8 _Streletz, Kessler and Krenz v. Germany_, 22. 3. 2001. 9 _Guzzardi v. Italy_, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. 10 _Ahingdane v the United Kingdom_, 28. 5. 1985. 11 _Amuur v. France_, odst. 42, 48; _Khlaifia and others v. Italy_, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 64. 12 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. 13 Glej na primer: člen 2(h) Direktive o sprejemu. 14 Samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja. Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia (App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary (App. no. 47287/15, odst. 66) ter sodbi Sodišča EU v zadevah C-443/14 in C-444/14 Alo in Osso EU:C:2016:127, odst. 25 in C-294/16 PPU, JZ, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51. 15 C-18/16, _K._, 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016, odst. 47, 52. 16 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, _FMS in ostali_ , odst. 216, 217, 223. 17 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, _FMS in ostali_, odst. 100. 18 Glej: Ibid. odst. 231. 19 Po mnenju Upravnega sodišča to isto velja za pridržanje na podlagi Dublinske uredbe. 20 Komisija proti Madžarski, C-808/18, 17.12.2020, odst. 159. 21 C-72/22 PPU z dne 30. 6. 2022, odst. 38-42, 45. 22 Ibid. odst. 83. 23 Glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, odst. 9 in I Up 15/2016, 24. 2. 2016. 24 C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, _FMS in ostali_, odst. 126-147. 25 Glej _mutatis mutandis_: sodba Sodišča EU v zadevi C-585/18, C-624/18 in C-625/18, A.K., 19. 11. 2019, odst. 120. 26 To določilo je treba uporabljati v povezavi z določbo člena 28(1) Dublinske uredbe, po kateri države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v uredbi. 27 V angleški različici uredbe je uporabljen izraz „significant risk“ (znaten), v fracoski različici je uporabljen izraz „risque non négligeable“ (nezanemarljiv), v italijanski različici je uporabljen izraz „un rischio notevole“ (znaten) in v hrvaški različici je uporabljen izraz „velika opasnost“ (velika nevarnost). 28 Prvi odstavek na strani 3 izpodbijanega sklepa. 29 Glej na primer: I U 1731/2021-15, 2. 12. 2021, odst. 31; I U 1806/2021-14, 16. 12. 2021, odst. 23, 26; I U 1887/2021-21 z dne 30. 12. 2021, odst. 42; I U 1885/2021-19 z dne 29. 12. 2021, odst. 26 30 C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, _K._, 14. 9. 2017 (odst. 41). 31 C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016, odst. 52. 32 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, _J.N._, 15. 2. 2016. odst. 63. 33 C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48. 34 C. B in X, C-704/20 in C-39/21, 8. 11. 2022. 35 Na primer kriteriji iz druge, četrte, osme, devete, desete in enajste alineje. 36 C-146/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 70. 37 Ibid. odst. 71; glej tudi odst. 72. 38 Ibid. odst. 73. 39 Ibid. odst. 74. 40 C-528/15, Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Henrika Saugmandsgaarda Øeja, 10. 11. 2016, odst. 59-60. 41 C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odst. 34, glej tudi odst. 25, 42. 42 Ibid. odst. 44. 43 Ibid. odst. 42. 44 Ibid. odst. 41. 45 Ibid. odst. 45. 46 To je sicer splošen način omejevanja pravic tujcev. V sodbi v zadevi Z. Zh in I.O. Veliki senat Sodišče EU pravi, da zgolj na podlagi dejstva, da je državljan tretje države osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali pa je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen, ni mogoče šteti, da ta državljan ogroža javni red v smislu člena 7(4) Direktive o vračanju 2008/115, ampak je treba navedeno okoliščino upoštevati „_skupaj s preostalimi okoliščinami v zvezi s položajem zadevne osebe_“ (C-554/13, Z.Zh in I. O, 11. 6. 2015, odst. 50-51); glej tudi sodbo Sodišča EU v zadevi Jawo , kjer je Sodišče EU pravne posledice dejstva, da je prosilec brez obvestila zapustil kraj bivanja, pogojevalo s tem, ali je bil ustrezno obveščen o svojih obveznostih in da bi moral imeti možnost dokazati, da ni imel namena izogniti se predaji (C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 62-65). 47 Glej: sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 16/2022 z dne 9. 2. 2022, odst. 9. 48 Glej na primer sodbo v zadevi I U 1731/2021-15 z dne 2. 12. 2021. 49 C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odst. 28. 50 C-72/22 PPU z dne 30. 6. 2022, odst. 38-42, 45. 51 C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odst. 27. 52 J.N., C-601/15 PPU, odst. 61. 53 To primerjalno gledano izhaja tudi iz določbe člena 7(3) Direktive o vračanju 2008/115, ki določa, da se lahko za prostovoljni odhod naložijo določene obveznosti, namenjene preprečevanju nevarnosti pobega, kot so redno javljanje organom, položitev ustrezne finančne garancije, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, med tem ko določilo 15. člena te iste direktive ureja pridržanje tujcev v smislu odvzema prostosti. 54 VL, C-36/20 PPU, odst. 102. 55 Simmenthal, 106/77, 9.3.1978, odst. 24; Popławski, C‑573/17, 24.6.2019, odst. 61-62; ter z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, 21.12.2021, odst. 252; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53. 56 Torubarov, C-556/17, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, odst. 38.); glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79. 57 X Ips 11/2019, 3. 4. 2019, odst. 11. 58 Ibid. 15-16. 59 C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odt. 33. 60 Ibid. 34. 61 Ibid. odst. 40. 62 C-704/20 in C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 88, 94. 63 Ibid. odst. 79. 64 C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 288, 292, 294; glej _mutatis mutandis_: C-383/13 PPU, M.G. N. R, odst. 38-39. 65 C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 289. V tej zadevi Veliki senat Sodišča EU pravi, da je člen 47 Listine o temeljnih pravicah EU dovolj sam po sebi in ga ni treba pojasnjevati z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo. Glej tudi: C-556/17, Torubarov, odst. 56. 66 Glej mutatis mutandis: C-556/17, Torubarov, odst. 67, 59, 67 Ibid. odst. 73; Simmenthal, 106/77, 9.3.1978, odst. 24; Popławski, C‑573/17, 24.6.2019, odst. 61-62; ter z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, 21.12.2021, odst. 252; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53. 68 C-556/17, Torubarov, odst. 74; C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 291. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, odst. 38). 69 Ibid. odst. 288, 292 - 294. 70 C-528/15, Al Chodor in ostali, odst. 37. 71 Glej: _Stanev v. Bulgaria_, App. no. 36760/06, odst. 168; _Khlaifia and others v Italy_, odst. 131 Natančneje o razlogih zakaj, sodna praksa ESČP utrjuje nujnost lojalne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013.