Jedro

Vrednost čiste zapuščine, ki je osnova za odmero sodne takse v zapuščinskem postopku, je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi je sodišče razpolagalo (četrti odstavek 25. člena ZST-1). Pritožbeni očitki, da je sodišče napačno odmerilo sodno takso, so zavrnjeni s pravilnimi razlogi in jih pritožnik s sklicevanjem na napačno ugotovljeni obseg zapuščine ne omaje.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijana sklepa.

II. Pritožnik in dediča D. A. in C. A. krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po sklepu o nadaljevanju prekinjenega postopka s sklepom o dedovanju v točki I ugotovilo obseg zapuščine, v točki II vsebino oporoke in v točki III dediče, ki so bili k dedovanju poklicani po zakonu. Za dediče zapuščine je razglasilo oporočne dediče: zapustnikova sinova A. A. in B. A. - vsakega do 1/3 in zapustnikova vnuka C. A. in D. A. - vsakega do 1/6. Odredilo je, da se bodo denarna sredstva na bančnem računu in terjatev do ZPIZ iz naslova neplačane pokojnine do dneva zapustnikove smrti prenesla na dediče v višini dednih deležev, pri nepremičninah v zemljiški knjigi pa se bo po uradni dolžnosti vknjižila lastninska pravica. Sklenilo je, da se zapuščinska taksa odmeri po tar. št. 9211 ZST-11 v višini 378,00 EUR.

2. S sklepom z dne 24. 9. 2020 je kot neutemeljen zavrnilo ugovor dediča zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse.

3. Zoper obe odločbi vlaga tri pritožbe oporočni dedič A. A. V pritožbi z dne 8. 9. 2020 (red. št. 80 spisa) izpodbija 2. točko izreka sklepa o dedovanju zaradi napačne odmere sodne takse. Navaja, da so ob izdaji sklepa o dedovanju zemljiškoknjižni podatki res izkazovali lastništvo zapustnika na dan izdaje sklepa o dedovanju (14. 8. 2020), ker kupec nepremičnin še ni plačal kupnine. Vendar je po izdaji sklepa o dedovanju pritožnik sam preko izvršilnega postopka poskrbel za vpis kupčeve lastninske pravice na nepremičnine v kupčevo korist. Zemljiškoknjižno sodišče je 3. 9. 2020 izdalo zemljiškoknjižni sklep in dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist kupca nepremičnin. Ker pritožnik tega dejstva prej ni mogel navajati, ga mora upoštevati pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je torej napačno ugotovilo obseg in vrednost zapuščine, saj so bile nepremičnine že prodane. Vrednost čiste zapuščine je negativna. Pritožniku ni treba plačati nobene takse. Predlaga razveljavitev sklepa o dedovanju glede ugotovljene vrednosti zapuščine z ugotovitvijo, da taksne obveznosti za sklep o dedovanju ni. Predlaga, da mu ostali dediči v roku 15 dni povrnejo 2/3 njegovih stroškov s pritožbo.

V pritožbi z dne 15. 9. 2020 (red. št. 82 spisa) izpodbija točko I izreka o ugotovljenem obsegu zapuščine, in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 338. člena ZPP2 v zvezi s 163. členom ZD3). Predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu. Navaja, da je v postopku trdil in dokazal, da je zapustnik že za časa svojega življenja po svojem pooblaščencu (pritožniku) prodal nepremično premoženje (pravni posel s kupcem je pristojna upravna enota odobrila 29. 12. 2017). Skladno s stališči teorije, ki jo navaja4, se je zavzemal, da bi se nepremičnine izpustile iz sklepa o dedovanju, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Prodane nepremičnine dejansko ne predstavljajo zapustnikove zapuščine. Odločitev sodišča, ki je odločilo po stanju zemljiške knjige, je dejansko in pravno napačna. Po izdaji sklepa o dedovanju je prišlo tudi do dejanske spremembe podatkov zemljiške knjige. Pritožnik je najprej izposloval zamudno sodbo, po kateri je kupec zapustnikovih nepremičnin dolžan pritožniku in njegovemu bratu kot upravičencema plačati kupnino, nato predlagal izvršbo proti kupcu za izterjavo te terjatve in s tem pridobil pravni interes, da sam predlaga tudi vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah v korist kupca v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 168. člena ZIZ5. Nato je zemljiškoknjižno sodišče 3. 9. 2020 izdalo zemljiškoknjižni sklep, s katerim je dovolilo vknjižbo lastninske pravice pri spornih nepremičninah v v korist kupca. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da v zapuščino po zapustniku spadajo tudi nepremičnine, so torej napačne.

V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 383. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena ZD in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Po drugem odstavku 25. člena ZST-1 je čista vrednost zapuščine podlaga za izračun sodne takse. Če aktivnega premoženja ni, ni vrednosti čiste zapuščine. Nerelevantno je dejstvo, da so se dediči strinjali, da je zemljiškoknjižno nepremično premoženje vredno 25.000,00 EUR. Vprašanje dejanskega obsega zapuščine bi moralo sodišče upoštevati kot predhodno vprašanje in ga rešiti samo ali ugovorni postopek prekiniti za čas do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi pritožnika zoper sklep o dedovanju glede obsega zapuščine. Sodišče je napačno presodilo, katera dejstva so pravno relevantna. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, pritožniku pa odvzeta možnost obravnave pred sodiščem. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in razveljavitev plačilnega naloga.

4. Vse pritožbe so bile vročene ostalim dedičem. Na pritožbo z dne 15. 9. 2020 sta odgovorila dediča D. A. in C. A. Navajata, da so bile v času izdaje sklepa o dedovanju nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na pokojnika. Edino relevantno je stanje zemljiške knjige ob zaključku naroka. Pritožnikovo ravnanje glede obravnavanih nepremičnin je nesprejemljivo in predstavlja zlorabo pravic. Preostala dediča sta bila izigrana. Predlagata zavrnitev pritožbe in zahtevata povračilo njunih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Izpodbijani sklepi so pravilni v dejanskem in pravnem pogledu in niso obremenjeni z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

7. Vsebina sklepa o dedovanju je predpisana v drugem odstavku 214. člena ZD. Obseg sklepa je odvisen od dejanskih okoliščin posameznega primera. Vedno mora vsebovati vsaj podatke o zapustniku, obsegu zapuščine, dedičih in datumu zapustnikove smrti. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil zapustnik oče oziroma stari oče oporočnih dedičev in da je umrl ... 3. 2018. Prav tako ni bilo sporno, da se je v času njegovega življenja pričel postopek za prodajo njegovih (kmetijskih) zemljišč, ki do zapustnikove smrti ni bil končan, in da so bile ob zapustnikovi smrti in med zapuščinskim postopkom v zemljiški knjigi nepremičnine še vedno vknjižene kot zapustnikova last. Med dediči je bila (in očitno glede na vloge v pritožbenem postopku ostaja) sporna veljavnost zatrjevane pogodbe o prodaji kmetijskih zemljišč tretjemu in ne obseg zapuščine. Zato je bil sklep o napotitvi dedičev na pravdo v pritožbenem postopku razveljavljen6. 8. Za ugotovitev obsega zapuščine je relevantno stanje zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti. V trenutku zapustnikove smrti namreč pridobijo dediči lastninsko pravico z dedovanjem (41. člen SPZ7). Za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom pa se zahteva veljaven pravni posel in vpis v zemljiško knjigo (40. in 49. člen SPZ). Zmotno je pritožbeno naziranje, da mora zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju izpustiti določeno nepremično premoženje, ki ga je zapustnik s pravnim poslom med živimi odtujil, čeprav prepis v zemljiški knjigi še ni bil izveden. Tako stališče ni splošno sprejeto v teoriji, kot trdi pritožba. Zavzeto ni niti v publikaciji, na katero se sklicuje. Prezre oziroma zamolči ključne ugotovitve avtorice publikacije, ki tako stališče (enega teoretika) kritizira kot pravno nedosledno in sprejemljivo le pogojno oziroma s pridržkom zaradi (tedanje8) neažurnosti spisov v zemljiški knjigi in izključno za nesporne primere, kadar so podani dokazi, da je bila nepremičnina odtujena z veljavnim pravnim poslom9. Za tak nesporen primer odtujitve nepremičnine z veljavnim pravnim poslom v času zapustnikovega življenja pa v obravnavanem primeru ne gre.

9. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju obsega zapustnikovega nepremičnega premoženja izhajalo iz zemljiškoknjižnega stanja in ne iz spornega dejanskega stanja glede veljavnosti pravnega posla, je torej pravilno. Pritožba je neutemeljena tudi, kolikor se sklicuje na nova dejstva v zvezi z vknjižbo lastninske pravice, ki so nastala po zaključku zapuščinskega postopka.

10. Vrednost čiste zapuščine, ki je osnova za odmero sodne takse v zapuščinskem postopku, je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi je sodišče razpolagalo (četrti odstavek 25. člena ZST-1). Pritožbeni očitki, da je sodišče napačno odmerilo sodno takso, so zavrnjeni s pravilnimi razlogi in jih pritožnik s sklicevanjem na napačno ugotovljeni obseg zapuščine ne omaje.

11. Pritožbeni razlogi niso podani. Sklepa sta pravilna in nista obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo oba izpodbijana sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 174. člena ZD. V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške, ki jih imela med postopkom ali zaradi postopka.

1 Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008 s spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami. 4 Rijavec, V. v: Dedovanje, procesna ureditev, GV založba, Ljubljana 1999, stran 163. 5 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami. 6 Primerjaj sklep VSL II Cp 1560/2019 z dne 8. 1. 2020 na red. št. 58 spisa. 7 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2020 s spremembami. 8 Publikacija je bila izdana v letu 1999. 9 Primerjaj: Rijavec, V. v: Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 163 – drugi in tretji odstavek.