Jedro

Dejstvo, da je obtoženec potem, ko mu je bila odvzeta prostost, večkrat telefonično vznemirjal oškodovanko, sklep o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja le še utrjuje.

Izrek

Pritožbi obtoženega D. B. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi določbe tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da je za obtoženega D. B. tudi po spremembi sodbe sodišča prve stopnje (pritožbeno sodišče je sodbo spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1 in zvišalo določeno kazen za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 na 5 let zapora, ter nato obtožencu ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za kaznivi dejanji nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, 1 leto in 8 mesecev zapora in 2 leti in 2 meseca zapora, izreklo enotno kazen 8 let in 6 mesecev zapora) podan razlog za pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Predlog obtoženca za odpravo pripora oziroma nadomestitev pripora s hišnim priporom pa je zavrnilo.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila obtoženec in zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlagala, naj pritožbama ugodi in pripor odpravi ali pa pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da pri obtožencu še vedno obstaja tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo jo je mogoče odvrniti le s priporom. Obtoženec v pritožbi izpodbija oceno in presojo izvedenih dokazov ter dokaznega gradiva, ki je bilo podlaga za izrek obsodilne sodbe ter odločitev drugostopenjskega sodišča, da pritožbe obtoženca in njegovega zagovornika v preostalem zavrne kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Presoja dokazov in dokaznih zaključkov ter odločilnih dejstev, ki so bili podlaga za oceno, da je obtoženec storilec kaznivih dejanj po tretjem odstavku 173., prvem odstavku 191. in drugem odstavku 192. člena KZ-1, je bila tako že v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje opravljena. Tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je z izrečeno sodbo podana tista verjetnost, ki utemeljuje sklep o zakonski podlagi za pripor in je obtoženec v tej fazi postopka z lastno presojo izvedenih dokazov, ne more več izpodbiti.

5. Obtoženec v pritožbi nasprotuje presoji drugostopenjskega sodišča o pripornem razlogu in o nevarnosti ponovitve specifičnega kaznivega dejanja, saj meni, da iz izvedenskih mnenj izvedencev psihiatrov ter psihološkega mnenja ni mogoče povzeti, da obstajajo okoliščine, ki bi kazale na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Po tem, ko se je odselil od oškodovank, nobene od oškodovank ni nadlegoval. Meni da tudi nobena trditev v sklepu Višjega sodišča ni bila preverjena, da temelji na lažeh ter da so tako kršene njegove pravice. Tudi zagovornik ocenjuje, da pri obtožencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ne obstaja več. Sklicuje se, tako kot obtoženec, na izpovedbo oškodovanke A. Č. na glavni obravnavi, dne 7. 8. 2014, da obtoženec v času, ko se je odselil od nje in mladoletne oškodovanke ni bil nikoli nasilen niti ju ni zasledoval. Zagovornik poudarja, da je zveza med obtožencem in oškodovanko končana, zaradi tega tudi ne obstaja več nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. V času, ko z oškodovanko ni živel, ko ni več prihajalo do kakšnih konfliktov, še manj pa do kaznivih dejanj. Meni, da nevarnost ponovitve kaznivega dejanja ne obstoji niti na abstraktni ravni, in na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja ni mogoče sklepati niti na podlagi obtoženčevih telefonskih klicev iz pripora.

6. V nasprotju s pritožnikoma pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo objektivne in subjektivne okoliščine, pomembne za presojo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Na podlagi presoje dejanj, za katere je bil obtoženec spoznan za krivega, pri čemer ni moč prezreti okoliščine, da so dejanja na škodo A. Č. in N. Č. trajale več let in njegovih osebnih lastnosti, ugotovljenih z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, je utemeljeno sklepalo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Navedbe obeh pritožnikov, da obtoženec v času, ko ni živel skupaj z oškodovanko, do obeh oškodovank ni bil nasilen in ju ni zasledoval, takšnega sklepa ne morejo izpodbiti. Res je, da je oškodovanka izpovedovala na glavni obravnavi o obdobju treh mesecev, ko z obtožencem nista živela skupaj, vendar pa ni moč spregledati dejstva, da so obtoženčeva ravnanja trajala nepretrgoma, kot je bilo že poudarjeno več let, od leta 2006 na škodo A. Č. in od leta 2009 na škodo N. Č., pa vse do prijetja, to je do 22. 11. 2013, saj je bil dne 23. 11. 2013 zoper obtoženca odrejen pripor. Vrhovno sodišče se tudi ne strinja s pritožnikoma, da telefonski pogovori z oškodovanko v času, ko je bila obtožencu že odvzeta prostost, ne utrjujejo sklepa o nevarnosti ponovitve istovrstnega, to je specifičnega, kaznivega dejanja. Dejstvo, da je obtoženec večkrat telefonično vznemirjal oškodovanko A. Č., ko mu je bila odvzeta prostost, zaradi česar je sodišče izdalo dne 11. 3. 2014 sklep, s katerim je odločilo, da se obtožencu prepoveduje vzpostavitev telefonskih stikov z obema oškodovankama, sklep o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja le še utrjuje. Ker ima izpodbijani sklep razloge o vseh relevantnih dejstvih, pomembnih za presojo, da je priporni razlog podan, se tudi ni mogoče strinjati z obtožencem, da v sklepu drugostopenjskega sodišča o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni razlogov, in da sodišče sklepa o pripornem razlogu ni utemeljilo.

7. Oba pritožnika grajata navedbe drugostopenjskega sodišča, da v pripor utemeljuje tudi okoliščina, da če bi bil izpuščen na prostost in si ustvaril novo izvenzakonsko skupnost, bi lahko nadaljeval z istovrstnimi kaznivimi dejanji. Čeprav ti razlogi ne utemeljujejo sklepa o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, pa ostala dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo drugostopenjsko sodišče, kažejo na visoko stopnjo nevarnosti ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj, zato so navedbe obeh pritožnikov o nezmožnosti ponovitve kaznivega dejanja, neutemeljene.

8. Zagovornik poudarja, da je obtoženec v priporu že od 23. 11. 2013. Meni, da pripor traja nerazumno dolgo in da sorazmernost pripora, kot skrajnega posega v človekove pravice, ni več podana. Meni tudi, da je pritožbeno sodišče sorazmernost in trajanje pripora presojalo le v povezavi z izrečeno zaporno kaznijo. Vrhovno sodišče ne pritrjuje zagovornikovim navedbam. Sodišče druge stopnje pri presoji, ali je pripor še vedno podan in njegovi sorazmernosti, ni upoštevalo le višino izrečene kazni, temveč tudi težo kaznivih dejanj in obsežno kriminalno količino ter na podlagi tega presodilo, da obstaja sorazmernost med priporom in obtoženčevim posegom v ustavno pravico do osebne svobode. Sorazmernost in neogibnost pripora pa je presojalo tudi v povezavi z oceno, da je pripor neogiben za varnost ljudi. Tudi Vrhovno sodišče se strinja s pritožbenim sodiščem, da se ob visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki napadajo spolno in telesno integriteto drugih, pokaže pripor kot neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja in kot najhujši poseg v osebno svobodo v sorazmerju s težo dejanj, za katera je bil obtoženec spoznan za krivega.

9. Neutemeljeno je tudi zavzemanje obtoženca in zagovornika za nadomestitev pripora s hišnim priporom. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da ob ugotovitvi, da so pri obtožencu še vedno podani razlogi za pripor, pripora s hišnim priporom ni mogoče nadomestiti.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče obtoženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).