Jedro

Odločitev, vsebovana v vmesni sodbi, je odločitev o utemeljenosti konkretnega dajatvenega zahtevka, ki ga sicer vsebuje končna sodba. Obseg izpodbijanja in dovoljenost izrednega pravnega sredstva je zato treba presojati na enak način, kot bi ga stranki smeli uveljavljati proti končni sodbi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka do 80% odgovorna za škodni dogodek, ki se je pripetil tožniku dne 11.5.1995, tožnik sam pa je do 20% soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka do 50% odgovorna za škodni dogodek, tožnik sam pa je do 50% odgovoren za nastanek škodnega dogodka.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Pravdni postopek v tej zadevi se je začel po določbah ZPP iz leta 1977, dokončal pa skladno z določbama 501. in 503. člena ZPP po novem zakonu. Pri odločanju o dovoljenosti izrednega pravnega sredstva je zato treba prav tako uporabiti določbe ZPP iz leta 1999. V drugem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V obravnavanem primeru je predmet presoje sodba o razmerju odgovornosti za škodni dogodek in nastalo škodo, katere povrnitev zahteva tožeča stranka v višini 1,500.000 SIT. Razmerje odgovornosti je bilo razdeljeno med strankama 1:1, torej vsaka stranka je do polovice odgovorna za nastalo škodo. Ob postavljenem tožbenem zahtevku to pomeni, da znaša višina izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 750.000 SIT, kar pa je manj, kot je zakonsko predpisana meja za dovoljenost revizije.

Predmet revizijskega izpodbijanja je vmesna sodba sodišča prve stopnje, ki je bila glede deležev odgovornosti delno spremenjena na drugi stopnji in postala pravnomočna, saj je sodišče druge stopnje moralo samo spremeniti odločitev glede na 358. člen ZPP, ko je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno glede razdelitve odgovornosti za nastalo škodo. S to sodbo se je torej pravnomočno končal postopek o temelju tožbenega zahtevka.

Vmesna sodba je odločitev o podlagi tožbenega zahtevka, je odločitev o njegovem kvalitativnem delu. Z izdajo vmesne sodbe mora biti odločeno o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na temelj pravne podlage, na katerega stranka opira svoj zahtevek tako, da po pravnomočnosti take sodbe sodišče odloča le še o višini tožbenega zahtevka. Z izdajo vmesne sodbe sodišče (po predlogu stranke ali po lastni iniciativi) razcepi dajatveni tožbeni zahtevek na dva dela. Tako stališče o značaju vmesne sodbe je mogoče skoraj brez izjeme zaslediti tudi v pravni teoriji. Kljub taki razcepitvi dajatvenega tožbenega zahtevka na dva dela ni mogoče govoriti, da ima zato vmesna sodba značaj ugotovitvene sodbe (primerjaj 181. člen ZPP) in zaradi tega lastno pravno usodo. Ugotovitev podlage dajatvenega zahtevka je res vsebovana v dajatvenem zahtevku samem, vendar zaradi izdaje vmesne sodbe ne nastane posebna ugotovitvena pravda, v kateri izdana odločba bi segala preko okvira dajatvene pravde. Povedano drugače: presoja, vsebovana v vmesni sodbi, ni ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, od katerega bi bila odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, ampak ugotovitev obstoja oziroma utemeljenosti (konkretnega) tožbenega zahtevka. Pravnomočna sodba o višini deljene odgovornosti veže sodišče, ko to odloča o višini zahtevka na način, da sme ugoditi zahtevku po višini le do takega deleža, kot znaša delež dolžnika (odgovorne osebe) za nastali škodni dogodek. Veže tudi pravdni stranki, ni pa mogoče trditi, da sežejo meje materialne pravnomočnosti take sodbe zunaj konkretne pravdne zadeve. O tem vprašanju pravni teoretiki sicer niso enotnega mnenja, vendar je mogoče sklepati, da je vendarle tako večinsko mnenje (primerjaj npr. članek dr. Aleša Galiča: Obseg vezanosti na vmesno sodbo, Pravnik št. 7 - 9, letnik 1994). Odločitev, ki je vsebovana v vmesni sodbi, je vsebovana tudi v končni sodbi, ki je bila izdana v zadevi, kjer sodišče ob sicer spornem temelju npr. odškodninske odgovornosti, ni izdalo vmesne sodbe. Tak značaj vmesne sodbe pa napotuje na naslednjo ugotovitev: vmesna sodba daje strankama samo takšna upravičenja glede pravnih sredstev, kot jima jih omogoča končna sodba. V konkretni zadevi to pomeni, da je glede na postavljeni tožbeni zahtevek v višini 1,500.000 SIT in pravnomočno odločitev glede utemeljenosti tega zahtevka po temelju obseg izpodbijanja v revizijskem postopku 750.000 SIT. Kot je bilo že zapisano, ta znesek ne presega najnižjega zneska, ki je predpisan za dovoljenost revizije.

Revizijsko sodišče je moralo nedovoljeno revizijo zavreči skladno s 377. členom ZPP, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrženju revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP).