Jedro

Sodni svet pri izbiri ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata in tudi ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto. Odločitev je torej stvar njegove presoje, ta pa mora biti sprejeta po z zakonom določenem postopku in na podlagi z zakonom določenih kriterijev, pri tem pa ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, torej ne sme biti diskriminatorna ali arbitrarana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom Sodni svet Državnemu zboru RS predlaga, da na razpisano prosto sodniško mesto okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu (razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 38 z dne 30. 5. 2014) izvoli v sodniško funkcijo kandidatko A.A. Omenjeno kandidatko je Sodni svet izbral po obravnavi kandidatur na podlagi razpisne dokumentacije, mnenja o ustreznosti kandidatke, dokončnega mnenja predsednice Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu in po opravljenih razgovorih. Iz obrazložitve izhaja, da je kandidatka diplomirala na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani leta 2004 z odliko, pravniški državni izpit je opravila leta 2007 s povprečno oceno 8,33. Bila je zaposlena v odvetniški pisarni, nato je pričela opravljati delo strokovne sodelavke najprej na Višjem sodišču v Ljubljani, od leta 2008 pa na Vrhovnem sodišču RS.

2. Iz mnenja vrhovne sodnice B.B. izhaja, da je kandidatkino strokovno znanje nadpovprečno, svoje delo opravlja vestno in vzorno, njene zelo dobre delovne navade se izražajo v nadpovprečni učinkovitosti. Za najbolj zapletena pravna vprašanja je sposobna ponuditi strokovne rešitve in jih kvalitetno utemeljiti, sprejemljiva pa je tudi za nasprotne argumente. Upošteva usklajena pravna stališča ter uveljavljeno sodno prakso. Njeni pisni izdelki so logični, strokovno prepričljivi in jezikovno na visokem nivoju, kar potrjuje objava večjega števila odločb, pri katerih je tvorno sodelovala. Delo na Vrhovnem sodišču RS, ki strokovnim sodelavcem nudi široko možnost seznanitve z najtežjimi pravnimi vprašanji, hkrati pa možnost njihovega logičnega, strokovnega in argumentiranega reševanja, je kandidatka dobro izkoristila, zato jo omenjena vrhovna sodnica ocenjuje kot osebno in strokovno zelo dobro usposobljeno za sodniško delo.

3. Iz mnenja predsednice Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu izhaja, da ima kandidatka več kot deset let delovnih izkušenj v sodstvu in meni, da je strokovno ter osebno ustrezna in primerna kandidatka za zasedbo prostega mesta okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu. Sodni svet je s kandidatko opravil razgovor in ugotovil, da si je v svoji poklicni karieri pridobila ustrezne delovne in strokovne izkušnje. Na razgovoru so ji bila postavljena strokovna vprašanja s procesnega in materialnega področja, njeni odgovori pa so bili precizni in odločni ter zaključki natančno podani. Za zahtevnejše pravne probleme je podala jasne rešitve. Na razgovoru je izkazala, da je njeno ustno izražanje odlično.

4. Sodni svet je opravil vrednotenje vseh kandidatov glede na predloženo listinsko dokumentacijo ter po opravljenih razgovorih na podlagi vsega navedenega ocenil, da je kandidatka A.A. najbolj primerna kandidatka za zasedbo razpisanega prostega sodniškega mesta, zato jo predlaga v izvolitev na sodniško mesto okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu.

5. Navedena odločitev je bila vročena tožnici skupaj z dopisom z dne 14. 1. 2015, s katerim jo je Sodni svet obvestil, da je njeno kandidaturo, vloženo na navedeni razpis, obravnaval in tožnice ni izbral. Ob upoštevanju zakonsko določenih kriterijev ter na podlagi osebne predstavitve Sodni svet ugotavlja, da kandidatka A.A. najbolje izpolnjuje zahtevane kriterije iz razlogov, ki so razvidni iz predloga za izvolitev, zato tožnica ni bila izbrana. Hkrati je bil tožnici poslan tudi prepis sklepa iz zapisnika seje Sodnega sveta z dne 8. 1. 2015. 6. Tožnica v vloženi tožbi predlaga odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve Sodnemu svetu v ponoven postopek. Ugotavlja, da je Sodni svet od prijavljenih osmih kandidatov na razgovor povabil le štiri, preostalih štirih, med njimi tudi tožnice, pa na razgovor ni povabil. Ne iz odločbe ne iz obvestila ni razvidno, kako je tožena stranka opravila presojo vloženih kandidatur in kaj je bil razlog, da je nekatere od prijavljenih kandidatov povabila na razgovor in drugih ne. V nadaljevanju tožeča stranka navaja podatke iz svoje prijave in predložnih dokazil, iz katerih izhaja, da izpolnjuje pogoje za razpisano mesto okrožnega sodnika. Iz tega pa ne izhaja noben tehten razlog, zakaj tožeča stranka ni bila vabljena na razgovor na sejo tožene stranke oziroma, zakaj ji ni bila dana možnost osebne predstavitve. Meni, da je takšno ravnanje tožene stranke diskriminatorno in v nasprotju z določbami Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju ZUNEO) v povezavi s prvim odstavkom 14. člena Ustave in tretjim odstavkom 49. člena Ustave RS. To kaže na arbitrarno ravnanje in odločanje tožene stranke. Arbitrarnost se po mnenju tožeče stranke kaže tudi v tem, da je tožena stranka v svojih odločbah že večkrat poudarila pomembnost predhodnih sodniških izkušenj v primeru izbire in imenovanja kandidatov za mesto okrožnega sodnika, v predmetnem postopku pa teh okoliščin očitno ni upoštevala. Pri tem se sklicuje na odločbo tožene stranke o imenovanju št. 2/14-21. 7. Nadaljnji razlog za odpravo odločbe tožene stranke je tudi neskladje s šestim odstavkom 18. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), ki določa, da mora biti obvestilo o neizbiri kandidatov obrazloženo tako, da so navedeni razlogi za neizbiro posameznega kandidata ter s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločb. Iz vsebine odločbe ne izhaja ugotovljeno dejansko stanje za tožečo stranko in primerjava le tega z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanaša na izbrano kandidatko, niso navedeni razlogi, ki so narekovali opravo razgovora le z izbrano kandidatko in tudi ne, katera so tista dejstva, ki so bila glede na podatke obeh kandidatk odločilna za izbiro A.A. na razpisano prosto mesto, čeprav zakon takšno dolžnost toženi stranki izrecno nalaga.

8. Razen tega tožeča stranka še dodaja, da ne more mimo dejstva, da iz podatkov na spletni strani Vrhovnega sodišča RS izhaja, da sta na civilnem oddelku Vrhovnega sodišča, kjer opravlja delo izbrana kandidatka, kot vrhovna sodnika zaposlena tudi dva člana Sodnega sveta, ki sta sodelovala pri izbiri kandidatke, to je C.C. kot predsednik in podpredsednica dr. Č.Č. To sicer res ni a priori razlog za izločitev, so pa diskriminatornost postopka izbire, arbitrarnost odločitve in neobrazloženost odločbe okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost obeh članov Sodnega sveta.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da gre pri odločanju Sodnega sveta o izbiri kandidata za sodnike in predsednike sodišč za pravno vezano diskrecijsko odločanje. Sodna kontrola se mora zato omejiti na to, ali je bil postopek pošten (da ni bilo hujših napak) ali je odločitev dovolj obrazložena, da ni arbitrarna, izbira pa tudi ne sme biti diskriminatorna. Navaja, da je v izpodbijanem aktu, s katerim je odločila, da se na razpisano prosto mesto izbere kandidatko A.A. in jo predlaga Državnemu zboru RS v izvolitev, jasno in natančno navedla kombinacija katerih sposobnosti, znanj in delovnih izkušenj je bila odločilna za presojo, da je izbrana kandidatka najustreznejša in najprimernejša, glede na zahteve razpisanega sodniškega mesta okrožnega sodnika, kar je opredeljeno tudi v obvestilu o neizbiri z dne 14. 1. 2015. Sodni svet je sledil postopku izbire sodniških kandidatov, ki je predpisan v ZSS, v skladu s katerim je opravil vsebinsko izbiro kandidatke na temelju 18. člena ZSS. Pri tem je primerjava kandidatov zaradi raznolike narave dela za kandidate, ki še niso sodniki, mogoča ob smiselni uporabi zakonsko določenih kriterijev iz 29. člena ZSS. Tožena stranka pri izboru sodnikov zagovarja stališče, da je sojenje na okrožnem sodišču po vsebini in obsegu na višji stopnji zahtevnosti v primerjavi z okrajnim, ustrezne delovne izkušnje pa je praviloma mogoče pridobiti s primernim sojenjem na sodiščih nižje stopnje, vendar pa po presoji tožene stranke to ni edini način. Tožena stranka je v izpodbijanem postopku sprejela razumno odločitev, ki je utemeljena s stvarnimi razlogi. Tožbene trditve o neenakem obravnavanju tožeče stranke in njene diskriminacije ter arbitrarnosti zavrača kot neutemeljene.

10. Tožena stranka zavrača tudi očitke o diskriminatornem postopanju, ker s tožečo stranko ni opravila razgovora v izbirnem postopku. Na objavljeno prosto sodniško mesto se je prijavilo osem kandidatov, ožji izbor kandidatov (prvo fazo izbirnega postopka) pa je tožena stranka opravila na podlagi listinske dokumentacije ob upoštevanju meril in z zakonom določenih kriterijev. S tem, ko je Sodni svet izbirni postopek opravil v dveh fazah, v katerih je kot metodo izbire najprej uporabil vpogled v dokumentacijo in nato še razgovore z nekaterimi kandidati, za katere je ocenil, da najbolje izpolnjujejo pogoje, tožena stranka ni ravnala diskriminatorno in tudi ni kršila predpisanih pravil postopka. Razlogi povezani z obravnavo ostalih neizbranih kandidatov, ki se na izbiro niso pritožili, pa so po prepričanju tožene stranke za odločitev v konkretni zadevi nepomembni.

11. Tožena stranka nasprotuje tudi tožbenim navedbam o kršitvah zakonskih določb zaradi neobrazloženosti obvestila o izbiri št. 3/15-56 z dne 14. 1. 2015. Z obrazložitvijo v predlogu za izvolitev v povezavi z obvestilom, ki sta bila vročena tožeči stranki, je zadoščeno zahtevi iz šestega odstavka 18. člena ZSS. Sodni svet je kolektivni organ. Ker iz obvestila izhaja, da tožeča stranka na razpisu ni bila izbrana, to pomeni, da ji tožena stranka kot kolektivni organ ni podala zadostnega števila glasov za imenovanje na razpisano sodniško mesto. S tem so formalni razlogi podani, vsebinski razlogi pa so razvidni iz predloga, ki je tudi predmet samostojnega preizkusa v upravnem sporu. Tožbena zatrjevanja o potrebnosti primerjave med izbrano kandidatko in tožečo stranko zato niso utemeljena.

12. Glede tožbenega očitka, da sta pri odločanju o izboru kandidatke sodelovala tudi člana Sodnega sveta, ki sodniško funkcijo opravljata na civilnem oddelku Vrhovnega sodišča RS, kamor je kot strokovna sodelavka razporejena tudi izbrana kandidatka, pa tožena stranka pojasnjuje, da so razlogi, iz katerih pristojna oseba ne sme odločati, ali opravljati posameznih dejanj v postopku, našteti v 35. členu ZUP. Zgolj dejstvo, da sta pri izbiri kandidatke na mesto okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu sodelovala tudi dva člana Sodnega sveta, ki sodniško funkcijo opravljata na civilnem oddelku Vrhovnega sodišča RS, po mnenju tožene stranke ne more voditi do zaključka pristranosti teh dveh članov tožene stranke pri odločanju oziroma nezakonitosti postopka ali odločitve. Tožena stranka v tožbi ni konkretno obrazložila, kakšno naj bi bilo sodelovanje na delovnem področju med izbrano kandidatko in članoma Sodnega sveta, niti kako bi naj takšno delovno sodelovanje vplivalo na njihove osebne odnose oziroma na videz nepristranskega odločanja. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet odločanja v tem upravnem sporu je odločitev Sodnega sveta, da se po obravnavi kandidatur prijavljenih kandidatov na razpis za zasedbo prostega mesta okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu izbere kandidatko A.A., o čemer je bila tožnica obveščena hkrati z obvestilom o neizbiri.

15. Izvolitev v sodniško funkcijo in imenovanja v sodniški službi ureja Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Za odločitev v predmetni zadevi je treba uporabiti različico zakona, veljavno v času objave razpisa (Uradni list RS, št. 94/2007-UPB4 s spremembami do vključno 69/2013). Dne 28. 3. 2015 je namreč stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah ZSS, to je ZSS-M (Uradni list RS, št. 17/2005), ki v 17. členu določa, da se že začeti postopki končajo po dosedanjih predpisih.

16. Za sodnika je lahko izvoljen, kdor izpolnjuje splošne in posebne pogoje za izvolitev (8. do 13. člen ZSS). Prijave, ki so vložene po izteku razpisnega roka, in ki niso popolne, s sklepom zavrže Vrhovno sodišče RS (četrti odstavek 15. člena ZSS). Nepopolne prijave, ki jih ni zavrglo Vrhovno sodišče RS, in prijave kandidatov, ki ne izpolnjujejo splošnih in posebnih pogojev za razpisano sodniško mesto, zavrže oziroma zavrne sodni svet s sklepom (prvi odstavek 18. člena ZSS). To je prvi del postopka, v katerem se preverja pravočasnost in popolnost vlog ter izpolnjevanje formalnih pogojev.

17. V drugem delu Sodni svet opravi izbiro na podlagi razpisnega gradiva in mnenja predsednika sodišča. Sodni svet pa pri izbiri kandidata na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata ni vezan (četrti odstavek 18. člena ZSS) in ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto (peti odstavek 18. člena ZSS). Obvestilo o neizbiri kandidata mora biti obrazloženo tako, da so razlogi za neizbiro posameznega kandidata navedeni (šesti odstavek 18. člena ZSS).

18. Če sodni svet izbere kandidata, ki še ni izvoljen v sodniško funkcijo, ga je dolžan v skladu z določbami tega zakona predlagati državnemu zboru v izvolitev (prvi odstavek 19. člena ZSS). Da sodni svet predlaga državnemu zboru kandidate za izvolitev v sodniško funkcijo pa izhaja tudi iz 28. člena Zakona o sodiščih in 130. člena Ustave RS. Če sodni svet izbere kandidata, ki je že izvoljen v sodniško funkcijo, ga imenuje na razpisano sodniško mesto in premesti na sodišče, pri katerem je to mesto razpisano (prvi odstavek 21. člena ZSS).

19. Sodni svet vroči predlog za izvolitev iz 19. člena tega zakona oziroma odločbo o imenovanju iz 21. člena, vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto sodniško mesto, če njihove prijave niso bile zavržene oziroma zavrnjene po četrtem odstavku 15. oziroma prvem odstavku 18. člena tega zakona. Če je sprožen upravni spor mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v 30 dneh (21.a člen ZSS).

20. Odločitev, kateri izmed več prijavljenih kandidatov, bo izbran na razpisano sodniško mesto, je torej v pristojnosti Sodnega sveta (18. člen ZSS). Sodni svet mora pri izbiri kandidatov za sodniško službo in odločanje o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali ima kandidat strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe oziroma izpolnjuje pogoje za napredovanje (28. člen ZSS). Kriterije določa 29. člen ZSS. To so: strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, opravljeno delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, varovanje ugleda sodnika in sodišča, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, opravljeno dodatno delo pri izvrševanju sodne funkcije v okviru mentorstva, odnos do sodelavcev pri opravljanju sodniškega dela in sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik imenovan na tako mesto. Za kandidate, ki se prvič potegujejo za sodniško službo, se smiselno uporabljajo kriteriji iz 29. člena ZSS (30. člen ZSS).

21. Z izpodbijanim aktom je Sodni svet odločil, katerega izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje, je izbral na razpisano sodniško mesto. Tu ne gre za odločanje o kakšni pravici posameznika, temveč za akt o izbiri (tako glede tega ustaljena sodna praksa, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS U 467/1997 z dne 31. 5. 2005 in sodba U 35/1999 z dne 14. 6. 2000). Sodno varstvo zoper takšen akt je od uveljavitve ZSS-H dne 30. 6. 2007 izrecno določeno v 21.a členu ZSS.

22. Akt o izbiri kandidata, ki je najprimernejši za zasedbo delovnega mesta, je odločitev sodnega sveta, ki temelji na njegovi z zakonskimi okviri določeni diskreciji. To izhaja iz četrtega in petega odstavka 18. člena ZSS, ki določa, da sodni svet pri izbiri ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata in tudi ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto. Odločitev je torej stvar njegove presoje, ta pa mora biti sprejeta po z zakonom določenem postopku in na podlagi z zakonom določenih kriterijev, pri tem pa ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, torej ne sme biti diskriminatorna ali arbitrarana (podobno tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 545/2009). Odločitev mora biti tudi ustrezno obrazložena, tako da je mogoče preveriti, da je bila sprejeta v zgoraj navedenih okvirih.

23. Glede na vse navedeno je sodna presoja v takih postopkih zadržana in usmerjena v presojo pravilnosti postopka in ustreznost obrazložitve. Po presoji sodišča je z izpodbijanim aktom ustrezno obrazloženo (povzeto v 1. do 4. točki te sodbe), zakaj Sodni svet ocenjuje, da izbrana kandidatka izpolnjuje zahtevane pogoje najbolje. Na podlagi podatkov spisa sicer ni dvoma, da tudi tožnica (in ostali prijavljeni) pogoje izpolnjuje, vendar pa je končna odločitev, kateri kandidat je za zasedbo sodniškega mesta najbolj ustrezen, stvar presoje Sodnega sveta. Glede na ugotovitve izpodbijanega akta takšni odločitvi ni mogoče očitati nerazumnosti.

24. Tožnica izpodbijani odločitvi očita arbitrarnost in diskriminatornost, ker ni bila povabljena na razgovor. Od osmih prijavljenih kandidatov je Sodni svet po prejemu dokumentacije na razgovor povabil štiri. Takšno ravnanje je po presoji sodišča v okviru zakonskih možnosti, ki jih je imel na voljo Sodni svet, da sprejme odločitev o izbiri najbolj ustreznega kandidata. V času odločanja veljaven 18. člen ZSS sicer še ni izrecno določal možnosti večfaznega postopka izbire (ta možnost je izrecno uvedena z novelo ZSS-M), vendar pa to ne pomeni, da takšen način izbora ni bil mogoč. Sodišče zato ne pritrjuje tožnici, ki v tem vidi kršitev ZUNEO ter 14. člena, to je načela enakosti pred zakonom, in 49. člena Ustave RS, to je pravice do svobode dela oziroma, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. V postopku je bila vsem kandidatom dana možnost in s tem pravica potegovati se za razpisano mesto okrožnega sodnika pod enakimi pogoji, izpodbijana odločitev pa ni odločitev o pravici, ampak akt o izbiri. Za tega pa velja, da ga sprejme sodni svet v okviru svojih pristojnosti, kot je navedeno v 22. točki te sodbe. Tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-198/03 z dne 14. 4. 2005 poudarja, da posameznik v primeru kandidiranja za položaje v državnih službah, kakršna je funkcija sodnika, nima zakonsko ali celo ustavno varovane pravice do zasedbe takšnega položaja. Ima le pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo tega položaja.

25. Iz opisanih razlogov so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijanega akta. V njem so navedeni odločilni razlogi za izbiro oziroma za odločitev, da izbrana kandidatka pogoje najbolje izpolnjuje, s tem pa je po presoji sodišča v zadostni meri obrazloženo, da je odločitev sprejeta na z zakonskimi okviri določeni diskreciji. V tem obsegu ta odločitev iz zgoraj navedenih razlogov odstopa od stališča zavzetega v sodbi Upravnega sodišča RS, št. IV U 88/2014 z dne 18. 6. 2014. 26. Glede v tožbi izraženega dvoma o nepristranosti dveh članov Sodnega sveta, ki svoje delo opravljata na istem oddelku Vrhovnega sodišča RS kot izbrana kandidatka, pa sodišče ugotavlja, da ta očitek ostaja na nivoju pavšalnega in neobrazloženega suma brez konkretnih trditev oziroma navedb okoliščin (druga alinea 24. člena Poslovnika Sodnega sveta), ki bi kazale na pristransko odločanje, zato sodišče take pavšalne očitke kot neutemeljene zavrača. 27. Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).