Jedro

Delodajalec se lahko prosto odloči, katerega kandidata za prosto delovno mesto bo zaposlil (24. člen ZDR-1), če ob tem upošteva prepoved diskriminacije (ki je toženka ni kršila). Tudi iz določb Direktive 2000/78/ES ne izhaja, da bi delodajalec moral zaposliti delavca - invalida, če ta ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta in bi se to štelo za razumno prilagoditev. Skladno z določbo 5. člena direktive morajo namreč delodajalci sprejeti ustrezne ukrepe za ohranitev zaposlitve (že zaposlenim) hendikepiranim osebam, pa še to le v primeru, da jih taki ukrepi ne bi nesorazmerno obremenili.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Toženka krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka tožniku dolžna plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženki povrne stroške postopka v znesku 1.257,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Tožnik v obsežni laični pritožbi opisuje kronologijo dogodkov, kontekst ter podaja obsežne navedbe v zvezi z zatrjevanim vzorcem diskriminatorne obravnave. Pritožbo vlaga zaradi očitne pristranskosti v postopku in predlaga, naj se dodeli drugemu sodniku, izpodbijana sodba naj se razveljavi in se razsodi v njegovo korist ali pa se zadeva vrne v novo sojenje. Navaja, da se zadeva ne nanaša samo na zaposlitev, temveč gre za njegovo dobro počutje in ugled, njegovo znanje in zakonske pravice, kot novi bodoči državljan Republike Slovenije je bil diskriminiran s strani toženke. Zatrjuje kršitev konvencije ZN o beguncih, saj je bila njegova identiteta in pravni status v sodnih dokumentih zmotno navedena. Trdi, da je A. A. dal navodilo za diskriminacijo zoper njega, čeprav nima tehničnega znanja in ni bil prisoten na "drugem intervjuju" z gospo B. B. Navaja, da je potekal "intervju" na zaposlitvenem zavodu v C. po napotitvi D. D. v celoti v angleščini, da so vsi delodajalci na C. agenciji za zaposlovanje vedeli, da ima zaradi incidenta in invalidnosti omejeno znanje slovenskega jezika, zaradi česar se bolje izraža v angleščini. Nadaljuje, da je D. D. potrdila, da je prekvalificiran za to delovno mesto ter da se je prijavil za vzdrževalno delovno mesto z elektronskim sporočilom, ki je jasno navajalo njegovo omejeno znanje slovenščine in je priložil angleški življenjepis. Vztraja, da je E. E. spremenila ton svojega glasu na sovražen način in zavrnila njegovo zaposlitev po tem, ko je videla njegov status begunca na njegovi slovenski osebni izkaznici, njegov "drugi intervju" je bil prekinjen in pojasnjeno mu je bilo, da ga ne zaposlijo zaradi neznanja slovenščine. Navaja, da je šlo za najkrajši intervju, kar jih je imel v življenju, in je bil namenjen le temu, da se mu pojasni, zakaj ga ne zaposlujejo. Trdi, da je s toženko komuniciral popolnoma v slovenščini po e‑pošti in telefonu pred njegovim prihodom, zato ne drži izpoved E. E., da ne govori slovensko. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo poslušati zvočni posnetek, ki je dokaz o zmotnih izjavah prič, takšne diskriminacije ni mogoče dokazati brez snemanja. Meni, da ga ni mogoče zakonito odpustiti brez informativnega razgovora, na katerega je bil povabljen po tem, ko ga je tja poslala agencija za zaposlovanje, tak razgovor je zelena luč, če zaposleni sprejme ponudbo, še posebej po tem, ko je predložil uradne dokumente in delovno dovoljenje za podpis pogodbe. Nasprotuje uradni zavrnitvi za zaposlitev s sklicevanjem na zahteve glede slovenskega jezika. Zatrjuje trojno diskriminacijo, in sicer glede na njegov status begunca in v zvezi s tem zmotno navedbo o njegovi nacionalnosti, na podlagi dejstva, da ne govori dovolj dobro slovensko kljub dejstvu, da živi v Sloveniji že šest let, ter da ima zaradi operacij hrbta in čeljusti ter travme na obrazu v Sloveniji status invalidne osebe. Sodišču prve stopnje očita, da je na sodni obravnavi izključilo ključne dokaze, da je zavlačevalo in zavrnilo poslušanje zvočnega posnetka, ne da bi za to navedlo pravno podlago; kršen je bil 212. člen ZPP. Trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo zahtevati videoposnetke ali dokumente od zavoda za zaposlovanje v C. glede dogajanja na zaposlitvenem sejmu; toženka je namreč predložila izmišljene dokumente. Meni, da je bil lažno obtožen uporabe umetne inteligence za generiranje pisem in življenjepisa. Opozarja, da je zaprosil za slovensko državljanstvo ter navaja, da je Evropejec z grškimi etničnimi koreninami, označba, da je Turek, je zanj globoko žaljiva in sistematično škodljiva. Navaja, da k toženki ni šel iskat kuhinjskega delovnega mesta, kjer bi delal večinoma z muslimani, in ne Evropejci; gre za poskus segregacije in prikrivanje prvotne diskriminacije. Pove, da so predstavniki toženke priznali komunikacijo v angleščini z drugimi tujimi delavci in mednarodnimi gosti, kar nasprotuje njihovi trditvi, da je bila slovenščina nujna. Sodišču prve stopnje očita, da mu v postopku ni zagotovilo ustreznih prilagoditev (tj. naprav s pomožno tehnologijo, vključno s posebno aplikacijo, ki jo je sam sprogramiral za komunikacijo v slovenščini) in da mu je bila neposredna komunikacija s sodnico preprečena, ker za pomoč ni smel uporabljati naprav niti brati dolgih zapisov, zato ni mogel postavljati vprašanj, da bi dokazal lažne izjave. Trdi, da ne more delovati brez računalnika. Opozarja na fizične ovire na sodišču (sodnica za dvema steklenima ploščama brez ustreznega zvočnega sistema, nezmožnost komuniciranja s tipkanjem ali pisanjem, komuniciranje prek sodnega prevajalca), saj preprosti binarni odgovori na kompleksna vprašanja niso mogoči. Ker mu niso bile zagotovljene prilagoditve, zatrjuje diskriminacijo glede na Zakon o varstvu pred diskriminacijo in Direktivo o enakosti pri zaposlovanju 2000/78/ES, pa tudi kršitev zakonodaje EU o umetni inteligenci ter kršitev načela poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Nasprotuje trditvam glede nesreče v tovarni F. v G. Opozarja na dokazljivo lažne tehnične trditve. Ne verjame, da so oprema za vzdrževanje bazena in varnostne informacije izključno v slovenščini; vzdrževanje dvigal vključuje standardizirane nadzorne plošče z univerzalnimi simboli, ki ne zahtevajo jezikovne spretnosti; sodišče toženki ni naložilo predložitve dokazov glede slovenskih priročnikov ali varnostnih protokolov. Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno uporabilo dokaznega bremena, saj bi moral delodajalec dokazati nediskriminacijo, prezrlo pa je dokaze, da bi razumne prilagoditve (prevajalska orodja, pomoč umetne inteligence ali WhatsApp) lahko rešile jezikovne pomisleke. Pove, da so bile jezikovne zahteve uporabljene kot nadomestek za diskriminacijo na podlagi nacionalnega porekla in statusa begunca. Zatrjuje kršitve ustavnih pravic do enake obravnave pred zakonom, do sodnega varstva in pravice do uporabe svojega jezika in pisave (14., 23. in 62. člen URS). Opredeljuje nastalo škodo. Zahteva, da se pritožbo dodeli drugemu sodniku ali sodnemu senatu, da se sprejme in preuči zvočni posnetek "Intervju drugi - razlogi za zavrnitev zaposlitve" o njegovi interakciji s predstavniki toženke, da se mu pravilno prizna status begunca in ne "turškega državljana", da se pravilno uporabi dokazno breme, da se preuči prilagoditve, ki bi delo naredile dostopno za nekoga z njegovimi kvalifikacijami, da se prizna kršitve njegovih pravic po slovenski in evropski zakonodaji, da se mu prisodi odškodnino za nastalo škodo ter da se mu zagotovijo ustrezne prilagoditve za njegovo invalidnost v katerih koli prihodnjih postopkih z uporabo njegove po meri programirane komunikacijske aplikacije, ustreznimi zvočnimi izboljšavami za sodne postopke ter z dovoljenjem za sklicevanje na zapiske in uporabo računalnika ter druge tehnologije. Pritožbi prilaga sodbo, dokazilo o statusu begunca, njegovo prisego, zvočni posnetek na USB ključku, elektronsko korespondenco s hotelom, ki kaže razkritje jezikovnih omejitev.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev povrnitve stroškov tega odgovora na pritožbo tožniku.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po šestem odstavku 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) na podlagi ugotovitve, da je toženka dokazala, da tožnik ni bil izbran za zaposlitev na delovnem mestu vzdrževalca zato, ker ni izpolnjeval razpisnega pogoja za to delovno mesto, to je pogoja tekočega znanja slovenskega jezika, ki je nujno potrebno za opravljanje tega dela.

7.V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je toženka za zaposlitev na delovnem mestu vzdrževalca zahtevala kot pogoj za zasedbo delovnega mesta vzdrževalca znanje slovenskega jezika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz razpisa za zasedbo tega prostega delovnega mesta (listini B 1 in B 2) izhaja, da morajo kandidati za zasedbo delovnega mesta vzdrževalca tekoče komunicirati v slovenščini. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje temu nasprotoval, vendar svojih splošnih trditev o "lažnih listinah" ni dokazal. S sklicevanjem na dogajanje na zaposlitvenem sejmu oziroma pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v C., kjer naj bi z njim vsi komunicirali v angleščini, tudi ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve, da je toženka kot pogoj za zasedbo razpisanega delovnega mesta vzdrževalca od kandidatov vseskozi zahtevala tekoče znanje slovenskega jezika. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik zmotno razume dogajanje na zaposlitvenem sejmu kot del postopka zaposlitve pri toženki. Po veljavnih delovnopravnih predpisih tovrstni predhodni pogovori delodajalcev s potencialnimi kandidati niso v nobenem smislu zavezujoči. Tožnik zmotno šteje, da je bil njegov pogovor s predstavniki toženke na zaposlitvenem sejmu razgovor za zasedbo prostega delovnega mesta vzdrževalca pri toženki (to napačno pojmuje kot "prvi intervju"), prav tako je na podlagi tega dogajanja in zatrjevanih izjav zaposlenih na zavodu za zaposlovanje neutemeljeno pričakoval, da bo k toženki povabljen le še na podpis pogodbe o zaposlitvi. Toženka je njegovo prijavo za zasedbo razpisanega delovnega mesta vzdrževalca obravnavala konec leta 2022 in v začetku leta 2023, ko ga je 22. 2. 2023 povabila na (edini) razgovor za zasedbo prostega delovnega mesta (ki ga tožnik napačno pojmuje kot "drugi intervju").

8.V pritožbi tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z dogajanjem na razgovoru 22. 2. 2023. Sodišče prve stopnje je skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka ugotovilo, da sta zaposleni pri toženki E. E. in B. B. šele na tem razgovoru za zasedbo prostega delovnega mesta ugotovili, da tožnik ni sposoben tekoče komunikacije v slovenščini ter mu povedali, da zato ne izpolnjuje pogoja za zaposlitev na delovnem mestu vzdrževalca. Tedaj sta mu tudi ponudili sklenitev pogodbe o zaposlitvi na drugem delovnem mestu, za zasedbo katerega se ne zahteva znanje slovenskega jezika, kar pa je tožnik odklonil. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno dejansko stanje ustrezno obrazloženo, ustrezno je obrazloženo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v zvezi z diskriminacijo zato, ker tožnik zaposlitve ni dobil zaradi neizpolnjevanja razpisnega pogoja za prosto delovno mesto (tekočega govorjenja, pisanja in razumevanja slovenskega jezika), kar izključuje njegove trditve, da ga toženka ni izbrala, ker je begunec oziroma tuji državljan. Da bi bilo to razlog za odklonitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom, se v dokaznem postopku ni potrdilo. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Neutemeljeno je tudi vztrajanje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1, saj je toženka morala dokazovati, da tožnika ni nedopustno neenakopravno obravnavala, svoje dokazno breme je tudi zmogla.

9.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik slovenščine ne obvlada tekoče, pravno nepomembne pa so pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem, kako je tožnik v slovenskem jeziku sestavil prošnjo za zaposlitev in elektronska sporočila toženki (z uporabo umetne inteligence ali aplikacije, ki jo je sprogramiral sam), saj to na pravilnost odločitve ne vpliva. Odločilno je le, ali je tožnik v času razgovora obvladal slovenščino na ustrezni ravni ali ne. Tožnikove navedbe v postopku in pritožbene navedbe v zvezi z njegovim znanjem slovenskega jezika so tudi sicer v medsebojnem nasprotju, saj vztraja, da se lahko tekoče sporazumeva v slovenščini, hkrati pa uveljavlja, da za to potrebuje ustrezne elektronske naprave; ob zavzemanju, da naj bi ga toženka poslala na tečaj slovenščine, pa uveljavlja, da se kot invalid težje uči.

10.Neutemeljeno je tudi tožnikovo vztrajanje, da za delovno mesto vzdrževalca pri toženki tekoče znanje slovenskega jezika ni potrebno. Toženka je dokazala, da je za komuniciranje z nadrejenim, ki vzdrževalcem odreja delo, z gosti hotela in z drugimi delavci hotela nujno tekoče znanje slovenskega jezika, tožnik pa je to le pavšalno prerekal s sklicevanjem na dejstvo, da je toženka mednarodni hotel in da se znanje slovenščine ne zahteva za vsa delovna mesta pri njej. Dokazov, da vzdrževalci pri toženki za komunikacijo ne uporabljajo slovenščine, tožnik ni predlagal. Toženka je zatrjevala in s pričami tudi dokazala, da je ustrezna dokumentacija v zvezi z vzdrževanjem naprav pri njej v slovenskem jeziku, tožnik pa tega ni uspel ovreči z golimi navedbami o tem, da je to pri mednarodnem hotelu neverjetno, da gre za mednarodne standarde in da so določena navodila prikazana slikovno. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS), ki glede na dejstvo, da je slovenščina uradni jezik v Republiki Sloveniji (11. člen Ustave RS), zavezuje gospodarske subjekte k uporabi slovenščine pri notranjem poslovanju in v njihovih splošnih aktih (prim. 16. člen ZJRS). Glede na navedeno je treba zavrniti tožnikovo sklicevanje na kršitev Direktive o enakosti pri zaposlovanju št. 2000/78/ES, kršitev določbe 6. člena ZDR-1 ter kršitev Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), saj je šlo pri pogoju tekočega znanja slovenščine za delovno mesto vzdrževalca v hotelu za bistven in odločilen pogoj za opravljanje dela. V takem primeru namreč različna obravnava na podlagi osebne okoliščine ne pomeni diskriminacije.

Zavrniti je treba tudi tožnikovo zavzemanje za to, da bi ga toženka morala zaposliti, ne glede na njegovo (ne)znanje slovenskega jezika ter mu dopustiti razumne prilagoditve v obliki uporabe ustreznih naprav oziroma aplikacij za sporazumevanje v slovenskem jeziku oziroma da bi ga morala doizobraziti (poslati na tečaj slovenščine), saj za kaj takega ni podlage v slovenski zakonodaji, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Delodajalec se lahko prosto odloči, katerega kandidata za prosto delovno mesto bo zaposlil (24. člen ZDR-1), če ob tem upošteva prepoved diskriminacije (ki je toženka ni kršila). Tudi iz določb Direktive 2000/78/ES ne izhaja, da bi delodajalec moral zaposliti delavca - invalida, če ta ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta in bi se to štelo za razumno prilagoditev. Skladno z določbo 5. člena direktive morajo namreč delodajalci sprejeti ustrezne ukrepe za ohranitev zaposlitve (že zaposlenim) hendikepiranim osebam, pa še to le v primeru, da jih taki ukrepi ne bi nesorazmerno obremenili.

Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izkazana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti toženke, saj je dokazala, da v postopku zaposlovanja na delovno mesto vzdrževalca tožnika ni nedopustno neenakopravno obravnavala. Ker morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost po Obligacijskem zakoniku (OZ), tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Tožnik se pritožuje še zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev sporov niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma, če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Tožnik je v postopku navajal nekatera dejstva, ki za odločitev niso pomembna (glede svoje usposobljenosti za tehnično delo, statusa begunca ter s tem povezane diskriminacije oziroma drugih ovir v njegovem življenju nasploh, svojega nacionalnega porekla, nezadovoljstva gostov toženke, višine škode ipd). Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve ustrezno obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal. Tako je utemeljeno zavrnilo predložene dokaze v tujem jeziku, dokaze, ki so se nanašali na dejstva, ki za odločitev niso pomembna, ter dokaze, ki jih ni ustrezno substanciral. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožnik uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo poslušati zvočni posnetek o poteku razgovora pri toženki, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker gre za nedopustno pritožbeno novoto. Tožnik je posnetek priložil šele pritožbi, pri tem pa ni izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), vprašljivo pa je tudi, ali bi bil zaradi varovanja zasebnosti ta sploh dopusten kot dokaz, glede na to, da toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je nastal brez vednosti navzočih delavk na razgovoru.

Nezadovoljstvo tožnika z odločitvijo in razlogi zanjo samo po sebi ne more predstavljati razumnega razloga za utemeljeno vzbujanje dvoma v nepristranskost in poštenost sodnega postopka. V pritožbi sicer zatrjuje procesne kršitve, povezane s komunikacijo pred sodiščem prve stopnje, in druge, ki naj bi mu onemogočile sodelovanje v postopku, vendar pa na zadnjem naroku za glavno obravnavo 19. 2. 2025 zatrjevanih kršitev ni uveljavljal, čeprav je bil na naroku navzoč, na njem pa so se izvajali dokazi. Prav tako ne navaja, da jih brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, zato je z njihovim uveljavljanjem v pritožbi prekludiran (286.b člen ZPP).

V postopku pred sodiščem prve stopnje tožniku niso bile kršene ne zatrjevane ustavne pravice ne pravice določb postopka, prav tako tudi ne mednarodne konvencije. Ker je tožnik v postopku uveljavljal diskriminacijo zaradi neznanja slovenskega jezika in nacionalnosti, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo ravnanja toženke le v zvezi z navedenima naveznima okoliščinama. Tožniku niso bile kršene ustavne pravice (14., 23. in 62. člen URS) oziroma pravice po ZPP, saj mu je bilo sodelovanje v postopku zaradi nerazumevanja slovenščine omogočeno s pomočjo sodnega tolmača za angleški jezik, v postopku pa je imel tudi kvalificiranega pooblaščenca - odvetnika. Da sodni postopki potekajo v sodnem poslopju, v katerem veljajo določena (varnostna) pravila, po natančno opredeljenih postopkovnih pravilih (ZPP) in da se dokazni postopek vodi le glede pravno pomembnih dejstev, samo zase ne more pomeniti kršitve ustavnih in postopkovnih pravic strank.

Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik stroškov postopka ni priglasil, toženka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in s tem ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza: