Jedro

Pravilno je sklepanje sodišča druge stopnje, da je s sprejetjem SS/2006 tožeča stranka izgubila podlago za obračunavanje (posebnega) nadomestila po T/INT. Na takšno podlago se tožeča stranka ni mogla ponovno začeti sklicevati niti po prenehanju veljavnosti SS/2006. Če do sklenitve novega skupnega sporazuma ni prišlo, je imela tožeča stranka upravičenje, da določitev tarife predlaga Svetu. V četrtem odstavku 156. člena ZASP pa ni podlage, da bi lahko tožeča stranka potem, ko je bilo razmerje pogodbeno urejeno šest let, ponovno sama enostransko določala tarifo za obračun nadomestila za uporabo fonogramov oziroma, da bi ponovno „oživela“ merila, ki jih je tožeča stranka določila v T/INT še pred sklenitvijo SS/2006. Kriterij, ki so ga stranke SS/2006 določile, je skladen s priporočenim kriterijem iz 1. točke tretjega odstavka 156. člena ZASP. SS/2006 določa obveznost članov združenja, da plačujejo nadomestila za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo (VI. točka). Sprejeta merila SS/2006 kot relevantnega kriterija niso upoštevala števila radijskih programov, ki jih izdaja posamezna radiodifuzna organizacija, na osnovi katerih naj bi tožeči stranki pripadala pravica do višjega nadomestila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti 257,03 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. S tožbo je od tožene stranke, ki je radiodifuzna organizacija, uveljavljala plačilo nadomestila v višini 12.110,19 EUR za javno priobčevanje glasbenih posnetkov v letih 2012 in 2013 na radijskih programih, ki jih je v tem času oddajala. V ponovljenem postopku je bil predmet presoje zgolj še zahtevek tožeče stranke v višini 3.814,20 EUR, ki se je nanašal na nadomestilo za uporabo radijskih glasbenih posnetkov na internetu v tem obdobju.

2. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbo zavrglo, ker naj bi pravdni stranki sporno razmerje uredili s sodno poravnavo, ki sta jo sklenili 26. 10. 2016, na osnovi katere je tožena stranka tožeči plačala nadomestilo za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje v radijskih programih Radia B. v znesku 11.500,00 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III DoR 122/2017 z dne 18. 4. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanj: ̵ Kaj predstavlja pravno podlago za določitev višine nadomestil za uporabo glasbenih posnetkov na internetu v obdobju po 1. 1. 2012? ̵ Ali na višino nadomestila za javno priobčevanje fonogramov vpliva število radijskih programov, ki jih radiodifuzna organizacija oddaja preko interneta?

5. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo1, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede dopuščenih revizijskih vprašanj. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijani odločitvi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijani odločitvi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Uveljavljala je povrnitev stroškov revizijskega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in uveljavljala povrnitev stroškov revizijskega postopka.

**Dejanska podlaga izpodbijanega sklepa**

7. Tožena stranka je v vtoževanem obdobju (v letih 2012 in 2013) na spletu javno predvajala svoj radijski program.

8. 4. 8. 2006 je bil v Uradnem listu RS št. 83/2006 objavljen Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v RS ter o višini nadomestil za njihovo uporabo, ki sta ga 15. 6. 2006 sklenili tožeča stranka ter G. d. d. in I. (v nadaljevanju SS/2006). V sporazumu je bila določena veljavnost do 31. 12. 2011. Po izteku tega časa ni bil sklenjen nov skupni sporazum.

9. Tožeča stranka je pred sklenitvijo SS/2006 enostransko sprejela Tarifo Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (Uradni list RS 53/2005 – v nadaljevanju T/2005) in Tarifo Zavoda IPF za uporabo glasbenih posnetkov na internetu (Uradni list RS 4/2005 – v nadaljevanju T/INT).

10. SS/2006 je določal metodo za izračun primernega nadomestila za uporabo fonogramov tako, da je bilo nadomestilo vezano na prihodek radiodifuzne organizacije iz naslova radijske dejavnosti in na delež glasbe v radijskem programu. SS/2006 je vključeval nadomestilo za vse oblike radiodifuznega oddajanja, vključno z oddajanjem po internetu.

11. V času veljavnosti SS/2006 sta imeli pravdni stranki sklenjeno pogodbo, na osnovi katere je tožena stranka tožeči poravnavala nadomestilo skladno s SS/2006. 12. Pravdni stranki sta 26. 10. 2016 sklenili sodno poravnavo, na osnovi katere je tožena stranka tožeči plačala nadomestilo za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje v radijskih programih Radia B. za obdobje do 31. 12. 2015 v višini 11.500,00 EUR.

**Glede obsega revizijskega preizkusa**

13. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP ter s prvim in tretjim odstavkom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni RS 10/17)). Zato se revizijsko sodišče ni dolžno opredeljevati do tistih revizijskih očitkov, ki presegajo dopuščeni revizijski vprašanji.

**Glede prvega dopuščenega revizijskega vprašanja**

14. Sodišče druge stopnje je pravilno povzelo zakonsko ureditev, ki je bila uveljavljena na področju določanja višin nadomestil za uporabo avtorskih del po sprejetju novele ZASP-B (Uradni list RS 43/2004). Bistveni del spremembe z navedeno novelo je bil v tem, da je določitev kriterijev za višino nadomestila za uporabo avtorskih del prepustila skupnim sporazumom, ki jih kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij (prvi odstavek 156. člena ZASP po uveljavitvi novele B).

15. Z novelo ZASP-D (Uradni list RS 139/2006) je bila ureditev iz 156. člena ZASP nadgrajena tako, da se v primeru, ko vprašanja ni bilo mogoče urediti s skupnim sporazumom, tarifa določi z odločbo Sveta za avtorsko pravo (v nadaljnjem besedilu: Svet) (drugi odstavek 156. člena ZASP). V četrtem odstavku istega člena pa je bilo dano pooblastilo kolektivni organizaciji, da v primeru, da za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, sama določi začasno tarifo, ki velja do določitve tarife po drugem odstavku tega člena.

16. Takšna ureditev pristojnosti za določitev tarife za nadomestilo za uporabo avtorskih del, ki je veljala tudi v vtoževanem obdobju, pomeni omejitev nosilcev pravic oziroma kolektivnim organizacijam, da bi zgolj sami določali kriterije za primerno nadomestilo. Odločilna vloga je bila z zakonom priznana Svetu, ki je v skladu s 157. b členom ZASP pridobil pooblastilo, da z odločbo določi primerno tarifo ali odloči o drugem spornem vprašanju, pri čemer lahko v delu ali celoti potrdi, spremeni ali razveljavi izpodbijani skupni sporazum. Pooblastilo kolektivnim organizacijam iz četrtega odstavka 156. člena ZASP je bilo zato omejeno zgolj na začasno obdobje, ko še ni bilo oblikovanih drugih meril za določitev nadomestila (do sklenitve skupnega sporazuma oziroma do odločitve Sveta).

17. Ustavno skladnost takšnega posega zakonodajalca v položaj nosilcev avtorskih in sorodnih pravic ter kolektivnih organizacij je preizkušalo Ustavno sodišče na pobudo tožeče stranke z odločbo U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 in ni ugotovilo neskladnosti z ustavo. Dopustnost takšnega posega je utemeljilo predvsem na potrebi po nevtralizaciji negativnega učinka monopolnega položaja, ki ga imajo kolektivne organizacije že po njihovem položaju.2

18. Tožeča stranka z revizijo poskuša izpodbiti predvsem stališče sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu, da je s sprejemom SS/2006 prenehala veljati T/INT. Stališče revidenta je, da naj bi SS/2006 urejal zgolj nadomestilo za prizemeljsko oddajanje radijskih programov. Glede na ureditev v SS/2006 takšnemu stališču ni mogoče pritrditi, saj ni vseboval določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na omejitev predmeta urejanja zgolj na določen način posredovanja radijskih programov do poslušalcev. V tretji alineji I. člena SS/2006 je predmet urejanja opredeljen tako, da stranke sklepajo ta sporazum zaradi ureditve plačevanja nadomestil za uporabo fonogramov v komercialnih radijskih programih. Sodišče druge stopnje je zato pravilno sklepalo, da je s SS/2006 določena tarifa zajemala vse možne tehnične postopke priobčitve radijskega programa javnosti, torej tudi oddajanje radijskega programa preko interneta. Revizijsko sklicevanje na drugačno voljo strank ob sklepanju SS/2006 pa pomeni poskus nedopustnega izpodbijanja dejanskega stanja z revizijo. Ne nazadnje pa tožeča stranka v postopku tudi ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da ji tožeča stranka v času veljavnosti SS/2006 ni obračunavala posebnega nadomestila po T/INT.

19. Pravilno je zato sklepanje sodišča druge stopnje, da je s sprejetjem SS/2006 tožeča stranka izgubila podlago za obračunavanje (posebnega) nadomestila po T/INT. Na takšno podlago pa se tožeča stranka ni mogla ponovno začeti sklicevati niti po prenehanju veljavnosti SS/2006. Če do sklenitve novega skupnega sporazuma ni prišlo, je imela tožeča stranka upravičenje, da določitev tarife predlaga Svetu. V četrtem odstavku 156. člena ZASP pa ni podlage, da bi lahko tožeča stranka potem, ko je bilo razmerje pogodbeno urejeno šest let, ponovno sama enostransko določala tarifo za obračun nadomestila za uporabo fonogramov oziroma, da bi ponovno „oživela“ merila, ki jih je tožeča stranka določila v T/INT še pred sklenitvijo SS/2006. Takšna razlaga bi bila v izrecnem nasprotju z ustavnoskladnim namenom zakonodajalca, da se pooblastilo kolektivnim organizacijam za enostransko določitev tarife nadomestila omeji na začasne rešitve ob uveljavitvi novele ZASP-D, ki je težišče odločanja prenesla na Svet. 20. Glede prvega dopuščenega revizijskega vprašanja je zato pravilno sklepanje sodišča druge stopnje, da za uporabo glasbenih posnetkov pri oddajanju radijskih programov tožene stranke na internetu po 1. 1. 2012 ne predstavlja ustrezne pravne podlage enostransko sprejeta tarifa tožeče stranke T/INT iz leta 2004. Sklepanje sodišča druge stopnje, ki se je ob neizkazanem obstoju druge podlage (skupni sporazum oziroma odločba Sveta) sklicevalo na merila, ki so bila sporazumno dogovorjena v SS/2006 pred tem obdobjem, pa ni v nasprotju s pooblastilom sodišča iz drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih.

**Glede drugega dopuščenega revizijskega vprašanja**

21. Sodišče druge stopnje je stališče, da na višino nadomestila ne vpliva morebitno oddajanje več radijskih kanalov, oprlo na ugotovitev, da je računska metoda za izračun nadomestila vključevala zgolj prihodke radiodifuzne organizacije in delež glasbe v programu. Zato so v izračunanem nadomestilu zajeti vsi prihodki iz naslova morebitnega oddajanja več radijskih kanalov, saj se kumulirajo v celotnem deležu prihodkov radiodifuzne organizacije.

22. Takšnega očitka ni mogoče ovreči zgolj s pavšalnim očitkom, da se je s tem izgubila zavest, da so materialna avtorska in sorodne pravice izenačene z lastninsko pravico. Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča, povzetega v 17. točki zgoraj, je kolektivnim organizacijam zgolj omejena možnost enostranske določitve tarife kot merila za določitev primernega nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic. Sodišče druge stopnje je pravilno povzelo, da je bila določitev kriterijev za višino nadomestila ob sklepanju SS/2006 prepuščeno pogodbeni avtonomiji strank sporazuma. ZASP je v tretjem odstavku 156. člena zgolj primeroma določil kriterije, ki naj jih upoštevajo stranke pri sklepanju sporazuma. Kriterij, ki so ga stranke SS/2006 določile, je skladen s priporočenim kriterijem iz 1. točke tretjega odstavka 156. člena ZASP. SS/2006 določa obveznost članov združenja, da plačujejo nadomestila za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo (VI. točka). Sprejeta merila SS/2006 kot relevantnega kriterija niso upoštevala števila radijskih programov, ki jih izdaja posamezna radiodifuzna organizacija, na osnovi katerih naj bi tožeči stranki pripadala pravica do višjega nadomestila.

23. Zato je povsem neustrezna revizijska primerjava položaja tožeče stranke s položajem prodajalca avtomobilov, ki na trgu prodaja te proizvode. Zakonsko urejen način določanja primernega nadomestila za uporabo fonogramov je tožeči stranki tudi v primerih, ko naj bi nastopile nove okoliščine (v posledici tehničnega razvoja), ki bi terjale drugačno ureditev kriterijev za določitev nadomestila za uporabo varovanih del, tožeči stranki omogočal, da se ureditev kriterijev prilagodi novemu položaju. Vendar le po postopku, ki ga predvideva drugi odstavek 156. člena ZASP. Ker na zakonsko predviden način merila za določitev višine nadomestila z upoštevanjem drugih kriterijev niso bila oblikovana, je pravilno sklepanje sodišča druge stopnje, da število radijskih programov, ki jih radiodifuzna organizacija oddaja preko interneta, na višino nadomestila za uporabo fonogramov ne vpliva.

**Odločitev o reviziji**

24. Zgoraj obrazložena odgovora na dopuščeni revizijski vprašanji sta skladna s stališči sodišča druge stopnje v izpodbijanem sklepu. Tožeča stranka ni imela pravne podlage za obračunavanje posebnega nadomestila za predvajanje radijskega programa preko interneta. Zato se kot pravilno izkaže stališče sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve svojega sklepa (čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu), da je bilo o zahtevku, ki je predmet odločanja v tej pravdi, že odločeno s sodno poravnavo. Tožeča stranka pa niti s pritožbo ni izpodbijala, da znesek 11.500,00 EUR, ki sta ga v sodni poravnavi pravdni stranki opisno opredelili kot nadomestilo za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje v radijskih programih Radia B. za obdobje do 31. 12. 2015, ni dosegel zneska, ki bi tožeči stranki pripadal ob upoštevanju kriterija iz SS/2006. Samo ob utemeljitvi takšne razlike bi bilo mogoče sklepati, da sodna poravnava ni obsegala celotnega zneska, ki pripada tožeči stranki kot nadomestilo za uporabo fonogramov v radijskih programih tožene stranke. Pravilna je torej odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 308. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

**Stroški revizijskega postopka**

25. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške revizijskega postopka. Tožena stranka je upravičena do povrnitve priglašenih stroškov nagrade za odvetniško storitev. V skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) se odvetniški stroški odmerjajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08 in 35/09) in sicer za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 21/3) v višini 450 točk in administrativnih stroškov (člen 11/3 OT) v višini 9 točk. Glede na vrednost točke (0,459 EUR) in ob upoštevanju 22 % DDV je tožena stranka upravičena do povrnitve 257,03 EUR stroškov.

1 Vloga je sicer poimenovana kot Predlog za revizijo, vendar gre pri tem zgolj za očitno pomoto v poimenovanju, zato jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo. 2 Glej 16. točka obrazložitve Odločbe U-I-240/10.