Jedro

Revidenta bi v obravnavanem primeru morala navesti in izkazati, katere konkretne posledice so zanju nastale zaradi zavrnitve tožbe v postopku ugotovitve državljanstva, ne pa v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revidenta sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sta revidenta po odvetniku dne 19. 6. 2009 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicujeta na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglašata stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 2. 2009. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 9. 1. 2009, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., rojena ... 1913 v M., od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Ker gre v obravnavani zadevi za spor o ugotovitvi državljanstva v zvezi z denacionalizacijo, to pa ni spor, ki bi se lahko izrazil v denarni vrednosti, niso podani pogoji za dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidenta pa z zatrjevanjem, da ima izpodbijana odločitev zanju hude posledice zaradi prikrajšanja na premoženju v postopku denacionalizacije, trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije nista izpolnila. Navedbe revidentov se namreč nanašajo le na hude posledice, ki bi jima posledično lahko nastale v drugem postopku, to je v denacionalizacijskem postopku, ne pa v postopku ugotovitve državljanstva. Zatrjevanje povezanosti tega upravnega spora z denacionalizacijskimi zahtevki še ne pomeni kategorije zelo hudih posledic, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja. V obravnavanem primeru bi revidenta morala navesti in izkazati, katere konkretne posledice so zanju nastale zaradi zavrnitve tožbe v postopku ugotovitve državljanstva, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo. Ker revidenta zelo hudih posledic nista izkazala, revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti.

7. Ker revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.