Jedro

Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi izpada dohodka, kar ni pravno priznana oblika škode, lahko pa izpad dohodka predstavlja škodo zaradi izgubljenega dobička.

Tožeča stranka ni podala trditev in dokazov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti višino nastale škode. Izgubljeni dobiček je nedvomno manjši, kot celotno plačilo za storitve, ki bi jih tožnik moral opraviti, v kolikor do odpovedi pogodbe ne bi prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 129056/2011 z dne 12. 9. 2011 (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 77,15 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila. Predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Osnovna posledica odpovedi pogodb, ki urejajo trajna razmerja je, da po izteku odpovednega roka, preneha trajno ravnanje in morebitno nadomestilo. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 6. odstavku 333. člena (ki določa, da ima upnik od dolžnika pravico terjati tisto, kar je zapadlo preden je obveznost prenehala) ureja tudi druge posledice prenehanja. Ena izmed njih je, da lahko, kljub prenehanju razmerja, stranki še uveljavljata medsebojne zahtevke, ki so nastali med njegovim trajanjem (1). Sodišče prve stopnje je obravnavalo prav takšen zahtevek. V čem naj bi pri tem napačno uporabilo navedeno določbo, iz pritožbe ne izhaja, zmotne uporabe pa ni ugotovilo niti višje sodišče v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi ugotavljanje, kolikšen del računov, ki jih je izdal v času trajanja odpovednega roka, bi tožena stranka morala plačati, povzročilo nesorazmerne stroške in bi bilo zato neproduktivno in nepotrebno. Tožeča stranka v obravnavanem primeru zahteva plačilo odškodnine zaradi izpada dohodka. To ni pravno priznana oblika škode, lahko pa izpad dohodka predstavlja škodo zaradi izgubljenega dobička. Tožeča stranka bi tako morala zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu za izkaz temelja in višine takšne škode.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je temelj izkazan, tožeča stranka pa ni podala trditev in dokazov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti višino nastale škode. Izgubljeni dobiček je namreč nedvomno manjši, kot celotno plačilo za storitve, ki bi jih tožnik moral opraviti, v kolikor do odpovedi pogodbe ne bi prišlo. Takšna postavka namreč vsebuje različne sestavine, med drugim so vanjo vključeni tudi stroški, ki bi jih tožnik imel s samim opravljanjem storitev (npr. z obhodi objekta) in ki mu zaradi odpovedi pogodbe niso nastali. Tožena stranka je takšne ugovore podala v postopku na prvi stopnji, celo tožeča stranka sama pa je v pritožbi navedla, da je dejstvo, da ji je nastal pretežni del vtoževanih stroškov. Nobeno od izpadlih plačil tako ne bi v celoti predstavljajo zaslužka oziroma dobička tožeče stranke. Le tega bi predstavljal znesek, zmanjšan za vse stroške, ki tožniku, zaradi ne-opravljanja obveznosti, niso nastali. Slednje bi bilo torej potrebno odšteti od vtoževanega zneska (2).

8. Glede na obrazloženo se mnenje pritožnika, da je obveznost iz trajnih razmerij, ki se prekinejo z odpovedjo, enaka, ne glede na to ali stranka, ki je pogodbo odpovedala, v času odpovednega roka prejema storitve, izkaže za napačno. Tožeča stranka je v obravnavanem postopku vtoževala plačilo odškodnine zaradi kršitev pogodbenih obveznosti. Ker (kljub ugovorom toženca) ni podala konkretiziranih navedb, iz katerih bi bilo razvidno, kakšna škoda ji je zaradi toženčeve kršitve nastala, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve in tako stroškovno ni bil potreben. Posledično mora vsaka stranka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP).

11. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) M, Juhart in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 443. (2) Podobno tudi VSC v sklepu Cpg 137/2006.